Kratkovidnost

Opozorilo: ta post je pod že tako nizkim nivojem tega bloga in je posledica dolgčasa in bližajočih se izpitov, ko raje delam vse drugo, kot da bi se učil. Je popolnoma nezanimiv, neinovativen in dela probleme iz stvari, ki so popolnoma nepomembne. Praktično je ta post tak kot jaz.

Nekaj časa me že ima, da bi se razpisal o kratkovidnosti. Zakaj ne o daljnovidnosti? Ker sem pač kratkoviden. Ne zelo, ampak ravno toliko, da lahko (težko) shajam brez očal. Večinoma.
Daleč najbolj zoprno pri minus dioptriji pa je neprepoznavanje obrazov. In s tem ljudi.
Stvar teče nekako takole:
1. Od daleč zagledaš nekoga, ki bi ti lahko bil znan. Recimo, da si gresta nasproti. Oseba se bliža in ti strmiš vanjo in študiraš ali je ali ni; ne ukvarjaš se s tem, če se zdi to buljenje njej/njemu čudno. Verjetno se ta nekdo počuti nelagodno in pozdravi. Odzdraviš in gresta naprej. Verjetno oba začudena in nobenemu ni nič jasno.
2. Na večji oddaljenosti spet ugledaš znano podobo, vendar predvidiš situacijo 1, ki ti ni prijetna, zato spremeniš smer. Pogleda (se obrneš stran) ali potovanja (greš na drugo stran ceste). Posledica: v bližnji prihodnosti ob pivu izveš kakšen arogantski prasec si:).
Moram povedati, da se mi obe točki precej pogosto dogajata.
Slaba stran ne nošenja očal je tudi, da pogosto tavam po lokalu od mize do mize, da bi našel družbo, ki jo iščem in vem da je v lokalu. Ob tem tavanju se spet počutim kot totalen bebec. Da ne rečem koliko znanih obrazov takrat spregledam in koliko neznancev pozdravim...
Vsem tem sitnostim bi se lahko izognil, če bi nosil očala. Pa jih ne morem. Ko jih imam na nosu, si jih stalno popravljam, nimam nobene orientacije v prostoru, izginejo motorične sposobnosti (kolikor jih imam) in še občutek imam, da je temperatura deset stopinj višja. Ni variante.
V bistvu sem zelo hvaležen temu, da dioptrija ni višja, in lahko živim brez očal. Res.

p.s: Pa vseen je tok hudo k dam očala gor, k vidim kar naenkrat ful več barv, ker se ne mešajo več med sabo...

Ližnjan 18.5. a.k.a. Bojne rane drugič (2.)

V četrtek je bila napovedana lepa burja za petek, ki je nisem želel zamuditi. Na pot proti Ližnjanu (pri Premanturi (pri Puli)) smo se Mare, Aleš in jaz odpravili že v četrtek zvečer.
Noč smo prespali kar na spotu. Ker je za spanje v avtu prostora le za dva, šotora pa se mi ni dalo postavljati sem prespal kar pod odprtim nebom v spalni vreči. Mraza ni bilo, malo pa me je motilo, da mi je celo noč veter nosil pesek v glavo, tako da sem se zbudil s polnim nosom in ušesi zemlje, med zobmi pa mi je malo škripalo. Bil je pa lep razgled na polno nebo zvezd.
Okoli šestih zjutraj se je veter ojačal in začel sem sestavljati opremo. Malo me je stiskalo, ker je bilo iz vode slišati, da je veter čisto premočan za 5ke (jadra s kvadraturo 5 m^2, kakršnega imam sam), zato s sestavljanjem nisem preveč hitel.
Končno sestavim opremo in se podam v vodo. Na začetku seveda problemi, ko sem se ogrel je šlo pa na polno. Jadro se mi ni zdelo preveč preveliko, pravzaprav mi je bilo celo všeč, ker sem lahko delal vodni štart v zankah, ki ti prihrani celo proceduro z zapenjanjem v trapez in stopanjem v zanke. Prekleto zoprno mi je bilo le, da sem (ker ne znam nobenega obrata) z vodnimi štarti izgubljal veliko višine in sem moral stalno voziti v veter.

Ja, spet sem jaz tisti, ki je v vodi:)

(Foto: Nara)

Tako sem vozil dve, tri ure in užival do konca, dokler mi ni pogled ušel na roke, ki so bile popolnoma krvave. Dobil sem dva grda žulja na obeh palcih in od takrat nisem več mogel sto odstotno surfat. Vseskozi sem mislil na palca in kako ju bom še dodatno scefral. Pa še veter je že malo pešal, zato sem počasi šel iz vode.
Preden smo odšli domov sem se še posončil in posnel par fotk (ne z mojim fotoaparatom, tako da jih nimam).
Res lep dan, s polno vetra, zmatran sem bil do konca in resnično upam, da se tak dan kmalu ponovi.

