Ena lušna turca po hribčkih okoli Kamnika

V soboto sem po lepem pomladnem sončku naredil tale krogec z biciklom. Vsega skupaj je bilo le malo več kot 50 km, ampak so pa kar fini vzpončki, tako da me je koštalo kar dobre 3 urice.
Najprej čez Tunjice na Lenart prek Sidraža in Šenturške Gore na 760m, potem spust po makadamu v Stahovico, mimo Črne na prelaz Črnivec (902m), spust po zelo strmem klancu (makadam, asfalt) na Markovo in naprej po Tuhinjski dolini do Potoka. Tam sem zavil desno in se spet po makadamu dvignil do Velike Lašne in Palovč (okrog 650 m) in končno spustil do Kamnika.

Prikaži večji zemljevid

Karpatos 2008 (2. del - Olympos)

Lani sem si obljubil, da bom najel kolo, če se vrnem na Karpatos. Vzel sem ga za testnih 14 dni in bil je super zabaven in uporaben, ko sem se z njim vozil od Vasilijevega bara do Anemosa in nazaj. Pa so se pojavili zlobni jeziki, ki so me dražili, če imam kolo res samo za tistih par sto metrov na dan. Prišel je dan, ko po napovedi naj ne bi bilo vetra in tako sem se odločil odkolesariti proti Olymposu. Do tja naj bi bilo 60 kilometrov, 30 po asfaltu in 30 prevoznih le s terencem. Vseeno sem si mislil: kaj pa je to 60, do večernega žura bom že zdavnaj nazaj.

Tako sem se okrog desetih zjutraj v bordšortsih, majici, s tremi plastenkami vode v ruzaku in zemljevidu v obliki vizitke odpeljal na malce daljši krog, ki je zrasel v celo dogodivščino.
Že takoj po slabih 10 kilometrih vožnje proti vetru (čeprav je vetra premalo za surfanje, ga je še vedno več kot občutno dovolj za neprijetno kolesarjenje) sem zavil proti Menetesu namesto proti Arkasi.

Menetes

Menetes je idilična Grška vasica kar visoko v hribu. Na prelepi razgledni točki v vasi sem razočaran ugotovil svojo napako in se spustil po isti poti nazaj do križišča z dokaj manjšo nadmorsko višino. Z zmanjšanim zaupanjem v svoje navigacijske sposobnosti sem prišel do Arkase, se peljal mimo Foinikija, potem pa so sledili dooolgi kilometri ob obali do Lefkosa.

Ob konstantnem vetru v prsa sem si enkrat zaželel, da v naslednjem zalivu ne bi bilo sapice. Želja se mi je uresničila in v hrbet sem ob vzpončku iz zaliva užival močno grško opoldansko sonce naravnost v glavo brez kakršnega koli hlajenja. Jasno, da se si takoj spet želel vsaj manjšo sapico, pa četudi v prsa.

Cesta se je stalno vzpenjala in spuščala, vode sem imel čedalje manj, redko sem srečal kakšen avtomobil, sonce je postajalo čedalje močnejše, sedež vedno bolj trd in neudoben, tako da sem bil zelo vesel, ko sem zagledal znak vasice Spoa. Med iskanjem kakršnekoli restavracije sem na desni opazil zelo slabo, z velikim kamenjem posejano makadamsko cesto in ob njej smerokaz z napisom Olimpos 30. Tisti trenutek tudi slučajno nisem pomislil, da bi kadarkoli želel zaviti tja.
Našel sem prijetno mini restavracijo s pogledom na morje in z veliko slastjo pojedel v sredici še zmrznjen pastitio (nekakšna lazanja - in to, da je v sredici zamrznjen ni mišljeno kot plus), nabavil nekaj vode in se odpeljal pogledat, če je tista cestica proti Olymposu res neprevozna.


