I know it's an illusion but I like the idea...

torek, 18. december 2007

Najboljši slovenski Surf Video Leta je

Na Velikem surf partyju 07 so podelili nagrado za najboljši slovenski surf video leta. Zmagovalni muvi je bil (kot sem skoraj napovedal že v tem prispevku):


Najboljšo nagrado na svetu Flikko pa je za ta muvi prejel Pamir.
Še reporta s partija na StyleTeam in Totisurf.
Making of the movie.
Bravo Pamir! Ej kok sm ti fovš:p

sobota, 8. december 2007

Absolvent Kreta 2007 a.k.a. 100 dni na poti (5. del – Oktober a.k.a. Zadnji Del Moje Mini Odiseje)

Še vedno na Karpatosu. Ura je 7 zjutraj 29. septembra in s peščico ljudi se bližamo letalcu, ki nas bo neslo s Karpatosa proti zahodnejšim grškim otokom. To bo moj prvi polet. Preden se po stopnicah povzpnem v letalo, se eden od letaliških delavcev še pošali, da armafleksa navezanega na moj nahrbtnik, na letalu res ne bom potreboval.


Kabina aviončka me je kar malo šokirala. Strop je bil tako nizek, da sem moral celo jaz hoditi nekoliko sklonjen, trup je bil komajda dovolj širok za 2x2 sedeža, najbolj impresivna pa je bila dolžina, ki ni mogla biti daljša od treh ali štirih korakov. Pri dostopu do sedeža sem se seveda obvezno butnil v poličke za prtljago. Moje nerodnosti pa ni opazilo veliko ljudi, saj jih je bilo v letalu kakšnih pet še od prej, z Rodosa, vkrcali smo se pa tako samo štirje.
Andrea in Martina sta obljubili, da mi bosta v slovo mahali s plaže, na žalost pa je kabina letala tako kratka, da s katerega koli sedeža lahko vidiš le motor, in ju ob vzletu nisem mogel videti.

Prvi del leta je do Kasosa trajal 5 minut, potem je letalo čakalo tam približno 15 minut, sledil pa je let do letališča Sitia čisto na vzhodu Krete. Ta skok med otoki je trajal slabih 15 minut in med tem časom smo bili celo postreženi z rogljičkom in pijačo.
Začuda je letališče Sitia spet nekje sredi ničesar, v bližini ni nobene zgradbe, kaj šele avtobusne postaje. Tako sem sedel na stol v čakalnici, da premislim kako bom z dvema nahrbtnikoma, šotorom in veliko potovalko nadaljeval pot.
Kmalu me je nagovoril zmedeni Američan kakšnih štiridesetih let, ki je prav tako letel z mojim letalom in pravzaprav sploh ni vedel kje se je znašel. Mislim, da je želel leteti v Iraklion. Oba sva nekako pričakovala da bo letališče nekje v bližini nečesa. Mesta recimo. Zmenila sva se, da bova skupaj najela taksi, ki naju bi odpeljal v mesto Sitia.
Na najino začudenje pa naju je pred letališko hišico čakalo prazno parkirišče. O kakem taksiju ni bilo ne duha ne sluha. Opazila sva nekoga, ki se je odpravljal proti enemu redkih avtomobilov tam. Vprašal sem ga, kam gre in če bi naju lahko zapeljal do mesta.
"Of course I will take you there. You know, I am jehovah's witnesses and we like to help people!"
Zakon ane:). Mislim saj mi je vseeno kaj si, ampak hvala, ker me boš odpeljal iz te od boga zapuščene luknje.
Izkazalo je da je mesto le kilometer stran od letališča, le da je letališče na manjši vzdignjeni planjavi, tako da se ga ne vidi.
Zmedeni Američan se še vedno ni odločil kam, kdaj in kako bo nadaljeval pot, tako da sva ga odložila v centru mesteca, mene pa je prijazni grško-nemški jehovec odpeljal na glavno avtobusno postajo. Tam sem kupil karto za Iraklion.
Na tej tri ure dolgi poti z avtobusom sem večinoma spal, vsake toliko časa pa sem se prebudil in opazoval pokrajino, mesteca in vasice ob poti. Spomnim se, da sem se enkrat vmes zbudil v nekem povsem turističnem mestu, in se zamislil kako ljudje hodijo sem na počitnice in pravzaprav ne občutijo tiste prave počasne in brezdelne Grčije.
Prispeli smo v Iraklion in sedaj sem moral poiskati taksi, ki bi me odpeljal do mojega hotela, kjer je bila nastanjena moja skupina absolventov. Jasna in Ana sta mi poslali sms, da so v hotelu Kassavetis Hersonisos.

