Faks se mi začne šele pozno popoldne, bilo je še jutro in dan je bilo treba še malo izkoristiti. In to kakšen dan. Tudi poleti je nebo redko tako jasno. Odločil sem se, da se s kolesom zapeljem do izvira Kamniške Bistrice.
Ne bom govoril kako zelo sem užival med vožnjo, ker mi celo pot nekako ni šlo. Ne vem zakaj1. Bil sem toplo oblečen, sonček me je prav tolpo grel v hrbet pa tudi tistih nekaj minut, ko sonce pozimi posije v dolino sem zadel. Vse je bilo popolno. Na vrhu sem naredil še fotko in se spustil proti domu.
Zdaj pa odhajam na faks. V zatemnjeno klet z glasno brnečimi računalniki. Oh, what a joy!
1V bistvu vem zakaj. Zdej sm se spomnu. Zic mi je za ene 2 cm dol zlezu in pol nism mogu normalno poganjat.
Takele impresionistične posnetke dela naprava za zajemanje slike na mojem telefonu.
Če je za spust po cesti od izvira pramraz, lahko kak kilometer niže od jezera, pri tabli "varujmo vode" zaviješ desno na makadam, prečkaš most s katerega je tak pogled (malenkost ostrejši) v globino korita Bistrice in nadaljuješ vožnjo po gozdni cesti po drugem bregu reke. Hitrost je tu nekoliko nižja, tako da precej manj zebe v roke in glavo. Proti koncu sledi nekoliko strmejši spust, na koncu katerega zaviješ levo na most, se spet malce dvigneš in prideš ven pri gondoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar