Štanga že dela

Štanga 5. februar

Več fotk: barcoletta.com

Leto se je komaj začelo, za seboj pa imamo že en nateg in 4 super dni na Štangi. Prvič smo šli v vodo že 8. januarja, ko sem po 10 minutah priplaval ven v brezveterju, zadnjič pa še ne teden nazaj, v nedeljo, 28 februarja.
V glavnem je bilo ponavadi vetra dovolj za 5.3 in malo desko (73l Flikka), enkrat (19.2) pa je šel veter čez vse meje in ga je bilo občutno preveč za 4.0 in malo desko. Fotke iz te brutale so tuki in tuki.
Spodaj pa še nekaj utrinkov iz zimskih jugov.

Štanga 28. februar. Jst v luftu moments before disaster:P

Foto: Goran Babič, slika z wsurf.net, več slik v galeriji.

Štanga 28. februar. Jst v luftu.

Foto: Goran Babič, slika z wsurf.net, več slik v galeriji.

Božično surfanje

Bil je božič in bil je Umag. Jugo je v četrtek potegnil zgodaj zjutraj za 5.3 in fristajlerco, v petek pa smo imeli en session s 4.7 zjutraj in enega s 5.3 popoldne. Bilo je za zimo neverjetnih 17 stopinj, tako da sem lahko v petek brez problemov oblekel moker neopren za drugo seanso. Vala je bilo bolj malo (zunaj sploh nobene bule) vendar pa smo se res zelo lepo navozili. Tudi gneče ni bilo nobene.
Še mal fotk iz Umaga:

S Pamirjem sva šla v četrtek po Umagu pogledat, če na Cerkniškem jezeru še kaj piha tam pa naju je pričakalo brezvetrje in ledeno mrzla voda. Itak nisva šla not =D.

Od zadnje objave sem surfal še na dveh štangah na vzhodnik, kar je bilo itak super oh in sploh top, en Ližnjan, kjer je bilo super oh in sploh mraz in dva dneva Dajle od koder je tale slikca:

Dajla

Štanga. Jst mam modro jadro :P
Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da je to konec surferije za letos. Ampak pustimo se presenetit =P.

Jesen je tu!!!

In to super jesen. Še vedno ni minil teden v katerem ne bi šel na morje. Odkar sem zadnjič pisal in omenil srfanje v Preluki, sem bil dvakrat v Savudriji, obakrat zvečer in superpowered na 5.3 in s fristajl deski. Enkrat smo uživali v vodi v topli burji ob skoraj preveč kičastem popolnoma roza sončnem zahodu in drugič v kar malo divjih deževnih razmerah še nekaj časa po začetku teme. Takrat sva z Žigatom surferijo podaljšala v vikend in se peljala v Ližnjan, kjer sva vozila še en dan s 4.0 in 5.3 na popolnoma ravni vodi. Tudi zadnje dva dni sem preživel v Ližnjanu in bil v vodi s prav vsemi jadri. Včeraj mi je ponesreči skoraj prvič uspel spock. V bistvu sem naredil že vse s preprijemom in že držal na drugi strani z eno roko za jambor in z drugo za lok, potem pa sem od samega presenečenja padel na rit in v vodo.
Bil sem tudi na prvem jugu sezone v Umagu in užival s 4.7 in obema deskama (fristajlo in valovarico).
Nenazadnje pa se je v Izoli zgodilo tudi državno prvenstvo v fristajlu SloStyle 2009. Ker nisem zdržal dolgo samo ob gledanju, sem se tudi sam malo podal v vodo in zase odsurfal en session.
V Izoli je bil tudi Franci, ki je posnel nekaj fotk (Več Francijevih fotk s SloStyl-a tuki in Slostyle page tuki):

Karpatos 2009

Tretje leto zapored sem pristal na Karpatosu. Že pristanek je bil precej sumljiv, saj smo pristali iz napačne smeri. Na otoku nas je pričakalo pravo brezvetrje. Veter se je unesel šele po slabih treh tednih, kar pa niti ni bilo tako grozno saj smo ostali kar 9 tednov, od 23. junija pa do 25. avgusta.
Ker v začetku ni pihalo smo malo več pili, ko pa je potegnilo je prišlo na vrsto v glavnem samo še srfanje, tako da letos pravzaprav nisem imel nobene bolj nenavadne dogodivščine.


Moj glavni cilj za letos je bil naredit airjibe oziroma vulkanota, morda še shovit in pa parkrat se vreč v speed loop.
Prvi vulkano mi je uspel dokaj zgodaj, čeprav ga potem še cel dopust nisem dobro osvojil, v glavnem zato, ker sem se kasneje koncentriral samo še na šovit. Moram priznati, da sem bil vsaj par tednov, če ne cel mesec prav zafrustriran ker ni in ni šel. Delal sem vse mogoče napake, odskakoval z nogami, krčil kolena, se metal na jadro,... nikoli pa se mi ni zdelo, da gre stvar v pravo smer. Šele ko sem prebral članek na Boarseekermag se mi je odprlo. Glavna napaka, ki sem jo delal je bila, da nisem dovolj zakarval v veter. Da pa dovolj zakarvaš v veter se pa prej rabiš pravilno postavit: se pravi imet zaprto jadro, stegnjene roke in bit nagnjen naprej.... V glavnem... Uspelo mi je. In to potem celo tako pogosto, da mi je bil šovit lažji od vulkana. Na žalost pa odkar sem prišel domov nisem pristal še nobenega. Vulkan mi pa kar gre.

Tudi letos ni šlo brez uničevanja opreme. Na en lep vetroven dan, ko je pihalo preveč za 4.0 sem na desko namontiral večji smernik, sestavil 5.3 in šel spidirat. V prvi špuri sem se prebil iz zaliva med kamikazami do kanala, naredil obrat in se pognal v prvo poskusno vožnjo po kanalu. Tu je resnično žgalo na polno (Gun bay je bil seveda zaprt) in imel sem veliko težav že z držanjem jadra, kaj šele zapiranjem. Ko sem se končno malo bolj obesil na jadro pa cuf... in lok je postal mehak kot bi se odpela glava. Preveril sem glavo, malo zamajal lok in cela cev je odpadla. K sreči sem bil samo kakih 10 metrov od obale in ni bilo treba plavat daleč, je pa bilo treba nosit 100 litrsko desko slab kilometer po zafukano močnem vetru.

Kao poskus flake

Šovit

Vulkano v miljon vetra s 4.0

Jutranji sešn ob 8 zjutri, ko še ni bilo gužve

Pomojem najlepša fotka šovita, ki jo imam

Še en šovit

Še en vulkano

Pa še en

Video šovit =D

Airjibe from jure on Vimeo.

Pa še en video vulkanota

Absolvent Kreta 2007 a.k.a. 100 dni na poti (5. del – Oktober a.k.a. Zadnji Del Moje Mini Odiseje)

Še vedno na Karpatosu. Ura je 7 zjutraj 29. septembra in s peščico ljudi se bližamo letalcu, ki nas bo neslo s Karpatosa proti zahodnejšim grškim otokom. To bo moj prvi polet. Preden se po stopnicah povzpnem v letalo, se eden od letaliških delavcev še pošali, da armafleksa navezanega na moj nahrbtnik, na letalu res ne bom potreboval.

Kabina aviončka me je kar malo šokirala. Strop je bil tako nizek, da sem moral celo jaz hoditi nekoliko sklonjen, trup je bil komajda dovolj širok za 2x2 sedeža, najbolj impresivna pa je bila dolžina, ki ni mogla biti daljša od treh ali štirih korakov. Pri dostopu do sedeža sem se seveda obvezno butnil v poličke za prtljago. Moje nerodnosti pa ni opazilo veliko ljudi, saj jih je bilo v letalu kakšnih pet še od prej, z Rodosa, vkrcali smo se pa tako samo štirje.
Andrea in Martina sta obljubili, da mi bosta v slovo mahali s plaže, na žalost pa je kabina letala tako kratka, da s katerega koli sedeža lahko vidiš le motor, in ju ob vzletu nisem mogel videti.

Prvi del leta je do Kasosa trajal 5 minut, potem je letalo čakalo tam približno 15 minut, sledil pa je let do letališča Sitia čisto na vzhodu Krete. Ta skok med otoki je trajal slabih 15 minut in med tem časom smo bili celo postreženi z rogljičkom in pijačo.
Začuda je letališče Sitia spet nekje sredi ničesar, v bližini ni nobene zgradbe, kaj šele avtobusne postaje. Tako sem sedel na stol v čakalnici, da premislim kako bom z dvema nahrbtnikoma, šotorom in veliko potovalko nadaljeval pot.
Kmalu me je nagovoril zmedeni Američan kakšnih štiridesetih let, ki je prav tako letel z mojim letalom in pravzaprav sploh ni vedel kje se je znašel. Mislim, da je želel leteti v Iraklion. Oba sva nekako pričakovala da bo letališče nekje v bližini nečesa. Mesta recimo. Zmenila sva se, da bova skupaj najela taksi, ki naju bi odpeljal v mesto Sitia.
Na najino začudenje pa naju je pred letališko hišico čakalo prazno parkirišče. O kakem taksiju ni bilo ne duha ne sluha. Opazila sva nekoga, ki se je odpravljal proti enemu redkih avtomobilov tam. Vprašal sem ga, kam gre in če bi naju lahko zapeljal do mesta.
"Of course I will take you there. You know, I am jehovah's witnesses and we like to help people!"
Zakon ane:). Mislim saj mi je vseeno kaj si, ampak hvala, ker me boš odpeljal iz te od boga zapuščene luknje.
Izkazalo je da je mesto le kilometer stran od letališča, le da je letališče na manjši vzdignjeni planjavi, tako da se ga ne vidi.
Zmedeni Američan se še vedno ni odločil kam, kdaj in kako bo nadaljeval pot, tako da sva ga odložila v centru mesteca, mene pa je prijazni grško-nemški jehovec odpeljal na glavno avtobusno postajo. Tam sem kupil karto za Iraklion.
Na tej tri ure dolgi poti z avtobusom sem večinoma spal, vsake toliko časa pa sem se prebudil in opazoval pokrajino, mesteca in vasice ob poti. Spomnim se, da sem se enkrat vmes zbudil v nekem povsem turističnem mestu, in se zamislil kako ljudje hodijo sem na počitnice in pravzaprav ne občutijo tiste prave počasne in brezdelne Grčije.
Prispeli smo v Iraklion in sedaj sem moral poiskati taksi, ki bi me odpeljal do mojega hotela, kjer je bila nastanjena moja skupina absolventov. Jasna in Ana sta mi poslali sms, da so v hotelu Kassavetis Hersonisos.

Hotel Kassavetis. (Foto: Grega)

Taksistu sem povedal kam želim in on mi reče, da me bo to stalo 25€. Čeljust mi je padla po tleh in medtem, ko sem jo pobiral, mi je razložil, da je to normalna cena za 25 km in se nima smisla prepirat. Čeljust mi je iz rok spet padla po tleh. Če je pa resnično 25 km, potem pa res nimam izbire.
Kmalu sem opazil, da sva se odpeljala ravno v smer iz katere sem prišel...
Hersonisos je namreč prav tisto turistično mestece iz tega zapisa malo više.
Taksi me je pripeljal pred hotel, javil sem se Ireni, vodički naše skupine, ta pa me je odpeljala do moje sobe.
V sobi sta bila že Aleš in Jernej, ki pa sta me pričakovala šele naslednji dan, tako da sta bila zelo presenečena, ko sem se prikazal na vratih.
Časa nisem imel niti toliko, da bi se dobro umil, saj smo se takoj odpravili v Star Water Park.

Star Water Park. Vsaka ima svoj faktor.
(Foto: Samo H2O)

Star Water Park. Gyros. 2,5€ za Mythosa. Mnogokrat 2€ za najbolj vodeno točeno Collegium pivo mojega življenja.
Mogoče sem bil utrujen ampak resnično mi po 3 mesecih morja, sonca in vetra ni bilo do namakanja v bazenčku.

Iz puščave v središče turizma.
(Foto: Samo H2O)

Vseeno sem moral v bazen:)
(Foto: Samo H2O)

Energijski napitek:D (Foto: Samo H2O)

Proti večeru je utrujenost čudežno izpuhtela in začeli smo pravi žur. Red love.

Ogrevanje. (Foto: Samo H2O)

B7 (mene ni)
(Foto: Samo H2O)

Red love je bil polna uspešnica. Od stage diveov do plesa do onemoglosti. Loved it.

Skupinska b7 (mene ni - hm...I wonder...)
(Foto: Samo H2O)

Drugi dan so nas še sredi noči vrgli iz postelje in nas vse skurjene odpeljali gledat neke palače kamor so Grki zapirali bike. Ker niso dobro zgradili se je stvar tekom let podrla, prišel je en nemški arheolog-zidar, ki jim je vse skupaj ponovno postavil, vendar so Grki nanj iz neznanega razloga jezni.

