Video z letošnjega Karpatosa

Letos imam prvič dovolj materiala za en konkreten kratek surf video. Hvala vsem za snemanje.
In za vse, ki še ne naredite vulkana - ne obupat!

Karpathos 09 from jure on Vimeo.

Pripravljeni za Karpatos tretjič

Tako.
Bila je Savudrija za 4ke in male dile, bil je kolesarsko pivski maraton češenj.
Sedaj pa dosti zajebancije - gremo na Karpatos. Jutr tomorrow!

Karpatos 2008 (2. del - Olympos)

Lani sem si obljubil, da bom najel kolo, če se vrnem na Karpatos. Vzel sem ga za testnih 14 dni in bil je super zabaven in uporaben, ko sem se z njim vozil od Vasilijevega bara do Anemosa in nazaj. Pa so se pojavili zlobni jeziki, ki so me dražili, če imam kolo res samo za tistih par sto metrov na dan. Prišel je dan, ko po napovedi naj ne bi bilo vetra in tako sem se odločil odkolesariti proti Olymposu. Do tja naj bi bilo 60 kilometrov, 30 po asfaltu in 30 prevoznih le s terencem. Vseeno sem si mislil: kaj pa je to 60, do večernega žura bom že zdavnaj nazaj.

Tako sem se okrog desetih zjutraj v bordšortsih, majici, s tremi plastenkami vode v ruzaku in zemljevidu v obliki vizitke odpeljal na malce daljši krog, ki je zrasel v celo dogodivščino.
Že takoj po slabih 10 kilometrih vožnje proti vetru (čeprav je vetra premalo za surfanje, ga je še vedno več kot občutno dovolj za neprijetno kolesarjenje) sem zavil proti Menetesu namesto proti Arkasi.

Menetes

Menetes je idilična Grška vasica kar visoko v hribu. Na prelepi razgledni točki v vasi sem razočaran ugotovil svojo napako in se spustil po isti poti nazaj do križišča z dokaj manjšo nadmorsko višino. Z zmanjšanim zaupanjem v svoje navigacijske sposobnosti sem prišel do Arkase, se peljal mimo Foinikija, potem pa so sledili dooolgi kilometri ob obali do Lefkosa.

Ob konstantnem vetru v prsa sem si enkrat zaželel, da v naslednjem zalivu ne bi bilo sapice. Želja se mi je uresničila in v hrbet sem ob vzpončku iz zaliva užival močno grško opoldansko sonce naravnost v glavo brez kakršnega koli hlajenja. Jasno, da se si takoj spet želel vsaj manjšo sapico, pa četudi v prsa.

Cesta se je stalno vzpenjala in spuščala, vode sem imel čedalje manj, redko sem srečal kakšen avtomobil, sonce je postajalo čedalje močnejše, sedež vedno bolj trd in neudoben, tako da sem bil zelo vesel, ko sem zagledal znak vasice Spoa. Med iskanjem kakršnekoli restavracije sem na desni opazil zelo slabo, z velikim kamenjem posejano makadamsko cesto in ob njej smerokaz z napisom Olimpos 30. Tisti trenutek tudi slučajno nisem pomislil, da bi kadarkoli želel zaviti tja.
Našel sem prijetno mini restavracijo s pogledom na morje in z veliko slastjo pojedel v sredici še zmrznjen pastitio (nekakšna lazanja - in to, da je v sredici zamrznjen ni mišljeno kot plus), nabavil nekaj vode in se odpeljal pogledat, če je tista cestica proti Olymposu res neprevozna.


Opogumljen od polnega želodca sem ocenil, da poskusiti ni greh in se odločil nadaljevati po makadamu vsaj dokler se cesta še vzpenja (da se je enostavno vrniti:). Takoj po 20 metrih mi je veriga padla z zadnjega menjalnika in se zapletla med špice. Jasno sem deset tisočkrat preklel gnile Shimano SIS prestave, ko sem verigo z vso močjo vlekel iz naper. Ves črn in premočen sem končno uspel, se obrisal v ruzak (seveda nisem želel umazat novih bordšortsev, majica je bila pa že tako toliko umazana, da bi se kvečjemu še bolj napacal) in šel naprej. Na vrhu vzpona sem se zavedel, da sem dosegel točko od katere ni več povratka in se pogumno spustil novim dogodivščinam naproti.

Gor pa dol

Cesta se je potem kar naprej dvigala in spuščala, ponekod je bila slaba, večinoma še slabša, šel sem mimo raznih odcepov in upal, da sem ostal na pravi poti, tistih trikrat, ko so mi nasproti pribrzeli turisti v terencih sem se potrudil in poskušal potegniti kotičke ustnic navzgor v nekakšen nasmešek in narediti "ja vem da sem osel ampak mi ni hudega" obraz. Izgubil sem občutek za prevoženo pot in se vdal v usodo. Vedel sem, da se ne bom vračal še isti dan po tej poti.

Ampak razgled je bil pa lep

Vem, da se 30 km ne sliši veliko (Google maps pravi celo, da je celo samo dobrih 18 kilometrov), meni pa z rentanim kolesom z nezanesljivimi prestavami, nedelujočimi sprednjimi amortizerji in zavorami, brez rezervnih gum, sredi neobljudene vukojebine, kjer je potrebno še navzdol poganjati, ker je "makadam" tako slab, ob močnem soncu in še močnejšem vetru na vrhu otoka sredi oblakov, s popolnoma izgubljenim čutom za orientacijo, čedalje manj vode in nič hrane v nahrbtniku, z razboleno zadnjo platjo in od balance ožuljenimi dlanmi ni bilo preveč prijetno. Še dobro, da nisem šel v japonkah.

Sredi ničesar

Ko sem že skoraj izgubil potrpljenje, se je pred mano, med hribi, prikazala vas Olympos. Kar naenkrat sem pozabil na vse bolečine, pritisnil na pedala in pognal proti cilju.

Prvi pogled na Olympos

Takoj pri vhodu v vas me je precej avtoritarno ustavila brkata ženička in mi prepovedala s kolesom naprej. Razjahal sem bicikel in prav v njen lokal skočil na pivo. Olympos je matriarhalen in to se poleg tega, da je imela ženička glavno besedo pri pogovoru z mano, medtem ko je njen mož le nemo kimal, vidi predvsem po tem, da so vsi moški gladko obriti, ženske pa ponosno nosijo brke in puščajo druge obrazne dlake.
Vasica je narejena v hribu, hišica nad hišico, med njimi so ozke kamnite potke in stopničke, in ima neko prav prijetno karmo.

Cilj

Izvedel sem, da naslednji dan zjutraj odpelje trajekt iz bližnjega mesteca Diafani v Pigadio. Ura se je že bližala šesti zvečer in tudi v sanjah nisem pomislil, da bi spravil svojo razboleno rit nazaj na sedež in odkolesaril proti domu. Najprej sem poskusil z avtoštopom, ker pa to tudi po dobri uri ni obrodilo sadov (cesta pač ni zelo prometna oziroma sploh ni prometna oziroma v uri in pol sta šla mimo le dva džipa polna turistov) sem se odločil nekako prenočiti v pristanišču Diafani.
Končno sem po dolgih kilometrih vzponov in vzpončkov prišel do prvega pravega enostavnega spusta po lepi asfaltni neverjetno pregledno zabavni ovinkasti cestici.
V Diafaniju sem nabavil karte za trajekt za uboge 4 evre, pojedel slastne mesne kroglice in spil dovolj piv (enega celo na hišo), da bi lahko spal na klopci v pristanišču do jutra.
Našel sem si klopco, dal pod glavo ruzak in v hipu zaspal.
Okoli dveh zjutraj me je zbudilo šklepetanje lastnih zob. Čez noč je postalo prekleto mraz, pa še prav leden veter je začel pihati s hriba nad pristaniščem. Izpod glave sem vzel nahrbtnik, ga objel in ponovno poskušal zaspati. Ni šlo. Preveč me je zeblo. Začel sem iskati kakršnokoli zatišje. Nekaj časa sem ves premražen in zmeden sredi noči iskal kotiček brez vetra. Najboljše mesto, ki mi ga je uspelo najti je so bile kamnite stopničke ob meter visokem zidu, ki je za silo ščitil pred vetrom. Usedel sem se, zopet objel ruzak, sklonil glavo, da mi ni pihalo ravno v čeber in spet poskusil zadremati. Bilo je premraz za kratke hlače in majico s kratkimi rokavi. Ni šlo.
Ves sem se tresel in morda mi je vsakih deset minut uspelo zadremati za kakšno minutko, ostalo pa je bilo pogledovanje na uro in čakanje sonca. V daljavi sem na morju zagledal luč, ki je v petih urah opazovanja postajala trajekt in končno okrog sedmih pristala ob pomolu. Končala se je najdaljša noč v mojem življenju.
Prvič v življenju sem se na trajekt zapeljal s kolesom, ga poskusil oddati v prostor za prtljago, kjer pa ga niso marali, zato sem ga prislonil kar na steno trajekta, upal da ga nihče ne bo zaparkiral in odšel v potniški del.
Tam sem končno lahko za dobro urico globoko zaspal na toplih mehkih tleh trajekta. Ko smo pristali, me je čakala še jutranja 14 kilometrska etapa na tešče do Chicken Baya.
Prišel sem točno na jutranji frape. Nekaj kasneje in podobno povoženi so za mano prišli še udeleženci zabave prejšnjega večera.