Hotel Kassavetis. (Foto: Grega)

Taksistu sem povedal kam želim in on mi reče, da me bo to stalo 25€. Čeljust mi je padla po tleh in medtem, ko sem jo pobiral, mi je razložil, da je to normalna cena za 25 km in se nima smisla prepirat. Čeljust mi je iz rok spet padla po tleh. Če je pa resnično 25 km, potem pa res nimam izbire.
Kmalu sem opazil, da sva se odpeljala ravno v smer iz katere sem prišel...
Hersonisos je namreč prav tisto turistično mestece iz tega zapisa malo više.
Taksi me je pripeljal pred hotel, javil sem se Ireni, vodički naše skupine, ta pa me je odpeljala do moje sobe.
V sobi sta bila že Aleš in Jernej, ki pa sta me pričakovala šele naslednji dan, tako da sta bila zelo presenečena, ko sem se prikazal na vratih.
Časa nisem imel niti toliko, da bi se dobro umil, saj smo se takoj odpravili v Star Water Park.

Star Water Park. Vsaka ima svoj faktor.
(Foto: Samo H2O)

Star Water Park. Gyros. 2,5€ za Mythosa. Mnogokrat 2€ za najbolj vodeno točeno Collegium pivo mojega življenja.
Mogoče sem bil utrujen ampak resnično mi po 3 mesecih morja, sonca in vetra ni bilo do namakanja v bazenčku.

Iz puščave v središče turizma.
(Foto: Samo H2O)

Vseeno sem moral v bazen:)
(Foto: Samo H2O)

Energijski napitek:D (Foto: Samo H2O)

Proti večeru je utrujenost čudežno izpuhtela in začeli smo pravi žur. Red love.

Ogrevanje. (Foto: Samo H2O)

B7 (mene ni)
(Foto: Samo H2O)

Red love je bil polna uspešnica. Od stage diveov do plesa do onemoglosti. Loved it.

Skupinska b7 (mene ni - hm...I wonder...)
(Foto: Samo H2O)

Drugi dan so nas še sredi noči vrgli iz postelje in nas vse skurjene odpeljali gledat neke palače kamor so Grki zapirali bike. Ker niso dobro zgradili se je stvar tekom let podrla, prišel je en nemški arheolog-zidar, ki jim je vse skupaj ponovno postavil, vendar so Grki nanj iz neznanega razloga jezni.

Dežurni skurjenci: Jasna, Peter, Jernej, Aleš, jaz.
(Foto: Samo H2O)

Senca...se#ca...$e#ca...$e#(a...$€#(a...$€#(@....
(Foto: Grega)

Senca. (Foto: Grega)

Matala (Foto: Grega)

Matala. Kosilo. Zasluženo spanje. Ko je začelo totalno pihat sem se refleksno zbudil, in šel malo zaplavat. Drugače resnično lepa plaža in lepi skoki s pečin. Ni čudno da so se hipiji naselili prav tu.
Pridemo domov in končno imam dovolj časa da se obrijem.

Grški večer. (Foto: Samo H2O)

Grški večer. Vodeno vino. Večerja. Vino. Predstava. Več vina. Ljudje so se kar lepo imeli sam pa se nekako nisem mogel sprostit (vodeno vino). Na koncu sva se s Tomažem poskusila prikrasti na avtobus druge skupine s pomanjkanjem fantov, pa so naju dekleta vrgla ven. Na drugem busu se je zgodba ponovila. Šele v tretje je uspelo.
Padla sva v skupino nekih Štajercev, ki so naju v hotelu dobro pogostili, izvedela sva same lepe stvari o naši skupini (tako lepe, da sploh nisva upala priznati iz katere sva). Iz hotela smo šli direktno v Party Corner.
Žur. Pijača. En krog za skulirat se. Irki. Darkerki. Rudarki!? Ena mlada in kar vredu, druga stara in.... Naravovarstvenici. Borki za pravice nekih izumirajočih opic ali česa že. Vprašanje zakaj bi jih zaščitili, če nam itak ne koristijo.... Debata.... Party Corner....Hm...