Dežurni skurjenci: Jasna, Peter, Jernej, Aleš, jaz.
(Foto: Samo H2O)

Senca...se#ca...$e#ca...$e#(a...$€#(a...$€#(@....
(Foto: Grega)

Senca. (Foto: Grega)

Matala (Foto: Grega)

Matala. Kosilo. Zasluženo spanje. Ko je začelo totalno pihat sem se refleksno zbudil, in šel malo zaplavat. Drugače resnično lepa plaža in lepi skoki s pečin. Ni čudno da so se hipiji naselili prav tu.
Pridemo domov in končno imam dovolj časa da se obrijem.

Grški večer. (Foto: Samo H2O)

Grški večer. Vodeno vino. Večerja. Vino. Predstava. Več vina. Ljudje so se kar lepo imeli sam pa se nekako nisem mogel sprostit (vodeno vino). Na koncu sva se s Tomažem poskusila prikrasti na avtobus druge skupine s pomanjkanjem fantov, pa so naju dekleta vrgla ven. Na drugem busu se je zgodba ponovila. Šele v tretje je uspelo.
Padla sva v skupino nekih Štajercev, ki so naju v hotelu dobro pogostili, izvedela sva same lepe stvari o naši skupini (tako lepe, da sploh nisva upala priznati iz katere sva). Iz hotela smo šli direktno v Party Corner.
Žur. Pijača. En krog za skulirat se. Irki. Darkerki. Rudarki!? Ena mlada in kar vredu, druga stara in.... Naravovarstvenici. Borki za pravice nekih izumirajočih opic ali česa že. Vprašanje zakaj bi jih zaščitili, če nam itak ne koristijo.... Debata.... Party Corner....Hm...

Water City (Foto: Samo H2O)

3. dan. Water City. Bazenčki. Mraz. Zasluženo spanje. Sredi mirnega počitka panični ljudje skačejo okrog in delajo neko koreografijo...

...katere del sem bil na koncu tudi sam.
(Foto: Samo H2O)

Hit Party. Edini večer, ki mi je moril. Je pa res, da sem se odločil, da bom abstiniral. Poskusil abstinirati...Spil zelo malo....
(Foto: Samo H2O)

Naša noga.
(Foto: Grega)

4. dan. Beach Party. Zastonj pivo. Odbojka. Zastonj pivo. Skulpture. Pivo. Izdelava zapestnice za gleženj. Pivo. Kingstoni. Nagrade za odbojko, za navijaško skupino, za skulpturo. Zastonj pivo...

GOOOOOOO B7!!!!! (Foto: Grega)

Pivo? (Foto: Grega)

Zastonj pivo? (Foto: Grega)

Pripadnost B7 raste. (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - Lasje, lasulje.... (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - konkretne zadeve...(Foto: Grega)

No comment. (Foto: Grega)

No comment. (Foto: Grega)

Zmanjkalo? Neeeee! (Foto: Grega)

One for the road! (Foto: Grega)

Disco Party (Foto: Samo H2O)

Disco Party. Vau. Noro. Skakanje, ples, pijača... celo noč.... Konec. Gremo ven.
Okej izhod je v tej smeri. Au! Šipa! Kje so vrata! Pizda je kar naenkrat postalo vroče, zakajeno in zadušljivo tle notr! Vrata! Zakon! Ja kaj pa metle delajo tle notr??!!! Jeba - niso prava vrata! Lej tm grejo eni nekam! Zakon! Našli so vrata! Prostost! Svoboda! Zrak!
Postelja.

Boat party (Foto: Samo H2O)

5. dan. Boat party. Party? No, za nekatere že. Na tej lupinci se še spati ni dalo udobno. Dežurni skurjenci. Na čem zafuka je Domen da je tako dobre volje?!?!

Don't take no foood away from me!!!
(Foto: Samo H2O)

Packa party (Foto: Samo H2O)

Zadnji večer. Or is it? Packa Party. Party corner. Enako kot prejšnji večer, pa vendar povsem drugače. Zabave v Party Cornerju so res uspele. Vse. Obžalujem le, da nisem imel svojega flomastra.