Opogumljen od polnega želodca sem ocenil, da poskusiti ni greh in se odločil nadaljevati po makadamu vsaj dokler se cesta še vzpenja (da se je enostavno vrniti:). Takoj po 20 metrih mi je veriga padla z zadnjega menjalnika in se zapletla med špice. Jasno sem deset tisočkrat preklel gnile Shimano SIS prestave, ko sem verigo z vso močjo vlekel iz naper. Ves črn in premočen sem končno uspel, se obrisal v ruzak (seveda nisem želel umazat novih bordšortsev, majica je bila pa že tako toliko umazana, da bi se kvečjemu še bolj napacal) in šel naprej. Na vrhu vzpona sem se zavedel, da sem dosegel točko od katere ni več povratka in se pogumno spustil novim dogodivščinam naproti.

Gor pa dol

Cesta se je potem kar naprej dvigala in spuščala, ponekod je bila slaba, večinoma še slabša, šel sem mimo raznih odcepov in upal, da sem ostal na pravi poti, tistih trikrat, ko so mi nasproti pribrzeli turisti v terencih sem se potrudil in poskušal potegniti kotičke ustnic navzgor v nekakšen nasmešek in narediti "ja vem da sem osel ampak mi ni hudega" obraz. Izgubil sem občutek za prevoženo pot in se vdal v usodo. Vedel sem, da se ne bom vračal še isti dan po tej poti.

Ampak razgled je bil pa lep

Vem, da se 30 km ne sliši veliko (Google maps pravi celo, da je celo samo dobrih 18 kilometrov), meni pa z rentanim kolesom z nezanesljivimi prestavami, nedelujočimi sprednjimi amortizerji in zavorami, brez rezervnih gum, sredi neobljudene vukojebine, kjer je potrebno še navzdol poganjati, ker je "makadam" tako slab, ob močnem soncu in še močnejšem vetru na vrhu otoka sredi oblakov, s popolnoma izgubljenim čutom za orientacijo, čedalje manj vode in nič hrane v nahrbtniku, z razboleno zadnjo platjo in od balance ožuljenimi dlanmi ni bilo preveč prijetno. Še dobro, da nisem šel v japonkah.

Sredi ničesar

Ko sem že skoraj izgubil potrpljenje, se je pred mano, med hribi, prikazala vas Olympos. Kar naenkrat sem pozabil na vse bolečine, pritisnil na pedala in pognal proti cilju.

Prvi pogled na Olympos

Takoj pri vhodu v vas me je precej avtoritarno ustavila brkata ženička in mi prepovedala s kolesom naprej. Razjahal sem bicikel in prav v njen lokal skočil na pivo. Olympos je matriarhalen in to se poleg tega, da je imela ženička glavno besedo pri pogovoru z mano, medtem ko je njen mož le nemo kimal, vidi predvsem po tem, da so vsi moški gladko obriti, ženske pa ponosno nosijo brke in puščajo druge obrazne dlake.
Vasica je narejena v hribu, hišica nad hišico, med njimi so ozke kamnite potke in stopničke, in ima neko prav prijetno karmo.

