Karpatos 2008 (1. del)

Toliko težav pri planiranju potovanja kot sem jih imel letos, nisem imel še nikoli.

Ker sem iz forumov izvedel, da Intelekta (Adria) leti na Karpatos z malimi letali in nanje ne jemlje surf opreme, sem letalske karte v sredini maja nabavil pri Kompasu (tudi Adria). Tja naj bi letel osmega julija, za nazaj pa sem želel dobiti zadnji let v avgustu. Točnega datuma povratka mi takrat še niso mogli prodati, in dogovorjeno je bilo naj agencijo pokličem nekje v sredini junija, ko bodo ta datum vedeli.
Po dogovoru sem Kompas poklical in seveda spet niso vedeli ničesar, več naj bi izvedel naslednji dan. Naslednji dan pa mi je bilo rečeno, da še dobro, da sem poklical, ker mi morajo povedati, da s seboj na letalo ne morem vzeti surf opreme (mislim wtf???? a nebi mogl oni tega men sporočit?!?!?!). Nekako jim nisem hotel preveč težiti s tem kako so zajebali, in da želim kakšne posebne ugodnosti (moja napaka), in sem želel samo, da mi priskrbijo neko drugo letalsko karto do Karpatosa.
Tako sem dobil karto iz Gradca, vendar samo za tri tedne. Bomo že nekako podaljšali, sem si mislil. Karta me je prišla 400€ plus 50€ za surf in še nekaj za prevoz do Gradca in avstrijsko vinjeto.
Končno je prišel tisti 8. julij, ko sem se po dobrih dveh urah letenja iz deževnega Gradca znašel na sončnem Karpatosu. Težko opišem kako toplo mi je bilo pri srcu in kakšen nasmeh se mi je razlezel po obrazu, ko sem stopil iz letala in je vame butnil močan meltemi in mi poskušal vzeti ravnotežje. Končno sem bil spet doma. Preteklih devet mesecev se mi je zazdelo le kot kratka nočna mora, iz katere sem se pravkar zbudil.
Bil sem tako vesel, da mi je bilo vlečenje tiste 60 kilogramske letalske vreče z vso surf opremo do piva pri Vasiliju v pravo veselje. Seveda se ni končalo pri samo enem pivu....
Chicken bay se ni spremenil. Razen to, da je Vasilijev Baja bar dobil Wireles (in je bil vedno poln ljudi priklopljenih na medmrežje), in da Taso letos ni dobil dovoljenja za svoj Surfer's Hut. Tudi poznanih obrazov se je dosti vrnilo na ta otok vetra.


Veter je bil letos še precej močnejši kot lani. Stalno sem vozil 4.0, večinoma na overpower. Jadro 4.7 je razen treh, štirih dni na vetru preležalo sestavljeno v senci pod ponjavo, z jadrom 5.5 pa sem surfal samo enkrat in še to takrat, ko je bilo preveč za 4.0 in sem si zaželel uživati v malo večji hitrosti. Takrat sem na desko pritrdil tudi večji 30 cm smernik, in bil prepričan, da bom kar naenkrat najhitrejši.


Stvar je taka, da biti najhitrejši, četudi z največjim jadrom ni ravno lahko. Tako velikega smernika sploh nisem navajen in občutek zabetonirane deske v vodo, ki se po možnosti celo malo prevrača na odvetrni robnik, mi je bil milo rečeno zelo tuj. Jadro se je na moje presenečenje obnašalo zelo lepo saj sem refule in vetrovne luknje čutil veliko šibkeje kot prej s 4.0. Vseeno pa mi prave pozicije v kateri bi mirno in hitro pospeševal, takrat ni uspelo najti. Tako sem za nekaj časa zaključil moje iskanje hitrosti.

manj uspešen poskus vulkana

Za cilj letošnjega Karpatosa sem si postavil vulkana in speed loop. Ja. Airjibe (vulkan) je precej težji kot zgleda na prvi pogled. Sploh če se ga učiš s 4.0 na over. Vsaj tak je moj izgovor za slabo (ne)napredovanje.

