Karpatos 2008 (1. del)

Toliko težav pri planiranju potovanja kot sem jih imel letos, nisem imel še nikoli.

Ker sem iz forumov izvedel, da Intelekta (Adria) leti na Karpatos z malimi letali in nanje ne jemlje surf opreme, sem letalske karte v sredini maja nabavil pri Kompasu (tudi Adria). Tja naj bi letel osmega julija, za nazaj pa sem želel dobiti zadnji let v avgustu. Točnega datuma povratka mi takrat še niso mogli prodati, in dogovorjeno je bilo naj agencijo pokličem nekje v sredini junija, ko bodo ta datum vedeli.
Po dogovoru sem Kompas poklical in seveda spet niso vedeli ničesar, več naj bi izvedel naslednji dan. Naslednji dan pa mi je bilo rečeno, da še dobro, da sem poklical, ker mi morajo povedati, da s seboj na letalo ne morem vzeti surf opreme (mislim wtf???? a nebi mogl oni tega men sporočit?!?!?!). Nekako jim nisem hotel preveč težiti s tem kako so zajebali, in da želim kakšne posebne ugodnosti (moja napaka), in sem želel samo, da mi priskrbijo neko drugo letalsko karto do Karpatosa.
Tako sem dobil karto iz Gradca, vendar samo za tri tedne. Bomo že nekako podaljšali, sem si mislil. Karta me je prišla 400€ plus 50€ za surf in še nekaj za prevoz do Gradca in avstrijsko vinjeto.
Končno je prišel tisti 8. julij, ko sem se po dobrih dveh urah letenja iz deževnega Gradca znašel na sončnem Karpatosu. Težko opišem kako toplo mi je bilo pri srcu in kakšen nasmeh se mi je razlezel po obrazu, ko sem stopil iz letala in je vame butnil močan meltemi in mi poskušal vzeti ravnotežje. Končno sem bil spet doma. Preteklih devet mesecev se mi je zazdelo le kot kratka nočna mora, iz katere sem se pravkar zbudil.
Bil sem tako vesel, da mi je bilo vlečenje tiste 60 kilogramske letalske vreče z vso surf opremo do piva pri Vasiliju v pravo veselje. Seveda se ni končalo pri samo enem pivu....
Chicken bay se ni spremenil. Razen to, da je Vasilijev Baja bar dobil Wireles (in je bil vedno poln ljudi priklopljenih na medmrežje), in da Taso letos ni dobil dovoljenja za svoj Surfer's Hut. Tudi poznanih obrazov se je dosti vrnilo na ta otok vetra.


Veter je bil letos še precej močnejši kot lani. Stalno sem vozil 4.0, večinoma na overpower. Jadro 4.7 je razen treh, štirih dni na vetru preležalo sestavljeno v senci pod ponjavo, z jadrom 5.5 pa sem surfal samo enkrat in še to takrat, ko je bilo preveč za 4.0 in sem si zaželel uživati v malo večji hitrosti. Takrat sem na desko pritrdil tudi večji 30 cm smernik, in bil prepričan, da bom kar naenkrat najhitrejši.


Stvar je taka, da biti najhitrejši, četudi z največjim jadrom ni ravno lahko. Tako velikega smernika sploh nisem navajen in občutek zabetonirane deske v vodo, ki se po možnosti celo malo prevrača na odvetrni robnik, mi je bil milo rečeno zelo tuj. Jadro se je na moje presenečenje obnašalo zelo lepo saj sem refule in vetrovne luknje čutil veliko šibkeje kot prej s 4.0. Vseeno pa mi prave pozicije v kateri bi mirno in hitro pospeševal, takrat ni uspelo najti. Tako sem za nekaj časa zaključil moje iskanje hitrosti.

manj uspešen poskus vulkana

Za cilj letošnjega Karpatosa sem si postavil vulkana in speed loop. Ja. Airjibe (vulkan) je precej težji kot zgleda na prvi pogled. Sploh če se ga učiš s 4.0 na over. Vsaj tak je moj izgovor za slabo (ne)napredovanje.

nekoliko boljši poskus vulkana

vseeno sledi neizbežno

Loop sem opustil po enem dnevu poskušanja, ko sem se naslednji dan zbudil z notranjim vnetjem tistega ušesa, na katerega sem tistih trikrat padel pri boljših poskusih.
V bistvu se nisem zbudil naslednji dan. Bila je še noč, okrog dveh zjutraj, ko me je prebudila neverjetna bolečina v ušesu, pa tudi sluh se je izgubil neznano kam. Takoj sem nekako ugotovil, da imam vnetje ušesa, saj je stvar na Karpatosu dokaj pogosta, kar pa ne pomeni, da je kaj manj neprijetna. V bolečinah sem prebedel tistih 5, 6 ur do jutra, ko me je Dominik odpeljal v otoško "bolnišnico".
Bolnišnica. Notranjost iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Na eni strani hodnika velika lesena okna skozi katera sije jutranje sonce in še poudarja odpadajoči omet na drugi steni čakalnice. Stopim do recepcije.
Receptor butasto gleda:"??."
Jaz: "I hev a problem."
Receptor: "??."
Jaz:"Maj ear hurts..."
Še vedno tišina in vprašujoč pogled receptorja.
Poskusim še enkrat: "I think it's an infection..."
Končno odgovor:"Aaaa infection...no problem!"
Na listek je napisal številko 6, zraven naredil še eno kraco in rekel: "second door to the right after staris."
Razložil mi je še, da je ta zdravnik prejšnji dan delal pozno zvečer, in ne ve kdaj mu bo uspelo ta dan priti na delo.
No, za stopnicami je bilo res dvoje neuglednih vrat, ki po mojem mnenju zagotovo nista mogli voditi v zdravniško ordinacijo, zato sem šel po stopnicah gor in tam iskal kakšna vrata in na mojo nesrečo ugotovil, da so tam samo neke zobozdravniške sobe. Razočaran sem se vrnil dol in začel čakanje pred tistimi vrati, ki lahko skrivajo le kakšne metle in druge pripomočke za čiščenje.
Tako sem čakal na klopci in se smilil samemu sebi, ko so čakalnico počasi polnili stari, grdi, debeli in naglušni Grki, ki so se stalno drli eden na drugega, meni pa je to boleče odzvanjalo po lobanji. Po nekem času so me opazili in me začeli spraševati, kaj počnem tam. Razložil sem svoje probleme in povedal na katerega zdravnika čakam.
Prvi: "This doctor not good."
Drugi: "Too young."
Tretji: "This doctor better. Experience!"
In tako so mi starci zrihtali boljšega in bolj izkušenega zdravnika.
Po kakšni uri ali dveh sem končno prišel na vrsto in stopil v "ordinacijo" starega vrača. Vse kar je v sobi spominjalo na ordinacijo so bile tiste žličke, ki ti jo zdravnik porine v usta, ko ti gleda v gobec. Ostalo je bilo bolj podobno kakšni stari pisarni z velikimi rjavimi omarami in masivno pisalno mizo na sredini, polno drobnarij.
Zdravnik, ki je sedel v velikem črnem usnjenem napol naslanjaču, me je avtoritativno vprašal po imenu in starosti, mojemu problemu, potem pa vzel mehko škatlico cigaret, v neredu na mizi našel vžigalnik, potresel škatlico, da je padla ven cigareta, si jo vtaknil v usta in kar tako prižgal.
Prišel je do mene in mi s čikom med prsti s konicami pritisnil pod čeljust in vprašal če me boli. Bolj začuden kot zgrožen sem povedal, da ne. Nekaj je zamrmral sam pri sebi in začel telefonariti nekaj časa z mobitelom in potem s stacionarnim telefonom. Verjetno mi ni treba poudarjati kako mi ni bilo nič jasno.
Ko je odložil telefon, je ukazal: "You go to doctor you had first."
Tako me je vzel v roke tisti mladi "neizkušeni" zdravnik. Ki pa je bil vsaj zdravnik. Seveda tudi ta ni bil v beli halji, ampak v kavbojkah in modri majici s kratkimi rokavi zatlačeni za pas, imel pa je vsaj na vratu obešen stetoskop.
Ta mi je celo pregledal uho, potrdil vnetje notranjega ušesa in napisal recept za antibiotike, na katerega sem seveda moral sam napisati svoje ime in priimek. Rekel je, da bo naslednji dan vse v redu. Lahko naj bi šel v vodo in celo surfal, le vetru naj bi se izogibal?!?! Mislim kva?!?! Kako pa naj surfam v brezvetrju?
Naslednji dan je bolečina res izginila, na uho pa nisem slišal dokler nisem 14 dni kasneje prišel domov.

Slike moje aure

Končno sem prejel slike svoje aure pred in po užitju bachovih kapljic, na žalost pa zraven nisem dobil še nobenih komentarjev. Vem samo, da naj bi bila razporejena čim bolj enakomerno, kjer pa so odstopanja naj bi se nekaj dogajalo.