Water City (Foto: Samo H2O)

3. dan. Water City. Bazenčki. Mraz. Zasluženo spanje. Sredi mirnega počitka panični ljudje skačejo okrog in delajo neko koreografijo...

...katere del sem bil na koncu tudi sam.
(Foto: Samo H2O)

Hit Party. Edini večer, ki mi je moril. Je pa res, da sem se odločil, da bom abstiniral. Poskusil abstinirati...Spil zelo malo....
(Foto: Samo H2O)

Naša noga.
(Foto: Grega)

4. dan. Beach Party. Zastonj pivo. Odbojka. Zastonj pivo. Skulpture. Pivo. Izdelava zapestnice za gleženj. Pivo. Kingstoni. Nagrade za odbojko, za navijaško skupino, za skulpturo. Zastonj pivo...

GOOOOOOO B7!!!!! (Foto: Grega)

Pivo? (Foto: Grega)

Zastonj pivo? (Foto: Grega)

Pripadnost B7 raste. (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - Lasje, lasulje.... (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - konkretne zadeve...(Foto: Grega)

No comment. (Foto: Grega)

No comment. (Foto: Grega)

Zmanjkalo? Neeeee! (Foto: Grega)

One for the road! (Foto: Grega)

Disco Party (Foto: Samo H2O)

Disco Party. Vau. Noro. Skakanje, ples, pijača... celo noč.... Konec. Gremo ven.
Okej izhod je v tej smeri. Au! Šipa! Kje so vrata! Pizda je kar naenkrat postalo vroče, zakajeno in zadušljivo tle notr! Vrata! Zakon! Ja kaj pa metle delajo tle notr??!!! Jeba - niso prava vrata! Lej tm grejo eni nekam! Zakon! Našli so vrata! Prostost! Svoboda! Zrak!
Postelja.

Boat party (Foto: Samo H2O)

5. dan. Boat party. Party? No, za nekatere že. Na tej lupinci se še spati ni dalo udobno. Dežurni skurjenci. Na čem zafuka je Domen da je tako dobre volje?!?!

Don't take no foood away from me!!!
(Foto: Samo H2O)


Packa party (Foto: Samo H2O)

Zadnji večer. Or is it? Packa Party. Party corner. Enako kot prejšnji večer, pa vendar povsem drugače. Zabave v Party Cornerju so res uspele. Vse. Obžalujem le, da nisem imel svojega flomastra.

Packa Party. (Foto: Samo H2O)

6., zadnji dan. Neka budnica s plesom se mi zdi. Ko jih jebe. Danes me ne bo nihče metal s postelje.
Jutro. Kdo je ostal v hotelu? Tomaž. Gremo na frape. Frape. Biljard. Plaža. Valovi. Italijanke. Ouzo in Metaxa 7 star. Diplome. Odhod v Iraklion proti trajektu.
Noč in vkrcanje na trajekt. Na trajektu sem si hitro rezerviral letalski sedež, se razgledal po res luksuzni ladji, se vrnil do mojega sedeža in kmalu zaspal.
Ladja je prispela v Pirej še pred svitom, trajekt iz Patrasa pa je bil naročen šele okrog polnoči, tako da smo se odpravili na ogled Aten.
Ponovno sem obiskal park v katerem sem prespal noč ob mojem zadnjem obisku mesta, pogledal, če je na meat marketu kaj novega in se povzpel na Akropolo.
Tu sem se ločil od skupinice in se na frapeju srečal z Aleksom, pri katerem sem spal, ko sem bil zadnjič v Atenah.
Okrog 3 smo odrinili iz Aten proti Patrasu. Ogledali smo si še korintski prekop, kjer smo izvedeli, da je naša ladja za Benetke pokvarjena in bomo v Grčiji prespali še eno noč. Navdušenje nad novico v busu je bilo nepopisno. Not.