nekoliko boljši poskus vulkana

vseeno sledi neizbežno

Loop sem opustil po enem dnevu poskušanja, ko sem se naslednji dan zbudil z notranjim vnetjem tistega ušesa, na katerega sem tistih trikrat padel pri boljših poskusih.
V bistvu se nisem zbudil naslednji dan. Bila je še noč, okrog dveh zjutraj, ko me je prebudila neverjetna bolečina v ušesu, pa tudi sluh se je izgubil neznano kam. Takoj sem nekako ugotovil, da imam vnetje ušesa, saj je stvar na Karpatosu dokaj pogosta, kar pa ne pomeni, da je kaj manj neprijetna. V bolečinah sem prebedel tistih 5, 6 ur do jutra, ko me je Dominik odpeljal v otoško "bolnišnico".
Bolnišnica. Notranjost iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Na eni strani hodnika velika lesena okna skozi katera sije jutranje sonce in še poudarja odpadajoči omet na drugi steni čakalnice. Stopim do recepcije.
Receptor butasto gleda:"??."
Jaz: "I hev a problem."
Receptor: "??."
Jaz:"Maj ear hurts..."
Še vedno tišina in vprašujoč pogled receptorja.
Poskusim še enkrat: "I think it's an infection..."
Končno odgovor:"Aaaa infection...no problem!"
Na listek je napisal številko 6, zraven naredil še eno kraco in rekel: "second door to the right after staris."
Razložil mi je še, da je ta zdravnik prejšnji dan delal pozno zvečer, in ne ve kdaj mu bo uspelo ta dan priti na delo.
No, za stopnicami je bilo res dvoje neuglednih vrat, ki po mojem mnenju zagotovo nista mogli voditi v zdravniško ordinacijo, zato sem šel po stopnicah gor in tam iskal kakšna vrata in na mojo nesrečo ugotovil, da so tam samo neke zobozdravniške sobe. Razočaran sem se vrnil dol in začel čakanje pred tistimi vrati, ki lahko skrivajo le kakšne metle in druge pripomočke za čiščenje.
Tako sem čakal na klopci in se smilil samemu sebi, ko so čakalnico počasi polnili stari, grdi, debeli in naglušni Grki, ki so se stalno drli eden na drugega, meni pa je to boleče odzvanjalo po lobanji. Po nekem času so me opazili in me začeli spraševati, kaj počnem tam. Razložil sem svoje probleme in povedal na katerega zdravnika čakam.
Prvi: "This doctor not good."
Drugi: "Too young."
Tretji: "This doctor better. Experience!"
In tako so mi starci zrihtali boljšega in bolj izkušenega zdravnika.
Po kakšni uri ali dveh sem končno prišel na vrsto in stopil v "ordinacijo" starega vrača. Vse kar je v sobi spominjalo na ordinacijo so bile tiste žličke, ki ti jo zdravnik porine v usta, ko ti gleda v gobec. Ostalo je bilo bolj podobno kakšni stari pisarni z velikimi rjavimi omarami in masivno pisalno mizo na sredini, polno drobnarij.
Zdravnik, ki je sedel v velikem črnem usnjenem napol naslanjaču, me je avtoritativno vprašal po imenu in starosti, mojemu problemu, potem pa vzel mehko škatlico cigaret, v neredu na mizi našel vžigalnik, potresel škatlico, da je padla ven cigareta, si jo vtaknil v usta in kar tako prižgal.
Prišel je do mene in mi s čikom med prsti s konicami pritisnil pod čeljust in vprašal če me boli. Bolj začuden kot zgrožen sem povedal, da ne. Nekaj je zamrmral sam pri sebi in začel telefonariti nekaj časa z mobitelom in potem s stacionarnim telefonom. Verjetno mi ni treba poudarjati kako mi ni bilo nič jasno.
Ko je odložil telefon, je ukazal: "You go to doctor you had first."
Tako me je vzel v roke tisti mladi "neizkušeni" zdravnik. Ki pa je bil vsaj zdravnik. Seveda tudi ta ni bil v beli halji, ampak v kavbojkah in modri majici s kratkimi rokavi zatlačeni za pas, imel pa je vsaj na vratu obešen stetoskop.
Ta mi je celo pregledal uho, potrdil vnetje notranjega ušesa in napisal recept za antibiotike, na katerega sem seveda moral sam napisati svoje ime in priimek. Rekel je, da bo naslednji dan vse v redu. Lahko naj bi šel v vodo in celo surfal, le vetru naj bi se izogibal?!?! Mislim kva?!?! Kako pa naj surfam v brezvetrju?
Naslednji dan je bolečina res izginila, na uho pa nisem slišal dokler nisem 14 dni kasneje prišel domov.