Kako sem odšel iskat sonce a.k.a. The day I froze to death a.k.a. ...

Začelo sem je z poznim meglenim jutrom, ki mi jih je, ker sem študent, dano gledati iz postelje. Taki dnevi se prav radi tudi končajo brez dneva - začnejo se z jutrom, ki se potem vleče nekako do treh popoldan, potem pa se prevesijo v večer. Nekakšni pol-dnevi.

Tako sem se odločil, da bom sedel na kolo in se odpravil na lov za soncem. Če povem čisto po pravici, se mi je v Kamniku zdela megla tako gosta, da nisem verjel, da mi bo uspelo. Na kolo sem šel tudi dan predvčerajšnjim, in ker me je zadnjič zeblo sem se oblekel malo bolj (napaka). Nase sem navlekel majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, pulover, kolesarsko majico z dolgimi rokavi in še eno kolesarsko majico z dolgmi rokavi, obvezne smučarske rokavice, v žep pa sem si zatlačil še kapo. Rekel sem si naj si bo to dovolj, se usedel na kolo, in odpeljal.

Odpeljal sem se v ponavadi precej temno dolino Kamniške Bistrice, v katero tako ali tako redko posije sonce, saj jo obkrožajo dokaj visoki hribi. Pot proti dolini je bila precej meglena, ampak se je vseeno videlo dovolj, da me ni bilo strah, da bi me povozil kakšen težak tovornjak, ki bi me zagledal prepozno (če sploh).

Ni ravno vrhunski užitek kolesariti na zamorjen mrzel in meglen zimski dan, tako da me je že po parih sto metrih vzpona začela zapuščati volja in s tem tudi moč. Pa sem vseeno nadaljeval. Potem pa: "Vidim nebo! Vidim nebo!" Čez meglico sem zagledal Kamniško sedlo in ostale "kupe kamenja" v okolci pokrite s snegom in prelepo jasno modro nebo. Takoj sem močneje pognal pedala, in ko so name padli prvi sončni žarki sem bil poln moči in veselja in pozitivne energije. Nisem si mogel kaj, da se nebi nasmehnil kot otrok, ko končno dobi igračo, ki jo je cel mesec vsak dan hodil gledat v trgovino. Mogoče sem celo okusil majčken delček tistega občutka, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo nas, naše kraje in zimo za Novo leto zapustili in odleteli v tople kraje. Brez problema sem se povzpel do vrha, malce razgledal naokoli in se spet spustil proti Kamniku. Pri spustu je sonce prav lepo sijalo s strani, tako da so drevesa metala dolge sence čez cesto. Utripanje sonca, ko sem se peljal mimo je povzročilo, da mi je začela nekontrolirano trzati veka na očesu, kar se je umirilo šele sedaj, ko tole pišem.

Kar naenkrat sem prečkal sončno mejo in se spet znašel v mrzli, megleni in zamorjeni kotlini. Ne. Nisem mogel še domov. Mogel sem ga še enkrat videti. Prasca. Ki se mi tako izmika in ga tako potrebujem za normalno delovanje. Pri spustu z Bistrice me ni preveč zeblo in zdelo se mi je, da se lahko povzpnem še na kakšen hribček. Čez dolino Bistričice sem se namenil odpeljati proti Šenturški Gori in se spustiti v Tunjice.

Premrzle mišice na nogah po spustu je bilo prekleto težko spet spraviti v tek. V bistvu mi to niti ni uspelo, saj sem do vrha na Lenartu kar precej trpel. Nisem verjel, da bom še enkrat ugledal sonce. Pa vendar sem ga. Fiks direkt u žilo:). Drugič itak ni bilo več tako dobro kot prvič, a bilo je. Še vedno prekleto dobro. Naredil sem par posnetkov na moj telefon, ki je lahko tudi fotoaparat (če imaš dovolj domišljije) in se odvlekel še tistih par sto metrov proti vrhu. Še dobro da se na posnetkih ne vidi, kako se mi tresejo noge od mraza in utrujenosti. Pred vrhom me je v mislih že pekel kratek hribček iz Tunjic proti Kamniku (tunjiški klanec) - strah in trepet vsakega rekreativnega kolesarja iz Kamnika.