Cilj

Izvedel sem, da naslednji dan zjutraj odpelje trajekt iz bližnjega mesteca Diafani v Pigadio. Ura se je že bližala šesti zvečer in tudi v sanjah nisem pomislil, da bi spravil svojo razboleno rit nazaj na sedež in odkolesaril proti domu. Najprej sem poskusil z avtoštopom, ker pa to tudi po dobri uri ni obrodilo sadov (cesta pač ni zelo prometna oziroma sploh ni prometna oziroma v uri in pol sta šla mimo le dva džipa polna turistov) sem se odločil nekako prenočiti v pristanišču Diafani.
Končno sem po dolgih kilometrih vzponov in vzpončkov prišel do prvega pravega enostavnega spusta po lepi asfaltni neverjetno pregledno zabavni ovinkasti cestici.
V Diafaniju sem nabavil karte za trajekt za uboge 4 evre, pojedel slastne mesne kroglice in spil dovolj piv (enega celo na hišo), da bi lahko spal na klopci v pristanišču do jutra.
Našel sem si klopco, dal pod glavo ruzak in v hipu zaspal.
Okoli dveh zjutraj me je zbudilo šklepetanje lastnih zob. Čez noč je postalo prekleto mraz, pa še prav leden veter je začel pihati s hriba nad pristaniščem. Izpod glave sem vzel nahrbtnik, ga objel in ponovno poskušal zaspati. Ni šlo. Preveč me je zeblo. Začel sem iskati kakršnokoli zatišje. Nekaj časa sem ves premražen in zmeden sredi noči iskal kotiček brez vetra. Najboljše mesto, ki mi ga je uspelo najti je so bile kamnite stopničke ob meter visokem zidu, ki je za silo ščitil pred vetrom. Usedel sem se, zopet objel ruzak, sklonil glavo, da mi ni pihalo ravno v čeber in spet poskusil zadremati. Bilo je premraz za kratke hlače in majico s kratkimi rokavi. Ni šlo.
Ves sem se tresel in morda mi je vsakih deset minut uspelo zadremati za kakšno minutko, ostalo pa je bilo pogledovanje na uro in čakanje sonca. V daljavi sem na morju zagledal luč, ki je v petih urah opazovanja postajala trajekt in končno okrog sedmih pristala ob pomolu. Končala se je najdaljša noč v mojem življenju.
Prvič v življenju sem se na trajekt zapeljal s kolesom, ga poskusil oddati v prostor za prtljago, kjer pa ga niso marali, zato sem ga prislonil kar na steno trajekta, upal da ga nihče ne bo zaparkiral in odšel v potniški del.
Tam sem končno lahko za dobro urico globoko zaspal na toplih mehkih tleh trajekta. Ko smo pristali, me je čakala še jutranja 14 kilometrska etapa na tešče do Chicken Baya.
Prišel sem točno na jutranji frape. Nekaj kasneje in podobno povoženi so za mano prišli še udeleženci zabave prejšnjega večera.

Prikaži večji zemljevid

A - Štart v Chicken bayu, B - Wrong turn, C - Menetes, D - Arkassa, E - Spoa, F - Olympos, G - Diafani, H - Pigadia

Počasi se je poletna sezona na otoku zaključevala in z Dominikom sva 21. avgusta zjutraj s trajektom zapustila Karpatos. 24. avgusta zvečer sva v hudem nalivu prečkala slovensko mejo in tako sem bil zopet doma.

Kaj sem se letos na morju naučil:

• Surfanje je precej bolj udobno v neoprenskih copatkih, kot z grdo od zank ožuljenimi narti (hvala Jure, ker si mi jih posodil)
• V zelo močnem vetru se ne lula povsem downwind, ker nastanejo vrtinci in si znaš zmočiti obraz, ampak malce crosswind
• Če se podaš na neznano pot, je dobro imeti s seboj kakšno toplo oblačilo.

Sam svoj mojster a.k.a. Nastavitev prestav na kolesu

Aprila sem si nabavil nov bicikel in po par sto kilometrih bi moral it k serviserju na prvi (zastonjski) servis. Večkrat sem že klical serviserja, da bi mi nastavil prestave, pa me vedno naroči za naslednji dan. Problem je v tem, ker kolesa ne želim puščati pri njem, saj ga vseskozi potrebujem in ne želim doma presedeti lepega dneva samo zato, ker je kolo na servisu.
Pa sem si po vzoru Jeremyja Clarksona (Top Gear) rekel: "How hard can it be?!", z neta potegnil navodila in poskusil.
Moram reči, da sem bil dovolj butast (pač nisem navajen slediti navodilom), da dolgo nisem poštekal, kako naj bi stvar delovala. Nastavljal sem prednji menjalnik in kot vsakemu pravemu moškemu so mi bili najbolj všeč tisti mali vijaki na njem. Vrtel sem jih v pravi in nasprotni smeri urinega kazalca, poskušal vse možne kombinacije, ampak na žalost z njimi nisem dosegel preveč. Ves catch je bil v tem da sem moral malce zategniti "zajlo", kar se naredi z vrtenjem nekakšne matice na menjalniku na balanci. Tista dva vijakca sem na koncu uporabil samo še za bolj fino nastavitev.
Zadnji menjalnik pa za zaenkrat deluje še precej v redu. Nastavlja pa se ga po navodilih v glavnem samo z matico na zajli, le da je ta ni nastavljiva na balanci pač pa na koncu preden se konča pri menjalniku.

Ker, kot ponavadi, fotoaparata ni doma, ko ga potrebujem, sem bil spet prisiljen slikati z mobitelom.

Link na navodila za nastavitve prestav Shimano.

Vrnjena usluga a.k.a. Guma ti ne poči vsak dan

Včeraj okrog enih popoldne me pokliče dragi fotr in me prosi naj mu prinesem ključe njegovega avtomobila v službo, ker je on svoje po neumnosti zaklenil v avto. Sam sem bil ravno namenjen na kolo in ni mi ostalo drugega, kot da naredim majhen obvoz in mu pripeljem še ključe. Ta zgodba se tu še ne konča.
Se pa ne tem mestu začne nova zgodba.
Z bratrancem sva se odločila da se s kolesi vzpneva nad dolino Korošice (pritok Kamniške Bistrice). Pot naju je najprej vodila po dolini Kamniške Bistrice do nihalke za na Veliko planino, kjer sva pred gondolo zavila levo na makadam, se najprej malo spustila do mostu čez Kamniško Bistrico do prvega križišča. Na križišču sva šla levo in po krajšem vzponu spet levo. Tu se tura nekako začne. Vzpon v začetku ni preveč strm, vendar tudi pretirano lahek ni. Tako se vleče par kilometrov. Ko pa že nekako začneš razmišljati o tem, da bi se moral klanec že nekako končati, se cesta postavi pokonci. Zadnji kilometer je res peklenski.

Ko sem imel še dovolj energije sem s kolesa slikal Damjana, kako se matra.

Na vrhu, ki je komaj kaj nižje od 1000 m.n.v, sva si vzela pet minut, da sva se odpočila potem pa nadaljevala pot po dokaj ravni cesti kak kilometer do norega spusta. Ta spust po makadamu je resnično prestrm za moje ozke gume. Res sem moral paziti na hitrost, da sem imel še možnost zavirati v serpentinah, lahko pa sem opazoval tudi sledi zaviranja mojega bratranca, ki mi je v spustu že davno pobegnil.
Po tem spustu se pride do križišča, kjer sva šla spet levo v krajši, vendar zelo strm klanec, ki mu ponovno sledi spust.
Ta je malo lažji od prejšnjega in zato so tudi hitrosti precej višje. Lepo sem sledil cesti, brez težav odreagiral na nekaj jarkov in v nekem ostrejšem ovinku tudi videl grdo sled zaviranja gum, ki je vodila v gozd. S to sledjo si nisem preveč belil glave, saj v goščavi za njo nisem ugledal nikogar.
Tu se obe zgodbi združita:
Pičil sem dalje, dokler nisem pred seboj uzrl globljega jarka za katerega lep prehod sem imel, kakor se mi je zdelo preveč hitrosti in sem se ga odločil preskočiti. Naredil sem napako in premalo odskočil, tako da je zadnje kolo zadelo klančino in v naslednjih 50 metrih se je zadnje kolo začelo obnašati precej čudno. Ustavil sem se in zagledal prazno gumo. Jeba! S seboj nikdar ne nosim rezervne zračnice. To je pomenilo, da bo treba naprej peš. Samo upal sem, da spust ni več dolg, ker peš se mi pa res ni dalo hodit. Pa še lačen sem bil že zelo.
Tako sem hodil kakih deset minut, vmes poskusil telefonirati bratrancu, da ga ne bi skrbelo, on pa seveda s seboj ni imel telefona.
Ravno preden sem prepešačil do konca spusta sem ga srečal, ko se je odločil, da bo šel nazaj pogledat v katerem grabnu ležim. Priznal je, da ga je že malce skrbelo zame, ni pa se pozabil pohvaliti, da je sled zaviranja, ki sem jo videl na poti njegova in ga je resnično vodila v gozd. Pač. Hitrost je bila prevelika za ovinek. Jebeš.
Sledilo je še nekaj pešačenja, poklicu sem fotra, ki mi je z velikim veseljem vrnil uslugo iz začetka zgodbe, prišel pome in me odpeljal domov na kosilo.
Uf ta pot je bila pa res dolga.

Pešačenje ob prazni gumi.

Se vidimo v naslednjem klancu!

Tega posta se mi trenutno ne da še enkrat brat, zato se opravičavam za vse napake. Nekoč jih bom popravil. Fotke so posnete s telefonom zato so slabše kvalitete.

Kraja

V enem prejšnjih postov sem se hvalil, kako mi iz avta z odprto šipo, ki je na parkirišču sameval nekaj ur, niso ukradli ničesar. Danes je zgodba malce drugačna. V bistvu ne danes. Danes sem končno prišel toliko k sebi, da ne bom v zvezi s tem kar bom govoril, omenjal množičnih pobojev džankijev, kako jim želim nasilne in počasne smrti, s kakšnim veseljem bi jih napičil na bodičast drog ali/in žgal na počasnem ognju. Ne. Danes ne bo govora o tem. Tudi o sekanju udov ne bom spregovoril.
Zgodilo se je okrog 2. aprila, ko so mi iz zaklenjene kleti ukradli kolo. Verjetno so tatiče zaklenjena vrata malce motila pri kraji, zato so jih enostavno vrgli s tečajev. Verjetno tako enostavno kot bi jim kakšna natezovalna napravica potegnila ude iz sklepov. Ampak kot sem rekel, v tem postu se v take stvari ne bom spuščal.
Kolo niti ni imelo ne vem kakšne velike vrednosti. Pred dvema letoma je stal približno 120 000 SIT (500€), posebej so bila kupljena še kombinirana SPD pedala, ko so ga odpeljali pa je bila na balanci še čelada, v torbici 10€ in cenena očala.
Če pa že ukradeno kolo ni bilo ravno dragoceno, pa boli ponovna investicija v nekaj kar si že imel. Boli, ker se človek počuti nategnjenega, okradenega in še revnega ko stran ponovno vrže par sto evrov. Za nekaj s čimer ni pridobil ničesar. Le vrneš se na isto stopnjo kjer si že bil.
Ah, kurc! Življenje ni potica.

No, ukradeno kolo je bilo tipa Elan Native, in če ga kdo vidi naj mi prosim sporoči.

Ko so me policisti prosili za kakšno sliko odtujenega kolesa, sem opazil da dejansko nimam nobene, zato sem prosil Vrtačnika naj mi pošlje sliko svojega (ki je, razen tega da je malenkost večji, povsem enak mojemu (bivšemu)). Tako da če kdo opazi kakšnega človeka s čudno frizuro na kolesu s slike zgoraj, naj ga ne gre takoj metat s kolesa, ampak naj preveri če se serijska številka ujema z: 040 101 527. Hvala Vrta za slikco. Upam, da te s tem nisem spravil v življenjsko nevarnost.

No pa še nekaj o novem biciklu. Hvala Sandi, da si mi ga pomagal najt. Drugače je kolo vredno slabih 20€ in se ga ne splača krast. Vgrajen ima tudi varovalni mehanizem, ki v primeru kraje skozi sedež v človeka izstreli naboj večjega kalibra. Če se kolo klub vsemu izgubi, ima
za vsak slučaj vgrajen še GPS.
Hvala tudi vsem drugim, ki ste mi pomagali pri iskanju novega kolesa. Upam, da mu ni namenjena enaka usoda kot kolesu pred njim in še enemu kolesu pred njim, ki je bil ravno tako ukraden iz kleti. Pa tud smučke so mi že ukradl iz tm prasci.

Mogoče kdaj drugič o prednostih telesnega kaznovanja in podrobneje o novem biciklu.

Kako sem odšel iskat sonce a.k.a. The day I froze to death a.k.a. ...

Začelo sem je z poznim meglenim jutrom, ki mi jih je, ker sem študent, dano gledati iz postelje. Taki dnevi se prav radi tudi končajo brez dneva - začnejo se z jutrom, ki se potem vleče nekako do treh popoldan, potem pa se prevesijo v večer. Nekakšni pol-dnevi.

Tako sem se odločil, da bom sedel na kolo in se odpravil na lov za soncem. Če povem čisto po pravici, se mi je v Kamniku zdela megla tako gosta, da nisem verjel, da mi bo uspelo. Na kolo sem šel tudi dan predvčerajšnjim, in ker me je zadnjič zeblo sem se oblekel malo bolj (napaka). Nase sem navlekel majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, pulover, kolesarsko majico z dolgimi rokavi in še eno kolesarsko majico z dolgmi rokavi, obvezne smučarske rokavice, v žep pa sem si zatlačil še kapo. Rekel sem si naj si bo to dovolj, se usedel na kolo, in odpeljal.

Odpeljal sem se v ponavadi precej temno dolino Kamniške Bistrice, v katero tako ali tako redko posije sonce, saj jo obkrožajo dokaj visoki hribi. Pot proti dolini je bila precej meglena, ampak se je vseeno videlo dovolj, da me ni bilo strah, da bi me povozil kakšen težak tovornjak, ki bi me zagledal prepozno (če sploh).

Ni ravno vrhunski užitek kolesariti na zamorjen mrzel in meglen zimski dan, tako da me je že po parih sto metrih vzpona začela zapuščati volja in s tem tudi moč. Pa sem vseeno nadaljeval. Potem pa: "Vidim nebo! Vidim nebo!" Čez meglico sem zagledal Kamniško sedlo in ostale "kupe kamenja" v okolci pokrite s snegom in prelepo jasno modro nebo. Takoj sem močneje pognal pedala, in ko so name padli prvi sončni žarki sem bil poln moči in veselja in pozitivne energije. Nisem si mogel kaj, da se nebi nasmehnil kot otrok, ko končno dobi igračo, ki jo je cel mesec vsak dan hodil gledat v trgovino. Mogoče sem celo okusil majčken delček tistega občutka, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo nas, naše kraje in zimo za Novo leto zapustili in odleteli v tople kraje. Brez problema sem se povzpel do vrha, malce razgledal naokoli in se spet spustil proti Kamniku. Pri spustu je sonce prav lepo sijalo s strani, tako da so drevesa metala dolge sence čez cesto. Utripanje sonca, ko sem se peljal mimo je povzročilo, da mi je začela nekontrolirano trzati veka na očesu, kar se je umirilo šele sedaj, ko tole pišem.

Kar naenkrat sem prečkal sončno mejo in se spet znašel v mrzli, megleni in zamorjeni kotlini. Ne. Nisem mogel še domov. Mogel sem ga še enkrat videti. Prasca. Ki se mi tako izmika in ga tako potrebujem za normalno delovanje. Pri spustu z Bistrice me ni preveč zeblo in zdelo se mi je, da se lahko povzpnem še na kakšen hribček. Čez dolino Bistričice sem se namenil odpeljati proti Šenturški Gori in se spustiti v Tunjice.