Prikaži večji zemljevid

A - Štart v Chicken bayu, B - Wrong turn, C - Menetes, D - Arkassa, E - Spoa, F - Olympos, G - Diafani, H - Pigadia

Počasi se je poletna sezona na otoku zaključevala in z Dominikom sva 21. avgusta zjutraj s trajektom zapustila Karpatos. 24. avgusta zvečer sva v hudem nalivu prečkala slovensko mejo in tako sem bil zopet doma.

Kaj sem se letos na morju naučil:

• Surfanje je precej bolj udobno v neoprenskih copatkih, kot z grdo od zank ožuljenimi narti (hvala Jure, ker si mi jih posodil)
• V zelo močnem vetru se ne lula povsem downwind, ker nastanejo vrtinci in si znaš zmočiti obraz, ampak malce crosswind
• Če se podaš na neznano pot, je dobro imeti s seboj kakšno toplo oblačilo.

Karpatos 2008 (1. del)

Toliko težav pri planiranju potovanja kot sem jih imel letos, nisem imel še nikoli.

Ker sem iz forumov izvedel, da Intelekta (Adria) leti na Karpatos z malimi letali in nanje ne jemlje surf opreme, sem letalske karte v sredini maja nabavil pri Kompasu (tudi Adria). Tja naj bi letel osmega julija, za nazaj pa sem želel dobiti zadnji let v avgustu. Točnega datuma povratka mi takrat še niso mogli prodati, in dogovorjeno je bilo naj agencijo pokličem nekje v sredini junija, ko bodo ta datum vedeli.
Po dogovoru sem Kompas poklical in seveda spet niso vedeli ničesar, več naj bi izvedel naslednji dan. Naslednji dan pa mi je bilo rečeno, da še dobro, da sem poklical, ker mi morajo povedati, da s seboj na letalo ne morem vzeti surf opreme (mislim wtf???? a nebi mogl oni tega men sporočit?!?!?!). Nekako jim nisem hotel preveč težiti s tem kako so zajebali, in da želim kakšne posebne ugodnosti (moja napaka), in sem želel samo, da mi priskrbijo neko drugo letalsko karto do Karpatosa.
Tako sem dobil karto iz Gradca, vendar samo za tri tedne. Bomo že nekako podaljšali, sem si mislil. Karta me je prišla 400€ plus 50€ za surf in še nekaj za prevoz do Gradca in avstrijsko vinjeto.
Končno je prišel tisti 8. julij, ko sem se po dobrih dveh urah letenja iz deževnega Gradca znašel na sončnem Karpatosu. Težko opišem kako toplo mi je bilo pri srcu in kakšen nasmeh se mi je razlezel po obrazu, ko sem stopil iz letala in je vame butnil močan meltemi in mi poskušal vzeti ravnotežje. Končno sem bil spet doma. Preteklih devet mesecev se mi je zazdelo le kot kratka nočna mora, iz katere sem se pravkar zbudil.
Bil sem tako vesel, da mi je bilo vlečenje tiste 60 kilogramske letalske vreče z vso surf opremo do piva pri Vasiliju v pravo veselje. Seveda se ni končalo pri samo enem pivu....
Chicken bay se ni spremenil. Razen to, da je Vasilijev Baja bar dobil Wireles (in je bil vedno poln ljudi priklopljenih na medmrežje), in da Taso letos ni dobil dovoljenja za svoj Surfer's Hut. Tudi poznanih obrazov se je dosti vrnilo na ta otok vetra.


Veter je bil letos še precej močnejši kot lani. Stalno sem vozil 4.0, večinoma na overpower. Jadro 4.7 je razen treh, štirih dni na vetru preležalo sestavljeno v senci pod ponjavo, z jadrom 5.5 pa sem surfal samo enkrat in še to takrat, ko je bilo preveč za 4.0 in sem si zaželel uživati v malo večji hitrosti. Takrat sem na desko pritrdil tudi večji 30 cm smernik, in bil prepričan, da bom kar naenkrat najhitrejši.


Stvar je taka, da biti najhitrejši, četudi z največjim jadrom ni ravno lahko. Tako velikega smernika sploh nisem navajen in občutek zabetonirane deske v vodo, ki se po možnosti celo malo prevrača na odvetrni robnik, mi je bil milo rečeno zelo tuj. Jadro se je na moje presenečenje obnašalo zelo lepo saj sem refule in vetrovne luknje čutil veliko šibkeje kot prej s 4.0. Vseeno pa mi prave pozicije v kateri bi mirno in hitro pospeševal, takrat ni uspelo najti. Tako sem za nekaj časa zaključil moje iskanje hitrosti.

manj uspešen poskus vulkana

Za cilj letošnjega Karpatosa sem si postavil vulkana in speed loop. Ja. Airjibe (vulkan) je precej težji kot zgleda na prvi pogled. Sploh če se ga učiš s 4.0 na over. Vsaj tak je moj izgovor za slabo (ne)napredovanje.