Pogled z Zakala

Spust. Na glavo sem si poveznil kapo, potem še čelado in se spustil. Dokler je bilo še sonce, še ni bilo krize, ko pa sem prevozil mejo in je postajala bližina vse bolj bela je pritisnil tudi mraz. Ta spust je precej strm in hiter, pa tudi dolg, tako da je tudi poleti, če je oblačno, kar hladen. No, danes je bil ledeno mrzel. V Tunjicah sem bil ledena kocka.

Tunjiški klanec je bil muka. Po petnajstminutnem spustu brez poganjanja (če bi poganjal, bi šel hitreje in bi me bolj zeblo) so bile noge ledeno hladne in niso bile pripravljene sodelovati. Ne vem, če se mi je kdaj prej zdela prva prestava tako težka. Rekel sem si, da imam itak celo zimo, da pridem do vrha in na tak način sem klanec tudi odpeljal.

Olajšan sem se zapeljal proti domu. Bil sem vesel, da sem videl sonce in hkrati precej izčrpan in totalno zmrznjen. Ko sem šel doma lulat, sem imel jajca majhna in scavnica je bila mrzla. Okej pretiravam ampak ne zelo.

Sv. Lenart

Preživel!....komaj

Včeraj so mi izpulili oba modrostna zoba na desni. Mogoče bi moral reči, da so mi enega pulili, enega pa izpulili. Bilo je precej surovo. Spodnja osmica namreč ni mogla ven v enem kosu, ker je rasla pod kotom v sedmico in jo je bilo potrebno prežagati. In to traja. In kljub anasteziji boli. Precej neprijetno je tudi špricanje tople tekočine po ostni votlini, za katero sem skoraj prepričan, da je bila kri. Najbol grozno pa je, da sem zaradi dolžine operacije (prežagat zob pač ni stvar, ki jo lahko narediš v petih minutah) že počasi začel dvomiti v zobozdravnikove sposobnosti. Še dobro, da puljenje zgornjega ni bilo tako komplicirano in se ga je dalo potegniti ven v eni potezi.

Ko je vse končano, in bi človek že nekako rad odšel domov, sem moral še kake pol ure čakati na neko potrdilo in datum za kontrolo in odstranitev šivov.

Tudi doma se trpljene ni končalo. Najprej mi je bilo zopno vsakih deset minut hodit na wc, pljuvat iz ust kri, ker požiranje prekleto boli (še danes), ko pa je popustila anastezija se je pa pravo veselje šele začelo. Še dobro, da človek take grozne stvari hitro pozabi. Že danes si ne verjamem več, da je res tako bolelo. Res sem mislil, da ne bom preživel do danes, ali pa da bo nekoč bolečina popustila.

Malo prej sem imel prvi obrok po oprecaciji. Čokolino. Še dobro, da lahko usta odprem vsaj toliko, da gre noter žlica. Zdi se mi, da trše hrane danes še ne bom jedel. Če pogledam na lepšo stran: mogoče bom pa izgubil kakšen kilogramček:).

Upam, da nisem koga prestrašil. Konec koncev ni tako grozno in se od tega ne da umret. Le kak dan ali dva je potrbno malce bolj trpet.

Na žalost sem za domov dobil le zgornjega, ker je spodnji končal v preveč koščkih. In ja, res je grd.

Jutr mam zobarja

Zobnega kirurga, če sem natančen. Zadnjega obiska nimam ravno v lepem spominu. No, v bistvu mormam na wc preden povem do konca.... ...Da nadaljujem. Bilo je pred približno pol leta, ko sem še z vsemi zobmi prišel na oralno kirurgijo.

