Preživel!....komaj

Včeraj so mi izpulili oba modrostna zoba na desni. Mogoče bi moral reči, da so mi enega pulili, enega pa izpulili. Bilo je precej surovo. Spodnja osmica namreč ni mogla ven v enem kosu, ker je rasla pod kotom v sedmico in jo je bilo potrebno prežagati. In to traja. In kljub anasteziji boli. Precej neprijetno je tudi špricanje tople tekočine po ostni votlini, za katero sem skoraj prepričan, da je bila kri. Najbol grozno pa je, da sem zaradi dolžine operacije (prežagat zob pač ni stvar, ki jo lahko narediš v petih minutah) že počasi začel dvomiti v zobozdravnikove sposobnosti. Še dobro, da puljenje zgornjega ni bilo tako komplicirano in se ga je dalo potegniti ven v eni potezi.

Ko je vse končano, in bi človek že nekako rad odšel domov, sem moral še kake pol ure čakati na neko potrdilo in datum za kontrolo in odstranitev šivov.

Tudi doma se trpljene ni končalo. Najprej mi je bilo zopno vsakih deset minut hodit na wc, pljuvat iz ust kri, ker požiranje prekleto boli (še danes), ko pa je popustila anastezija se je pa pravo veselje šele začelo. Še dobro, da človek take grozne stvari hitro pozabi. Že danes si ne verjamem več, da je res tako bolelo. Res sem mislil, da ne bom preživel do danes, ali pa da bo nekoč bolečina popustila.

Malo prej sem imel prvi obrok po oprecaciji. Čokolino. Še dobro, da lahko usta odprem vsaj toliko, da gre noter žlica. Zdi se mi, da trše hrane danes še ne bom jedel. Če pogledam na lepšo stran: mogoče bom pa izgubil kakšen kilogramček:).

Upam, da nisem koga prestrašil. Konec koncev ni tako grozno in se od tega ne da umret. Le kak dan ali dva je potrbno malce bolj trpet.

Na žalost sem za domov dobil le zgornjega, ker je spodnji končal v preveč koščkih. In ja, res je grd.