I know it's an illusion but I like the idea...

sreda, 7. november 2007

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (4. del – September)

Doma se začnejo izpitni roki, jaz pa ostanem na Karpatosu. In prva stvar, ki jo naredim v septembru je: praznovanje rojstnega dne!

originally uploaded by ripgirl●•٠·

V slaščičarni v Pigadii kupim vsake torte po eno. Skoraj vse imajo enak okus:)


Tasotu v njegovem Surfer's Hutt-u zmanjka alkohola, zato naroči tovornjak poln pijače, ki pa obtiči na plaži. Reševat ga pride nov, močnejši tovornjak, ki pa se prav tako zakoplje v mivko. Taso ju brez uspeha poskuša potegniti ven s svojo Lado Nivo, dokler pozno zvečer (ponoči) ne prispe ogromen tovornjak, ki oba tovornjaka odvleče s plaže.

Zabave v Anemosu se tudi septembra ne končajo, le bolj privaten značaj dobijo, Andrew pa postaja čedalje bolj radodaren s svojimi The Bomb koktejli. Slika je z enega afterja, ko Mara, Tanguy, Andrea in še dva modela čakajo na moje špagete.

Od leve proti desni: Vito, Nikova sestra, njen fant, in Niko. Vito za Noro prevzame delo natakarja pri Vasiliju in mi vsake toliko časa časti kak toast ali frape, poskuša pa me tudi naučiti žongliranja s pomarančami za fresh squeezed juice. Niko dela v restavraciji pri Sokratesu (Vasilijevem bratu) in ima neverjeten smisel za humor. Imel sem čast, da mi je postregel zadnjo jebeno hrano (kot se je sam izrazil) preden je končal z delom in odšel domov na Poljsko.
Verjetno ju spomladi obiščem na Poljskem.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Septembra sem čedalje več vozil zunaj na čopu in skakal zapet v trapez. Ko me je parkrat v zraku zarotiralo in ob pristanku navilo okrog jambora, sem se naučil, da to početje ni najboljše. Posledica so bile hude bolečine v hrbtu, ki so mi oteževale življenje, surfal pa sem lahko samo po čistem flahu v laguni. Andrea mi je za lajšanje bolečin svetovala ležanje na soncu. Po kakšni uri ali dveh spanja na soncu sem se skoraj utopil v lastnem švicu, bolečin pa približno pol ure res nisem čutil.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Podedovane stvari dobrih ljudi sem si pripeljal kar z (edinim) letališkim vozičkom (drugega uporablja čistilka). Beach-bum style.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Lepega dne se v idiličnem Chicken Bayu znajde orjaški skat (tak, kakršen je ubil Steva Irwina). Jaz, nebodiga len, vzamem jambor, ga zabodem in privlečem na plažo. Andrea, ki me je stalno zbadala, naj ujamem večerjo, ki jo bo skuhala, se brani, da to ni riba in da tega ne bo jedla. Kasneje so skata pojedle ribe Karpatosa.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Vrnili smo ga morju. Žal mi je, da sem ga ubil, ampak kurc, sej je sam riba.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Sebastian in Michael zapuščata Karpatos. Prej smo s ponjavo za zaščito jader pred soncem še malo kajtali.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Andrea in jaz povabiva na pijačo Michaela in Sebastiana pred njunim prvim poskusom pobega z otoka.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tole vejverco na vrhu sm en dan furu in mi je bla tooook huda. Sam sta fina čist kratka in mi je šla v jibeu skor vsakič v spin-out.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Valda fantoma pobeg s Karpatosa prvič ni uspel, ker se je pokvaril trajekt (baje ruska ladja, ki je v 2. svetovni vojni furala vojaške tovornjake po Črnem morju), tako da sta prišla nazaj v CB in smo začeli s pitjem že zgodaj zjutraj. Opoldne je pribila vročina, zato sem šel za ohladitev malo surfat, pozabil pa sem na smernik in lok:)