Ulegel sem se na stol, kjer so mi dali so mi dve injekciji. Eno v zgornjo dlesen, drugo pa nekam med zgornjo in spodnjo dlesen, čisto na koncu ust. Tista, druga je bila precej neprijetna, ker sem imel občutek, da je šla igla precej globoko. No, še preden se je postopek ruvanja začel, ko je začela delovati anastezija, sem se začel prekleto potiti, pa še v glavi se mi je začelo vrteti. Če ne bi ležal, bi verjetno padel skupaj. Po pretečenih parih minutah sem spet prišel k sebi, kirurg mi je izdrl osmico in potem še drugo na isti strani in operacija je bila končana. V bistvu tisto ruvanje niti ni bilo tako neprijetno (razen škripanja in neprostovoljnega premikanja cele čeljusti nisem čutil ničesar), tista igla je bila pa res zoprna.

Naslednih 24 ur sm se prehranjeval le s krvjo, ki ni in ni hotela prenehati teči, potem pa sem si le zaželel nekaj slajšega :) in si naredil čokolino. Ker mi je čokolino precej bolj teknil kot kri, sem se ga jedel še naslednja dva dni. No, ampak sem preživel.

Zakaj vse to govorim? Ker bom jutri in v naslednjih dneh ponovil celotno proceduro. Ja, osmice grejo ven še na desni.

Oba zobka sem si shranil za spomin. Če bo vse po sreči jutri povečam zbirko na štiri. Upam, da ne na več.

Pozdrav poletju

Sej nimam kaj dost povedat, samo tale osliček, čeprav iz alpskega sveta, me je prisilil, da sm se spomnil na Dalmacijo, poletje in morje.

Izkoristi vsakih pet minut

Vstal sem precej zgodaj, ker je bilo treba avtomobilu zamenjati obutev. Bliža se 15. november, ko morajo biti vsi avtomobili pripravljeni na zimo, in so vulkanizerji polno zasedeni, tako da če prideš prepozno lahko precej dolgo čakaš. Bil sem zelo zgoden ampak sem vseeno čakal.

Faks se mi začne šele pozno popoldne, bilo je še jutro in dan je bilo treba še malo izkoristiti. In to kakšen dan. Tudi poleti je nebo redko tako jasno. Odločil sem se, da se s kolesom zapeljem do izvira Kamniške Bistrice.

Ne bom govoril kako zelo sem užival med vožnjo, ker mi celo pot nekako ni šlo. Ne vem zakaj¹. Bil sem toplo oblečen, sonček me je prav tolpo grel v hrbet pa tudi tistih nekaj minut, ko sonce pozimi posije v dolino sem zadel. Vse je bilo popolno. Na vrhu sem naredil še fotko in se spustil proti domu.

Zdaj pa odhajam na faks. V zatemnjeno klet z glasno brnečimi računalniki. Oh, what a joy!

¹V bistvu vem zakaj. Zdej sm se spomnu. Zic mi je za ene 2 cm dol zlezu in pol nism mogu normalno poganjat.

Takele impresionistične posnetke dela naprava za zajemanje slike na mojem telefonu.

Če je za spust po cesti od izvira pramraz, lahko kak kilometer niže od jezera, pri tabli "varujmo vode" zaviješ desno na makadam, prečkaš most s katerega je tak pogled (malenkost ostrejši) v globino korita Bistrice in nadaljuješ vožnjo po gozdni cesti po drugem bregu reke. Hitrost je tu nekoliko nižja, tako da precej manj zebe v roke in glavo. Proti koncu sledi nekoliko strmejši spust, na koncu katerega zaviješ levo na most, se spet malce dvigneš in prideš ven pri gondoli.

Novembersko surfanje

Bili smo zmenjeni že kak dan ali dva prej, pa je na dan spomina na mrtve izgledalo precej slabo. Šele proti večeru me je poklicala Vesna in rekla da gremo in naj hitro pridem v Ljubljano. S pripravo sendvičev sem moral precej pohiteti in tudi malo improvizirati s stvarmi, ki sem jih našel doma, saj so bile trgovine zaprte (spakiral sem tudi makarone, ki so ostali od kosila:).