nekoliko boljši poskus vulkana

vseeno sledi neizbežno

Loop sem opustil po enem dnevu poskušanja, ko sem se naslednji dan zbudil z notranjim vnetjem tistega ušesa, na katerega sem tistih trikrat padel pri boljših poskusih.
V bistvu se nisem zbudil naslednji dan. Bila je še noč, okrog dveh zjutraj, ko me je prebudila neverjetna bolečina v ušesu, pa tudi sluh se je izgubil neznano kam. Takoj sem nekako ugotovil, da imam vnetje ušesa, saj je stvar na Karpatosu dokaj pogosta, kar pa ne pomeni, da je kaj manj neprijetna. V bolečinah sem prebedel tistih 5, 6 ur do jutra, ko me je Dominik odpeljal v otoško "bolnišnico".
Bolnišnica. Notranjost iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Na eni strani hodnika velika lesena okna skozi katera sije jutranje sonce in še poudarja odpadajoči omet na drugi steni čakalnice. Stopim do recepcije.
Receptor butasto gleda:"??."
Jaz: "I hev a problem."
Receptor: "??."
Jaz:"Maj ear hurts..."
Še vedno tišina in vprašujoč pogled receptorja.
Poskusim še enkrat: "I think it's an infection..."
Končno odgovor:"Aaaa infection...no problem!"
Na listek je napisal številko 6, zraven naredil še eno kraco in rekel: "second door to the right after staris."
Razložil mi je še, da je ta zdravnik prejšnji dan delal pozno zvečer, in ne ve kdaj mu bo uspelo ta dan priti na delo.
No, za stopnicami je bilo res dvoje neuglednih vrat, ki po mojem mnenju zagotovo nista mogli voditi v zdravniško ordinacijo, zato sem šel po stopnicah gor in tam iskal kakšna vrata in na mojo nesrečo ugotovil, da so tam samo neke zobozdravniške sobe. Razočaran sem se vrnil dol in začel čakanje pred tistimi vrati, ki lahko skrivajo le kakšne metle in druge pripomočke za čiščenje.
Tako sem čakal na klopci in se smilil samemu sebi, ko so čakalnico počasi polnili stari, grdi, debeli in naglušni Grki, ki so se stalno drli eden na drugega, meni pa je to boleče odzvanjalo po lobanji. Po nekem času so me opazili in me začeli spraševati, kaj počnem tam. Razložil sem svoje probleme in povedal na katerega zdravnika čakam.
Prvi: "This doctor not good."
Drugi: "Too young."
Tretji: "This doctor better. Experience!"
In tako so mi starci zrihtali boljšega in bolj izkušenega zdravnika.
Po kakšni uri ali dveh sem končno prišel na vrsto in stopil v "ordinacijo" starega vrača. Vse kar je v sobi spominjalo na ordinacijo so bile tiste žličke, ki ti jo zdravnik porine v usta, ko ti gleda v gobec. Ostalo je bilo bolj podobno kakšni stari pisarni z velikimi rjavimi omarami in masivno pisalno mizo na sredini, polno drobnarij.
Zdravnik, ki je sedel v velikem črnem usnjenem napol naslanjaču, me je avtoritativno vprašal po imenu in starosti, mojemu problemu, potem pa vzel mehko škatlico cigaret, v neredu na mizi našel vžigalnik, potresel škatlico, da je padla ven cigareta, si jo vtaknil v usta in kar tako prižgal.
Prišel je do mene in mi s čikom med prsti s konicami pritisnil pod čeljust in vprašal če me boli. Bolj začuden kot zgrožen sem povedal, da ne. Nekaj je zamrmral sam pri sebi in začel telefonariti nekaj časa z mobitelom in potem s stacionarnim telefonom. Verjetno mi ni treba poudarjati kako mi ni bilo nič jasno.
Ko je odložil telefon, je ukazal: "You go to doctor you had first."
Tako me je vzel v roke tisti mladi "neizkušeni" zdravnik. Ki pa je bil vsaj zdravnik. Seveda tudi ta ni bil v beli halji, ampak v kavbojkah in modri majici s kratkimi rokavi zatlačeni za pas, imel pa je vsaj na vratu obešen stetoskop.
Ta mi je celo pregledal uho, potrdil vnetje notranjega ušesa in napisal recept za antibiotike, na katerega sem seveda moral sam napisati svoje ime in priimek. Rekel je, da bo naslednji dan vse v redu. Lahko naj bi šel v vodo in celo surfal, le vetru naj bi se izogibal?!?! Mislim kva?!?! Kako pa naj surfam v brezvetrju?
Naslednji dan je bolečina res izginila, na uho pa nisem slišal dokler nisem 14 dni kasneje prišel domov.