Še muvi

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tudi na surf spotih sta potrebni umetnost in kultura. Our personal stonehenge.


originally uploaded by ripgirl●•٠·

Karpatos konec poletja postane precej hladen. Prišel je prehlad, in vsak večer sem tako močno kašljal, da nisem mogel zaspati, dokler nisem v Anemosu spil vsaj dveh viskijev za pomiritev telesa. Stvari je bilo potrebno narediti konec. Terapija: kos kruha z medom in česnom (naravni antibiotik) za zajtrk.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Ko je Vasili zaprl svoj bar in so vsi kemperji in kombiji zapustili zaliv sva z Andreo ostala edini živi duši v Chicken bayu.


Končno se je zaliv izpraznil, tako da sem lahko mirno poziral za svoj prvi in zadnji fotosešn na Karpatosu. Foto: Andrea

Chop hop

Jibe

Še en skok

Še en jibe

Full speed v jibe

Okej še en jibe (ja kurc to je vse kr znam)

Board 360

Heli tack

Dež.

Lani sem bil v Grčiji mesec in pol, letos pa že skoraj tri mesece, ko sem prvič doživel dež. Bila je res prijetna osvežitev. Med surfanjem sem se resnično počutil kot doma. Spot je bil popolnoma drug. Hudo. Žgalo je za 4.0 na polno.

Na ta dan se mi je zapisalo:
Danes je 23. september. Prebrano iz koledarčka najdenega v denarnici. Je prvi dan mojega bivanja v Grčiji, ko vidim dež. Tu sem videl že tri polne lune in čakam na četrto. Počutim se polomljeno, malo me hladi in malenkost tišči na wc, ko začenjam urejati spomine s Karpatosa. Zanimivo se mi zdi pisati v slovenščini, saj jo tu govorim zares redko. V veliki večini govorim angleščino in poslušam nemščino. Zadnji Slovenki (Slovenci nasploh), ki sta kempirali v CB sta odšli skoraj dva tedna nazaj.