Žulja. Zdaj res ne izgledata ne vem kako grdo, ampak polno okrvavljena sta bila res ogabna.

Več fotk in krajši report.
Še več fotk.
.

Bojne rane

Prva flika na moji dilci. Zdej štekam zakaj je dobro, če je deska (vsaj) spredaj bela. Prej so se mi pa bele deske zdele toooook grde....

Sava narašča

Ta borza je tok kul:)

Dva filmčka z Bola iz prejšnjih let

Bol 2004 by Mitja

Bol 2007

Vse se je začelo z oglasom za Freeride Camp na Bolu na Braču. Odlašal sem do zadnjega trenutka, in če ne bi bilo Vesne, ki me je zbodla, da samo nakladam in v resnici nimam namena iti, verjetno ne bi šel.


Pa sem le poklical Dejana, ki je na totisurfu iskal nekoga za delitev stroškov, in se zmenil za prevoz.
V soboto okrog osmih zjutraj smo se s še dvema dekletoma odpeljali proti Braču. Pot do Splita je prekleto predolga za tri audio CD-je. S splita skok na trajekt za eno urico, potem pa še slaba ura do Bola.
Na Bol smo prišli že proti večeru in potrebno je bilo poiskati prenočišče. Dejan je že imel rezerviran apartma (kot udeleženec Freeride Camp-a), jaz pa sem imel namen spati v kakem kampu v bližini. No, spanje v šotoru mi v ni preveč dišalo, zato sem se s cimri zmenil, da spim na tleh v jedilnici apartmaja. Nič kaj preveč udobno (ploščice), ampak precej bolje kot mrzla zemlja in šotor.
S spanjem iz očitnih razlogov nisem imel problemov, z vstajanjem pa iz še očitnejših prav tako ne.
Prvi dan je prav lepo pihal maestral in sem z mojim 5.0 jadrom in 90l desko nekajkrat prav lepo glisiral. Zdelo se mi je prav neverjetno za Bol, da kar piha. In to že prvi dan. Obetala se je dobra statistika. Na žalost se je v naslednjih dneh veter močno polenil in je od surfanja ostalo samo še plavanje s surfom in poizkusi vodnih štartov v brezveterju. Drugi so imeli s seboj opremo za šibkejši veter, sam pa sem naslednji veter dočakal šele v petek. Vmes sem zamenjal posteljo in sem se s ploščic preselil na parket (čeprav bi moral biti po vsej logiki parket toplejši, me je naslednji dan prekleto bolela ledvica, ki sem si jo očitno prehladil), slabe dneve pa smo poskušali popestriti ponoči.


V petek je potegnil dovolj močan jugo, da sem zglisiral, razbil desko, jo pokrpal, da me je odpihnilo proti Zlatnemu Ratu, da sem znosil opremo nazaj do ZOO stationa, da sem znova šel v vodo, da me je ponovno odpihnilo, da sem spoznal da ne znam surfat če ni totalen flah, in da se da včasih tudi malo zorcat če te odpihne.
V petek zvečer je Dejan odšel domov, tako da sem dobil pravo posteljo.
V soboto spet ni pihalo. V nedeljo tudi ne, imeli pa smo no-wind freestyle tekmovanje, kjer sem ugotovil, da tudi na 200 litrski deski ne znam surfat. Jah, tko je. Bomo že.
Pred odhodom sem naivno mislil da bom na morju kaj shujšal, pa smo imeli nekaj navdušenih kuharjev, tako da je bila vsak večer prava požrtija.
Drugače pa Dalmacija kot Dalmacija: sutra će bit plin (kuhali smo samo na elektriko), sutra će bit bager (ki bo splaniral obalo pred ZOO stationom), sutra će bit struja (da bo ZOO station dobil elektriko), ...

Tako so se iztekli dnevi na Bolu in potrebno se je bilo vrnit domov. Kam naprej? Ne vem. Do sedaj sem imel v mislih Prasonisi na Rodosu, pa so sedaj prišle vesti, da so tam prepovedali kampiranje.
Pustimo se presenetit. Bo že kaj prišlo.

Slike.
Več slik.

Tukaj se moram opravičit in zahvalit Milošu, da me je trpel med video analizami in napotki za pravilno surfanje, čeprav nisem bil udeleženec campa. Moram pa povedat da model res obvlada učenje in da so se fantje kar precej naučili.
Hvala tudi Vesni za bag za jadra, ker bi drugače le z veliko muko spravili vso opremo v avto.

Zakaj bi res skrival da nimam pojma o surfanju!?


Povratek.