Premrzle mišice na nogah po spustu je bilo prekleto težko spet spraviti v tek. V bistvu mi to niti ni uspelo, saj sem do vrha na Lenartu kar precej trpel. Nisem verjel, da bom še enkrat ugledal sonce. Pa vendar sem ga. Fiks direkt u žilo:). Drugič itak ni bilo več tako dobro kot prvič, a bilo je. Še vedno prekleto dobro. Naredil sem par posnetkov na moj telefon, ki je lahko tudi fotoaparat (če imaš dovolj domišljije) in se odvlekel še tistih par sto metrov proti vrhu. Še dobro da se na posnetkih ne vidi, kako se mi tresejo noge od mraza in utrujenosti. Pred vrhom me je v mislih že pekel kratek hribček iz Tunjic proti Kamniku (tunjiški klanec) - strah in trepet vsakega rekreativnega kolesarja iz Kamnika.

Pogled z Zakala

Spust. Na glavo sem si poveznil kapo, potem še čelado in se spustil. Dokler je bilo še sonce, še ni bilo krize, ko pa sem prevozil mejo in je postajala bližina vse bolj bela je pritisnil tudi mraz. Ta spust je precej strm in hiter, pa tudi dolg, tako da je tudi poleti, če je oblačno, kar hladen. No, danes je bil ledeno mrzel. V Tunjicah sem bil ledena kocka.

Tunjiški klanec je bil muka. Po petnajstminutnem spustu brez poganjanja (če bi poganjal, bi šel hitreje in bi me bolj zeblo) so bile noge ledeno hladne in niso bile pripravljene sodelovati. Ne vem, če se mi je kdaj prej zdela prva prestava tako težka. Rekel sem si, da imam itak celo zimo, da pridem do vrha in na tak način sem klanec tudi odpeljal.

Olajšan sem se zapeljal proti domu. Bil sem vesel, da sem videl sonce in hkrati precej izčrpan in totalno zmrznjen. Ko sem šel doma lulat, sem imel jajca majhna in scavnica je bila mrzla. Okej pretiravam ampak ne zelo.

Sv. Lenart

Pozdrav poletju

Sej nimam kaj dost povedat, samo tale osliček, čeprav iz alpskega sveta, me je prisilil, da sm se spomnil na Dalmacijo, poletje in morje.

Izkoristi vsakih pet minut

Vstal sem precej zgodaj, ker je bilo treba avtomobilu zamenjati obutev. Bliža se 15. november, ko morajo biti vsi avtomobili pripravljeni na zimo, in so vulkanizerji polno zasedeni, tako da če prideš prepozno lahko precej dolgo čakaš. Bil sem zelo zgoden ampak sem vseeno čakal.

Faks se mi začne šele pozno popoldne, bilo je še jutro in dan je bilo treba še malo izkoristiti. In to kakšen dan. Tudi poleti je nebo redko tako jasno. Odločil sem se, da se s kolesom zapeljem do izvira Kamniške Bistrice.

Ne bom govoril kako zelo sem užival med vožnjo, ker mi celo pot nekako ni šlo. Ne vem zakaj¹. Bil sem toplo oblečen, sonček me je prav tolpo grel v hrbet pa tudi tistih nekaj minut, ko sonce pozimi posije v dolino sem zadel. Vse je bilo popolno. Na vrhu sem naredil še fotko in se spustil proti domu.

Zdaj pa odhajam na faks. V zatemnjeno klet z glasno brnečimi računalniki. Oh, what a joy!

¹V bistvu vem zakaj. Zdej sm se spomnu. Zic mi je za ene 2 cm dol zlezu in pol nism mogu normalno poganjat.

Takele impresionistične posnetke dela naprava za zajemanje slike na mojem telefonu.

Če je za spust po cesti od izvira pramraz, lahko kak kilometer niže od jezera, pri tabli "varujmo vode" zaviješ desno na makadam, prečkaš most s katerega je tak pogled (malenkost ostrejši) v globino korita Bistrice in nadaljuješ vožnjo po gozdni cesti po drugem bregu reke. Hitrost je tu nekoliko nižja, tako da precej manj zebe v roke in glavo. Proti koncu sledi nekoliko strmejši spust, na koncu katerega zaviješ levo na most, se spet malce dvigneš in prideš ven pri gondoli.