S Karpatosa sem se selil direktno na absolventski izlet na Kreto. Najprej sem mislil vso surf in kemping opremo vzeti s seboj na trajekt, odpluti proti Kreti, naložit vse na avtobus, se odpeljat proti Iraklionu (kjer smo imeli absolventi hotel), preživeti tam absolventa, potem pa spet vso kramo spravit na avtobus do pristanišča, na ladjo, na avtobus do Patrasa, na ladjo do Benetk in še na zadnji bus do doma.
V četrtek 20. septembra je letelo predzadnje letalo Intelekte (Adria) iz Ljubljane na Karpatos. Šel sem na letališče in in gledal, če bo morda prišel iz letala kakšen surfer. Imel sem srečo. Videl sem dva fanta (očeta in sina), jima razložil situacijo z absolventom in ju vprašal, če bi mi lahko čez en teden peljala opremo domov. Bil sem kar malo presenečen, ko sta bila takoj za. Ne morem povedat kako močno sem si oddahnil.
Čez teden dni smo res skupaj naložili opremo na letalo. Hvala, hvala vama lepa.
Tako sem v četrtek popoldne, prvič po treh mesecih ali štirih polnih lunah ostal sam, brez surfa na vetrovnem otoku. V žepu sem imel karto za trajekt na Kreto z odhodom v nedeljo zjutraj. Dva cela dneva brezdelja.
Absolventi naj bi na Kreto prišli v soboto zjutraj, in če bi jaz prišel tja v nedeljo zvečer bi zamudil dva dneva že tako dragega izleta. To mi ni bilo preveč všeč, zato sem z Andreino prijateljico Martino, ki je za teden dni priletela na počitnice iz Nemčije, štopal v Pigadio, da bi poskusil zamenjati karte za trajekt za letalske karte. V agenciji niso delali nikakršnih problemov. Brez težav bi lahko z doplačilom za letalo zamenjal karte in letel na Kreto nasledni dan, v soboto, ob 6 zjutraj. Če bi jih imel s seboj. Pa sem jih, butast kot sem, pozabil v šotoru v CB-ju.
Ura je 10 in agencija se, kakor vem, za opoldansko siesto zapre ob 12. Vprašanje, če bodo karte popoldne še na voljo. V redu. Gremo po hitrem postopku nazaj domov po karte. Taksi? Ena smer 15€. Odpade. Štop? Ena smer vsaj eno uro. Gremo rentat bicikl. Ob pol 11 najdem mesto kjer oddajajo kolesa in skuterje. Skuter? Vozil bi ga prvič v življenju, Vedran se je z njim že polomil po ulicah Pigadie, jaz pa tudi ne bi vozil počasi saj je šlo za minute. Torej odpade. Za 6€ vzamem bicikl. Šit. Nimam 6. Samo 5 je v denarnici. Okej, vzamejo tudi 5.
10 do 11 štartam iz Pigadie. Direktno v klanec. Vidim, da z japonkami ne bo šlo. V nahrbtniku imam superge. Preobujem se in štartam naprej.
Na življenje in smrt sem poganjal v hrib. Kurčeva ketna mi trikrat padle z zobnika preden dosežem najvišjo točko na cesti. Spust. Dvakrat skoraj zgrešim ovinek. Še trikilometrska ravnina pred Laguno z bočnim vetrom 6 bf.
Laguna. V šotoru poiščem karte, spijem malo vode in v teku proti kolesu zbašem vase zadnjo frutabelo. Spet na poti. Ura je 11.30. Še pol ure. Računam: pol ure - torej - če vozim povprečno 30 lahko naredim v pol ure 30 km se pravi lahko s 15 na uro pridem v 15 km oddaljeno Pigadio v pol ure(?). Moram povedat, da sem med računanjem poganjal v hrib, nasproti pa mi je pihal veter za 4.0.
Na vrhu klanca, pred spustom v mesto, s koncem večjih naporov, pride spoznanje o popolnoma napačnem računanju. Izgubim vsako upanje. 30 na uro bi težko imel povprečje že samo navzdol po tej zaviti cesti.
Vseeno že samo iz užitka zopet poženem pedala in zdrvim skozi ovinke. Morda bodo pa malo dlje odprti. S tem v mislih pičim med avtomobili po ozkih enosmernih (ne vedno v pravo smer) ulicah Pigadie.
Uletim pred agencijo in...poglej k so še vedno odprti, ura je pa 10 čez 12. Ves začuden uletim noter in s tresočimi nogami stopim pred šalter in izvlečem karte. Vsa tri dekleta za pultom me z velikim začudenjem gledajo, ko se iz mene ulije ves švic, ki se je nabiral v meni 3 mesece.
Iz mene butne: Kako pa to da ste še vedno odprti?
Ja ob 12.30 zapiramo.
Okej kul. Jst sm pa poganju k prfuknen:)
A boš vodo?
Ja. Itak ja.
In mi je šla celo po vodo v sosednji kafič.
Popijem vodo, zrihtamo karte, punca pa na koncu reče, da če bo kakšen problem naj kar pokličem v agencjio. Vprašam, če bi lahko bil kakšen problem, ona pa reče da ne, ampak naj vseeno pokličem, če bom kaj hotel zvedet. Njeni sodelavki se nama pomenljivo nasmehneta. Okej kul, se mi kar fino zazdi, ampak jaz sem prišel samo po karte. Na žalost jutri grem.
Martino sem našel ravno pri koncu kosila in tako sva skupaj s taksijem odšla nazaj v CB.
Doma sem pospravil šotor in se pripravil na let. To noč bom prespal v spalki. Če bom spal.
Seveda smo se šli poslovit še v Anemos. Andrew je bil še dodatno radodaren, tako da sem imel cel večer v roki poln kozarec nejgovega The Bomb koktejla.
Ne vem kako sem prišel do spalke in kdo mi je nastavil budilko, vem pa, da me je ta zbudila, in da letala nisem zamudil.
Andrea in Martina sta me v zgodnjih jutranjih urah pospremili na to smešno letališče, ki je ob odprtju še bolj smešno. V meni so se mešali občutki pričakovanja absolventa in kasneje doma, mehke postelje, kopalnice, tekoče vode in hkrati konca svobode, umazanosti, spanja v šotoru na armafleksih, srfanja,... konca poletja.
Še poslovili smo se, oddal sem prtljago in odšel na check-in.