Nastanili so nas v hotelu v neki vasici par kilometrov pred Patrasom. Bili smo edini gosti. Hotel je bil resnično prijeten in zdi se mi, da smo bili vsi navdušeni. Postelja, televizija, tuš, celo hladilnik, se mi zdi, po celem dnevu potovanja je prava poezija.
Večer. Bližnji lokal. Z bazenčkom. Malce utrujen začnem noč. Par piv. Energija se vrne. Ples, skakanje in pivo. Pica. Aleš, Tomaž, Urša in jaz plešemo dokler nas ne vržejo ven. Skok v bazen. Nočno kopanje v morju. Urša nam ukrade obleke. Z Alešem v boksaricah tečeva proti hotelu, za nama popolnoma gol teče Tomaž, midva pa se na ves glas dereva da naju lovi nag moški.
Hotel in spanje.

8. dan. Jutro. Kako lepo je, ko nimaš nekega urnika in lahko prespiš zajtrk. Kako zoprno je, ko prespiš zajtrk in nimaš nič za jesti, ko vstaneš.
Plaža in brezdelje do kosila. Najlepše. Pica dve uri po naročilu. Grčija pač. Avtobus do Patrasa. Vmes se ustavimo v supermarketu in trije nabavimo tri platoje piva s čudnim priokusom po viskiju. Če je poceni, je dobro.
Patras. Ladja naj bi izplula ob polnoči. Ob enih. Ob dveh izvemo, da je na ladji inšpekcija. Izpluli bomo ob treh. Najprej zaspim na pomolu, kot ostali, potem pa se zaradi mraza preselim na bus. Ob štirih nas zbudijo z novico, da se lahko vkrcamo. Ladja. Rezerviram si letalski sedež in zaspim pod njim. Neko dekle na sedežu za mano prav prisrčno smrči.

9. dan absolventa. Jutro. Izvem, da je ladja izplula šele ob 9 zjutraj. Naročim si vročo čokolado. Spijem pivo. Pojem zajtrk. Zberemo se najboljša družbica na absolventu in se zabavamo do večera. Jemo in pijemo in sploh nam ni dolgčas. Pravzaprav se zvečer ne ustavimo in nadaljujemo pozno v noč.

Kruh, nutela in sardina povrhu. How bad can it be? Not that bad actually.
(Foto: Anja)

10. dan absolventa. 8. oktober. Od doma sem odšel prvega julija. Moj stoti (100) dan na poti.
Ura je jutro in mi končno prispemo v Ancono. Naložimo se na bus in odpeljemo proti Sloveniji. Meja. Lepa Slovenija. Res je lepo prit domov, če se nekaj časa potikaš po svetu. Mogočem sem jo pričakoval bolj zeleno. Se je že malo poznala jesen. To kar kliče po praznovanju. In smo ob tonih naše narodnozabavne nazdravili s pivom.

Tomaž, jaz, Urša malo pred slovensko mejo.
(Foto: Anja)

Na Dolgem mostu v Ljubljani smo se absolventi razšli. Razpršili vsak na svoj konec. Ja. Bil je konec. Konec poletja. Konec brezskrbnega veselja. Konec moje male odisejade. Konec pač.

sobota, 24. november 2007

Umag 23.11.007

Tokrat videoreport:


Smernik po bližnjem srečanju s čermi.

petek, 16. november 2007

My New Shoes

Always wanted The Superstars.

ponedeljek, 12. november 2007

Streetsurf Dolgi most

V soboto je sijal sonček in potegnil prav kul vetrič. Na Dolgi most sva se šla z bratrancem poizkusit v streetsrfanju.

Imam precej utrujeno 5ko, zdelan lok, jambor in napol strgan zglob (Karpatos), longboard pa mi je posodil Pamir.
Vsa stvar se mi je zdela precej enostavna, je pa res, da razen jibea nisem imel jajc poskusit ničesar drugega. Pa še preveč je bilo za 5ke:)
Bilo mi je resnično kul in se že veselim naslednjega srfanja. Kakršnegakoli.



Moj video (dolgočasen kot vedno (sam se pa ful lepo spreminjajo barve)).