Postavlja se mi vprašanje ali je objava slik svoje aure podobna objavi svojih zdravstvenih podatkov in je s tem mogoča kakšna zloraba.

Snemanje aure s kirlianovo kamero

Pred kratkim sem na e-studentu (nekakšnem spletnem indeksu) zasledil, da nek študent išče prostovoljce za preizkušanje učinka bachovih kapljic s kirlianovo kamero v sklopu diplomske naloge. S kirlianovo kamero naj bi posneli testirančevo auro pred in po zaužitju bachovih kapljic.
Sem radoveden človek in zadeva je takoj pritegnila mojo pozornost. Odzval sem se na vabilo in prejel datum snemanja.

Sedaj že več kot teden dni nazaj sem tako odšel na preizkušanje kapljic. Po pravici povedano me je bolj zanimalo slikanje aure.
Snemanje se je precej razlikovalo od mojih predstav. Ni šlo za nikakršen mističen obred in ni bilo (vsaj po mojem mnenju) v zvezi s kakšnimi nadnaravnimi pojavi.
V bistvu je bilo precej enostavno.
Vstaviš roko v rokavico in se s konicami vsakega od desetih prstov dotakneš steklene površine na napravi. Nato ta zadeva v velikosti poslovnega kovčka pošlje na računalnik slike koron blazinic. Iz tega kasneje računalnik po meni neznanem algoritmu sestavi sliko aure človeka.
Po končanem postopku sem spil kapljice, čakal pol ure in ponovil snemanje. O kapljicah nimam pojma, niti si še nisem ničesar prebral o njih na vsemogočnem spletu, zdi pa se mi, da bi bilo mogoče lahko kakšno homeopatsko zdravilo. Naj bi pomirjale in zmanjševale stres. Zagotovo vem le, da je imel napitek blag vonj po alkoholu, vseboval pa naj bi ga zaradi enakomerne porazdelitve učinkovine.
Kaj sem občutil? Pol ure po zaužitju sem bil gotovo bolj miren kot ob mojem prihodu na snemanje. Je pa res, da sem dokaj živ po drvenju z avtom skozi mesto ob prometni končnici, in bi se po pol ure v vsakem primeru umiril.
Prav tako je mogoče, da sem bil v B skupini in sem zaužil placebo.
Rezultat bodo pokazale slike moje aure before and after, ki pa jih še nisem prejel, zato tudi še nisem opravil svoje detajlne analize. Kljub mojemu skoraj neskončnemu poznavanju aure vseeno upam, da bom zraven slik dobil tudi kakšno krajše pojasnilo.

Kratkovidnost

Opozorilo: ta post je pod že tako nizkim nivojem tega bloga in je posledica dolgčasa in bližajočih se izpitov, ko raje delam vse drugo, kot da bi se učil. Je popolnoma nezanimiv, neinovativen in dela probleme iz stvari, ki so popolnoma nepomembne. Praktično je ta post tak kot jaz.

Nekaj časa me že ima, da bi se razpisal o kratkovidnosti. Zakaj ne o daljnovidnosti? Ker sem pač kratkoviden. Ne zelo, ampak ravno toliko, da lahko (težko) shajam brez očal. Večinoma.
Daleč najbolj zoprno pri minus dioptriji pa je neprepoznavanje obrazov. In s tem ljudi.
Stvar teče nekako takole:
1. Od daleč zagledaš nekoga, ki bi ti lahko bil znan. Recimo, da si gresta nasproti. Oseba se bliža in ti strmiš vanjo in študiraš ali je ali ni; ne ukvarjaš se s tem, če se zdi to buljenje njej/njemu čudno. Verjetno se ta nekdo počuti nelagodno in pozdravi. Odzdraviš in gresta naprej. Verjetno oba začudena in nobenemu ni nič jasno.
2. Na večji oddaljenosti spet ugledaš znano podobo, vendar predvidiš situacijo 1, ki ti ni prijetna, zato spremeniš smer. Pogleda (se obrneš stran) ali potovanja (greš na drugo stran ceste). Posledica: v bližnji prihodnosti ob pivu izveš kakšen arogantski prasec si:).
Moram povedati, da se mi obe točki precej pogosto dogajata.
Slaba stran ne nošenja očal je tudi, da pogosto tavam po lokalu od mize do mize, da bi našel družbo, ki jo iščem in vem da je v lokalu. Ob tem tavanju se spet počutim kot totalen bebec. Da ne rečem koliko znanih obrazov takrat spregledam in koliko neznancev pozdravim...
Vsem tem sitnostim bi se lahko izognil, če bi nosil očala. Pa jih ne morem. Ko jih imam na nosu, si jih stalno popravljam, nimam nobene orientacije v prostoru, izginejo motorične sposobnosti (kolikor jih imam) in še občutek imam, da je temperatura deset stopinj višja. Ni variante.
V bistvu sem zelo hvaležen temu, da dioptrija ni višja, in lahko živim brez očal. Res.

p.s: Pa vseen je tok hudo k dam očala gor, k vidim kar naenkrat ful več barv, ker se ne mešajo več med sabo...