Packa Party. (Foto: Samo H2O)

6., zadnji dan. Neka budnica s plesom se mi zdi. Ko jih jebe. Danes me ne bo nihče metal s postelje.
Jutro. Kdo je ostal v hotelu? Tomaž. Gremo na frape. Frape. Biljard. Plaža. Valovi. Italijanke. Ouzo in Metaxa 7 star. Diplome. Odhod v Iraklion proti trajektu.
Noč in vkrcanje na trajekt. Na trajektu sem si hitro rezerviral letalski sedež, se razgledal po res luksuzni ladji, se vrnil do mojega sedeža in kmalu zaspal.
Ladja je prispela v Pirej še pred svitom, trajekt iz Patrasa pa je bil naročen šele okrog polnoči, tako da smo se odpravili na ogled Aten.
Ponovno sem obiskal park v katerem sem prespal noč ob mojem zadnjem obisku mesta, pogledal, če je na meat marketu kaj novega in se povzpel na Akropolo.
Tu sem se ločil od skupinice in se na frapeju srečal z Aleksom, pri katerem sem spal, ko sem bil zadnjič v Atenah.
Okrog 3 smo odrinili iz Aten proti Patrasu. Ogledali smo si še korintski prekop, kjer smo izvedeli, da je naša ladja za Benetke pokvarjena in bomo v Grčiji prespali še eno noč. Navdušenje nad novico v busu je bilo nepopisno. Not.

Nastanili so nas v hotelu v neki vasici par kilometrov pred Patrasom. Bili smo edini gosti. Hotel je bil resnično prijeten in zdi se mi, da smo bili vsi navdušeni. Postelja, televizija, tuš, celo hladilnik, se mi zdi, po celem dnevu potovanja je prava poezija.
Večer. Bližnji lokal. Z bazenčkom. Malce utrujen začnem noč. Par piv. Energija se vrne. Ples, skakanje in pivo. Pica. Aleš, Tomaž, Urša in jaz plešemo dokler nas ne vržejo ven. Skok v bazen. Nočno kopanje v morju. Urša nam ukrade obleke. Z Alešem v boksaricah tečeva proti hotelu, za nama popolnoma gol teče Tomaž, midva pa se na ves glas dereva da naju lovi nag moški.
Hotel in spanje.

8. dan. Jutro. Kako lepo je, ko nimaš nekega urnika in lahko prespiš zajtrk. Kako zoprno je, ko prespiš zajtrk in nimaš nič za jesti, ko vstaneš.
Plaža in brezdelje do kosila. Najlepše. Pica dve uri po naročilu. Grčija pač. Avtobus do Patrasa. Vmes se ustavimo v supermarketu in trije nabavimo tri platoje piva s čudnim priokusom po viskiju. Če je poceni, je dobro.
Patras. Ladja naj bi izplula ob polnoči. Ob enih. Ob dveh izvemo, da je na ladji inšpekcija. Izpluli bomo ob treh. Najprej zaspim na pomolu, kot ostali, potem pa se zaradi mraza preselim na bus. Ob štirih nas zbudijo z novico, da se lahko vkrcamo. Ladja. Rezerviram si letalski sedež in zaspim pod njim. Neko dekle na sedežu za mano prav prisrčno smrči.

9. dan absolventa. Jutro. Izvem, da je ladja izplula šele ob 9 zjutraj. Naročim si vročo čokolado. Spijem pivo. Pojem zajtrk. Zberemo se najboljša družbica na absolventu in se zabavamo do večera. Jemo in pijemo in sploh nam ni dolgčas. Pravzaprav se zvečer ne ustavimo in nadaljujemo pozno v noč.

Kruh, nutela in sardina povrhu. How bad can it be? Not that bad actually.
(Foto: Anja)

10. dan absolventa. 8. oktober. Od doma sem odšel prvega julija. Moj stoti (100) dan na poti.
Ura je jutro in mi končno prispemo v Ancono. Naložimo se na bus in odpeljemo proti Sloveniji. Meja. Lepa Slovenija. Res je lepo prit domov, če se nekaj časa potikaš po svetu. Mogočem sem jo pričakoval bolj zeleno. Se je že malo poznala jesen. To kar kliče po praznovanju. In smo ob tonih naše narodnozabavne nazdravili s pivom.

Tomaž, jaz, Urša malo pred slovensko mejo.
(Foto: Anja)

Na Dolgem mostu v Ljubljani smo se absolventi razšli. Razpršili vsak na svoj konec. Ja. Bil je konec. Konec poletja. Konec brezskrbnega veselja. Konec moje male odisejade. Konec pač.