Tako pa to delajo drugi:



By sprikleodmarele (Pamir)
Res hud video.



By matej282
Še hujši video.

Hvala Pamirju za longboard.

sreda, 7. november 2007

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (4. del – September)

Doma se začnejo izpitni roki, jaz pa ostanem na Karpatosu. In prva stvar, ki jo naredim v septembru je: praznovanje rojstnega dne!

originally uploaded by ripgirl●•٠·

V slaščičarni v Pigadii kupim vsake torte po eno. Skoraj vse imajo enak okus:)


Tasotu v njegovem Surfer's Hutt-u zmanjka alkohola, zato naroči tovornjak poln pijače, ki pa obtiči na plaži. Reševat ga pride nov, močnejši tovornjak, ki pa se prav tako zakoplje v mivko. Taso ju brez uspeha poskuša potegniti ven s svojo Lado Nivo, dokler pozno zvečer (ponoči) ne prispe ogromen tovornjak, ki oba tovornjaka odvleče s plaže.

Zabave v Anemosu se tudi septembra ne končajo, le bolj privaten značaj dobijo, Andrew pa postaja čedalje bolj radodaren s svojimi The Bomb koktejli. Slika je z enega afterja, ko Mara, Tanguy, Andrea in še dva modela čakajo na moje špagete.

Od leve proti desni: Vito, Nikova sestra, njen fant, in Niko. Vito za Noro prevzame delo natakarja pri Vasiliju in mi vsake toliko časa časti kak toast ali frape, poskuša pa me tudi naučiti žongliranja s pomarančami za fresh squeezed juice. Niko dela v restavraciji pri Sokratesu (Vasilijevem bratu) in ima neverjeten smisel za humor. Imel sem čast, da mi je postregel zadnjo jebeno hrano (kot se je sam izrazil) preden je končal z delom in odšel domov na Poljsko.
Verjetno ju spomladi obiščem na Poljskem.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Septembra sem čedalje več vozil zunaj na čopu in skakal zapet v trapez. Ko me je parkrat v zraku zarotiralo in ob pristanku navilo okrog jambora, sem se naučil, da to početje ni najboljše. Posledica so bile hude bolečine v hrbtu, ki so mi oteževale življenje, surfal pa sem lahko samo po čistem flahu v laguni. Andrea mi je za lajšanje bolečin svetovala ležanje na soncu. Po kakšni uri ali dveh spanja na soncu sem se skoraj utopil v lastnem švicu, bolečin pa približno pol ure res nisem čutil.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Podedovane stvari dobrih ljudi sem si pripeljal kar z (edinim) letališkim vozičkom (drugega uporablja čistilka). Beach-bum style.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Lepega dne se v idiličnem Chicken Bayu znajde orjaški skat (tak, kakršen je ubil Steva Irwina). Jaz, nebodiga len, vzamem jambor, ga zabodem in privlečem na plažo. Andrea, ki me je stalno zbadala, naj ujamem večerjo, ki jo bo skuhala, se brani, da to ni riba in da tega ne bo jedla. Kasneje so skata pojedle ribe Karpatosa.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Vrnili smo ga morju. Žal mi je, da sem ga ubil, ampak kurc, sej je sam riba.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Sebastian in Michael zapuščata Karpatos. Prej smo s ponjavo za zaščito jader pred soncem še malo kajtali.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Andrea in jaz povabiva na pijačo Michaela in Sebastiana pred njunim prvim poskusom pobega z otoka.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tole vejverco na vrhu sm en dan furu in mi je bla tooook huda. Sam sta fina čist kratka in mi je šla v jibeu skor vsakič v spin-out.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Valda fantoma pobeg s Karpatosa prvič ni uspel, ker se je pokvaril trajekt (baje ruska ladja, ki je v 2. svetovni vojni furala vojaške tovornjake po Črnem morju), tako da sta prišla nazaj v CB in smo začeli s pitjem že zgodaj zjutraj. Opoldne je pribila vročina, zato sem šel za ohladitev malo surfat, pozabil pa sem na smernik in lok:)


Še muvi

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tudi na surf spotih sta potrebni umetnost in kultura. Our personal stonehenge.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Karpatos konec poletja postane precej hladen. Prišel je prehlad, in vsak večer sem tako močno kašljal, da nisem mogel zaspati, dokler nisem v Anemosu spil vsaj dveh viskijev za pomiritev telesa. Stvari je bilo potrebno narediti konec. Terapija: kos kruha z medom in česnom (naravni antibiotik) za zajtrk.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Ko je Vasili zaprl svoj bar in so vsi kemperji in kombiji zapustili zaliv sva z Andreo ostala edini živi duši v Chicken bayu.