Tako sem se poln pričakovanj odpeljal v Ljubljano, kjer sem izvedel, da precej stvari še ni dogovorjenih in da ni nujno da sploh gremo. Po vrhu vsega pa sta se napovedi vetra hrvaškega in slovenskega ALADINa precej razlikovali. Odločili smo se da prespimo noč doma in počakamo na jutranjo napoved, ki se je izkazala za zelo bogato z vetrom za naslednja dva dni. Odrinili smo iz Ljubljane in še na poti nismo točno vedeli kam gremo. Končno smo se odločili za destinacijo: Ližnjan. Ker itak večine surf spotov ne poznam, in tudi tega nisem, in moje jadralske veščine niso ravno blesteče me je kar malo zvijalo v želodcu. Valovi, mrzel veter, ki piha na odprto morje in ledena voda niso ravno dobrodošle za začetnika.

Pa se je Ližnjan pokazal v zelo super luči. Čeprav veter piha v zaliv ni valov, pokazal se je sonček, le veter ni bil pretirano topel. Pravzaprav je bil zelo mrzel. Sestavili smo surfe, se oblekli v neoprenske obleke (itak da sm šu prej v grmovje kakat k me je blo vseen mal strah da bom vsaj zmrznu če že ne kej druzga) in se podali v morje. Takoj mi je uspel štart in prvič sem glisiral na moji novi deski. Veter je bil precej "malo ja malo ne" (refulast) ampak je kar šlo.

Po nekaj več kot dveh urah (se mi zdi) me je že malo prepihalo v glavo, tako da sem se odločil da grem malo počit na obalo. Na obali zaradi mraza nisem imel preveč izbire. Malo počiti pa hitro nazaj v vodo ali pa sleči neopren in smukniti v puloverje in bundo. Izbral sem drugo možnost in to je v precejšni meri pomenilo tudi konec surfanja za tisti dan. Pojedel sem sirovo štručko, malo pofotkal tiste, ki so vztrajali na vodi, potem pa se je kmalo začelo nočiti.

Padla je odločitev, da prespimo v Premanturi, kjer se je odvijal Hallowind. Zvečer smo ga malo pili. Malo preveč (vsaj jaz, ki sem še isti dan spet prisegel da ne bom več pil). Noč je bila zelo mrzla. Sploh za spanje v šotoru. Majica s kratkimi rokavi, majica z dolgimi rokavi, pulover s kapuco, bunda in spalna vreča so bili komaj dovolj da nisem zmrznil do jutra.

Petek je bil z vetrom slab. Nisem šel v vodo. Itak ne bi šel. Maček čez cel dan. Gavobol + veter + mraz. Zvečer odhod proti domu in pozdravljena topla postelja.

Prelepa dva dneva. Jih ne zamenjam.

Hvala Vesna, ker imaš toliko potrpljenja z nami fanti, hvala Mitja za prevoz, hvala Pamir za dobro voljo.

Pamir

Ines in Vesna

Pamir, jaz, Mitja

:)

Ravno tako slaba slika kot so bili špageti, "skuhani" v rdečem loncu. Nasvet: ljudje ne dajat špagetov v vodo, ki ne vre. Ni užitno. Tudi če ne izgleda da bo voda sploh kdaj zavrela.

Večerni sprehod

Ker je ura spet taka kot mora biti, sem zamudil prelep dan in šel na kamniški Stari grad šele proti večeru.

Tak je pogled s Špice ko zaide sonce in vzide luna.

Mal športamo

Ker bi bil današnji dan lahko tako gnil kot včerajšnji, sem se odločil da grem malo na kolo in se pozabavam s fotoaparatom. Dan je bil lep dokler nisem poskušal urediti filmčka s Pinnacle Studiom, ki je za moj mlinček malce prezahteven. Tako je na pomoč spet priskočil dobri stari Windows Movie Maker.

p.s.: Gledal sem tudi screener animiranega filma A Scanner Darkly in nisem poklical 1-800-NO-COPYS. Ti ti jaz:)

Še mal slikc. In filmček spusta s Kamniške Bistrice. Posneto je s fotoaparatom iz desne roke. Zaviranje na zadnje kolo je bilo onemogočeno:)