Preživel!....komaj

Včeraj so mi izpulili oba modrostna zoba na desni. Mogoče bi moral reči, da so mi enega pulili, enega pa izpulili. Bilo je precej surovo. Spodnja osmica namreč ni mogla ven v enem kosu, ker je rasla pod kotom v sedmico in jo je bilo potrebno prežagati. In to traja. In kljub anasteziji boli. Precej neprijetno je tudi špricanje tople tekočine po ostni votlini, za katero sem skoraj prepričan, da je bila kri. Najbol grozno pa je, da sem zaradi dolžine operacije (prežagat zob pač ni stvar, ki jo lahko narediš v petih minutah) že počasi začel dvomiti v zobozdravnikove sposobnosti. Še dobro, da puljenje zgornjega ni bilo tako komplicirano in se ga je dalo potegniti ven v eni potezi.

Ko je vse končano, in bi človek že nekako rad odšel domov, sem moral še kake pol ure čakati na neko potrdilo in datum za kontrolo in odstranitev šivov.

Tudi doma se trpljene ni končalo. Najprej mi je bilo zopno vsakih deset minut hodit na wc, pljuvat iz ust kri, ker požiranje prekleto boli (še danes), ko pa je popustila anastezija se je pa pravo veselje šele začelo. Še dobro, da človek take grozne stvari hitro pozabi. Že danes si ne verjamem več, da je res tako bolelo. Res sem mislil, da ne bom preživel do danes, ali pa da bo nekoč bolečina popustila.

Malo prej sem imel prvi obrok po oprecaciji. Čokolino. Še dobro, da lahko usta odprem vsaj toliko, da gre noter žlica. Zdi se mi, da trše hrane danes še ne bom jedel. Če pogledam na lepšo stran: mogoče bom pa izgubil kakšen kilogramček:).

Upam, da nisem koga prestrašil. Konec koncev ni tako grozno in se od tega ne da umret. Le kak dan ali dva je potrbno malce bolj trpet.

Na žalost sem za domov dobil le zgornjega, ker je spodnji končal v preveč koščkih. In ja, res je grd.

Jutr mam zobarja

Zobnega kirurga, če sem natančen. Zadnjega obiska nimam ravno v lepem spominu. No, v bistvu mormam na wc preden povem do konca.... ...Da nadaljujem. Bilo je pred približno pol leta, ko sem še z vsemi zobmi prišel na oralno kirurgijo.

Ulegel sem se na stol, kjer so mi dali so mi dve injekciji. Eno v zgornjo dlesen, drugo pa nekam med zgornjo in spodnjo dlesen, čisto na koncu ust. Tista, druga je bila precej neprijetna, ker sem imel občutek, da je šla igla precej globoko. No, še preden se je postopek ruvanja začel, ko je začela delovati anastezija, sem se začel prekleto potiti, pa še v glavi se mi je začelo vrteti. Če ne bi ležal, bi verjetno padel skupaj. Po pretečenih parih minutah sem spet prišel k sebi, kirurg mi je izdrl osmico in potem še drugo na isti strani in operacija je bila končana. V bistvu tisto ruvanje niti ni bilo tako neprijetno (razen škripanja in neprostovoljnega premikanja cele čeljusti nisem čutil ničesar), tista igla je bila pa res zoprna.

Naslednih 24 ur sm se prehranjeval le s krvjo, ki ni in ni hotela prenehati teči, potem pa sem si le zaželel nekaj slajšega :) in si naredil čokolino. Ker mi je čokolino precej bolj teknil kot kri, sem se ga jedel še naslednja dva dni. No, ampak sem preživel.

Zakaj vse to govorim? Ker bom jutri in v naslednjih dneh ponovil celotno proceduro. Ja, osmice grejo ven še na desni.

Oba zobka sem si shranil za spomin. Če bo vse po sreči jutri povečam zbirko na štiri. Upam, da ne na več.