Končno se je zaliv izpraznil, tako da sem lahko mirno poziral za svoj prvi in zadnji fotosešn na Karpatosu. Foto: Andrea

Chop hop

Jibe

Še en skok

Še en jibe

Full speed v jibe

Okej še en jibe (ja kurc to je vse kr znam)

Board 360

Heli tack

Dež.

Lani sem bil v Grčiji mesec in pol, letos pa že skoraj tri mesece, ko sem prvič doživel dež. Bila je res prijetna osvežitev. Med surfanjem sem se resnično počutil kot doma. Spot je bil popolnoma drug. Hudo. Žgalo je za 4.0 na polno.

Na ta dan se mi je zapisalo:
Danes je 23. september. Prebrano iz koledarčka najdenega v denarnici. Je prvi dan mojega bivanja v Grčiji, ko vidim dež. Tu sem videl že tri polne lune in čakam na četrto. Počutim se polomljeno, malo me hladi in malenkost tišči na wc, ko začenjam urejati spomine s Karpatosa. Zanimivo se mi zdi pisati v slovenščini, saj jo tu govorim zares redko. V veliki večini govorim angleščino in poslušam nemščino. Zadnji Slovenki (Slovenci nasploh), ki sta kempirali v CB sta odšli skoraj dva tedna nazaj.

S Karpatosa sem se selil direktno na absolventski izlet na Kreto. Najprej sem mislil vso surf in kemping opremo vzeti s seboj na trajekt, odpluti proti Kreti, naložit vse na avtobus, se odpeljat proti Iraklionu (kjer smo imeli absolventi hotel), preživeti tam absolventa, potem pa spet vso kramo spravit na avtobus do pristanišča, na ladjo, na avtobus do Patrasa, na ladjo do Benetk in še na zadnji bus do doma.
V četrtek 20. septembra je letelo predzadnje letalo Intelekte (Adria) iz Ljubljane na Karpatos. Šel sem na letališče in in gledal, če bo morda prišel iz letala kakšen surfer. Imel sem srečo. Videl sem dva fanta (očeta in sina), jima razložil situacijo z absolventom in ju vprašal, če bi mi lahko čez en teden peljala opremo domov. Bil sem kar malo presenečen, ko sta bila takoj za. Ne morem povedat kako močno sem si oddahnil.
Čez teden dni smo res skupaj naložili opremo na letalo. Hvala, hvala vama lepa.
Tako sem v četrtek popoldne, prvič po treh mesecih ali štirih polnih lunah ostal sam, brez surfa na vetrovnem otoku. V žepu sem imel karto za trajekt na Kreto z odhodom v nedeljo zjutraj. Dva cela dneva brezdelja.
Absolventi naj bi na Kreto prišli v soboto zjutraj, in če bi jaz prišel tja v nedeljo zvečer bi zamudil dva dneva že tako dragega izleta. To mi ni bilo preveč všeč, zato sem z Andreino prijateljico Martino, ki je za teden dni priletela na počitnice iz Nemčije, štopal v Pigadio, da bi poskusil zamenjati karte za trajekt za letalske karte. V agenciji niso delali nikakršnih problemov. Brez težav bi lahko z doplačilom za letalo zamenjal karte in letel na Kreto nasledni dan, v soboto, ob 6 zjutraj. Če bi jih imel s seboj. Pa sem jih, butast kot sem, pozabil v šotoru v CB-ju.
Ura je 10 in agencija se, kakor vem, za opoldansko siesto zapre ob 12. Vprašanje, če bodo karte popoldne še na voljo. V redu. Gremo po hitrem postopku nazaj domov po karte. Taksi? Ena smer 15€. Odpade. Štop? Ena smer vsaj eno uro. Gremo rentat bicikl. Ob pol 11 najdem mesto kjer oddajajo kolesa in skuterje. Skuter? Vozil bi ga prvič v življenju, Vedran se je z njim že polomil po ulicah Pigadie, jaz pa tudi ne bi vozil počasi saj je šlo za minute. Torej odpade. Za 6€ vzamem bicikl. Šit. Nimam 6. Samo 5 je v denarnici. Okej, vzamejo tudi 5.
10 do 11 štartam iz Pigadie. Direktno v klanec. Vidim, da z japonkami ne bo šlo. V nahrbtniku imam superge. Preobujem se in štartam naprej.
Na življenje in smrt sem poganjal v hrib. Kurčeva ketna mi trikrat padle z zobnika preden dosežem najvišjo točko na cesti. Spust. Dvakrat skoraj zgrešim ovinek. Še trikilometrska ravnina pred Laguno z bočnim vetrom 6 bf.
Laguna. V šotoru poiščem karte, spijem malo vode in v teku proti kolesu zbašem vase zadnjo frutabelo. Spet na poti. Ura je 11.30. Še pol ure. Računam: pol ure - torej - če vozim povprečno 30 lahko naredim v pol ure 30 km se pravi lahko s 15 na uro pridem v 15 km oddaljeno Pigadio v pol ure(?). Moram povedat, da sem med računanjem poganjal v hrib, nasproti pa mi je pihal veter za 4.0.
Na vrhu klanca, pred spustom v mesto, s koncem večjih naporov, pride spoznanje o popolnoma napačnem računanju. Izgubim vsako upanje. 30 na uro bi težko imel povprečje že samo navzdol po tej zaviti cesti.
Vseeno že samo iz užitka zopet poženem pedala in zdrvim skozi ovinke. Morda bodo pa malo dlje odprti. S tem v mislih pičim med avtomobili po ozkih enosmernih (ne vedno v pravo smer) ulicah Pigadie.
Uletim pred agencijo in...poglej k so še vedno odprti, ura je pa 10 čez 12. Ves začuden uletim noter in s tresočimi nogami stopim pred šalter in izvlečem karte. Vsa tri dekleta za pultom me z velikim začudenjem gledajo, ko se iz mene ulije ves švic, ki se je nabiral v meni 3 mesece.
Iz mene butne: Kako pa to da ste še vedno odprti?
Ja ob 12.30 zapiramo.
Okej kul. Jst sm pa poganju k prfuknen:)
A boš vodo?
Ja. Itak ja.
In mi je šla celo po vodo v sosednji kafič.
Popijem vodo, zrihtamo karte, punca pa na koncu reče, da če bo kakšen problem naj kar pokličem v agencjio. Vprašam, če bi lahko bil kakšen problem, ona pa reče da ne, ampak naj vseeno pokličem, če bom kaj hotel zvedet. Njeni sodelavki se nama pomenljivo nasmehneta. Okej kul, se mi kar fino zazdi, ampak jaz sem prišel samo po karte. Na žalost jutri grem.
Martino sem našel ravno pri koncu kosila in tako sva skupaj s taksijem odšla nazaj v CB.
Doma sem pospravil šotor in se pripravil na let. To noč bom prespal v spalki. Če bom spal.
Seveda smo se šli poslovit še v Anemos. Andrew je bil še dodatno radodaren, tako da sem imel cel večer v roki poln kozarec nejgovega The Bomb koktejla.
Ne vem kako sem prišel do spalke in kdo mi je nastavil budilko, vem pa, da me je ta zbudila, in da letala nisem zamudil.
Andrea in Martina sta me v zgodnjih jutranjih urah pospremili na to smešno letališče, ki je ob odprtju še bolj smešno. V meni so se mešali občutki pričakovanja absolventa in kasneje doma, mehke postelje, kopalnice, tekoče vode in hkrati konca svobode, umazanosti, spanja v šotoru na armafleksih, srfanja,... konca poletja.
Še poslovili smo se, oddal sem prtljago in odšel na check-in.

Na Karpatosu sem videl štiri polne lune, ob 78 dneh na deski pa sem potegnil vsaj 56 črtic.