Na Karpatosu sem videl štiri polne lune, ob 78 dneh na deski pa sem potegnil vsaj 56 črtic.

22 komentarjev:

Anonimni pravi ...

joj.. ponavlanka sestavlanka.. najprej tortice pol pa še sončna ura :P

Anonimni pravi ...

uf.. dobr si me..... mi je clo ratal prebrat do konca..

JaJZi pravi ...

Ni bla sončna ura, ker se mi ni dal postavlat kamnov, pa še zdej je bil drevo in ni bla sam palca pa ducktape je bil gor. Tko da je bil imenovan Ducktape tree.
No to sm pa ful vesel, da se ti je ratal čez prebit.

Anonimni pravi ...

Mislim, bravo, res! Za tekst, fotke in valda tud jajca, da si vse tole počel, he he

JaJZi pravi ...

Ful ful hvala:)
Bi vse še enkrat takoj ponovil.

Anonimni pravi ...

sploh sranje pa pranje a? hahaha

JaJZi pravi ...

Ponovil ne bi. Sem pa vesel, da se mi je tud to zgodil.

Anonimni pravi ...

ne ne ne.. ti sploh ne razumeš.. važn je da se rima

JaJZi pravi ...

joj kok sm neumn, jst pa sploh nism poštudiru.
Bi mogla pobarvat. Tko k je blo na reportu.

Anonimni pravi ...

joj.. glih treba ti je met te tortice na sliki... grrrrrrrr

Anonimni pravi ...

sej tud če niso dobre.. po treh dneh k. pšanca.. joj

JaJZi pravi ...

Če boš res sam pšanca jedla boš še perutničke dobila

Anonimni pravi ...

ja to je kul.. mi saj ne bo treba redbulla pit. k ma itak preveč cukra, light pa baje ni glih zdrav.. tko da bo tale pšanc ubil kr dve muhi na en mah

JaJZi pravi ...

No vidš, pol maš lohk pa še muhe za posladek.

Anonimni pravi ...

muhe za posladek??? čudn si ti men...!?!?
prej za predjed.. čeprov bi se taki predjedi zlahka odrekla

JaJZi pravi ...

Če ti pa pšanc ne tekne...

Anonimni pravi ...

kdo to prav????!?!?

JaJZi pravi ...

no zdej sm mel pa še jst dons pšanca z kosil...

Anonimni pravi ...

ojla!
kot zadnja slovenka, ki je zapustila karpathos, sporocam, vse kar je napisano in fotografirano DRŽI in ne sam to, bilo je se veliko več. jure a.k.a. jezus, poletje, ki smo ga doziveli z andrejo nadaljujema v januarju na isli amgarriti; el yaque. se zdaj en morem verjet. najine poletne sanje se uresnizujejo. v mislih boste vsi, ki smo tam sanjali in SE ČUDILI. lp, alenka

JaJZi pravi ...

Ma bilo je tolk da bi lahko bil še dvakrat daljši report sam mi je že ta vzel 2 dni. Mi je andreja že povedala da gresta v el yaque ja. hudo. blagor vama. Upam da se niste čudili sam v negativnem smilsu, če pa ste se se pa iskreno opravičujem.
Je pa bil tale karpatos res zakon. Komi čakam drug let.

Global ME pravi ...

besedea ČUDILI se navezuje na emocije, trenutke, osebe,..., s katerimi smo se druzili, doživljali, pili, peli, smejali, jokali,.......vsekako kot skupek trenutkov katere niti danes niti takrat ni moč opisati, težje tudi še enkrat doživeti. sama pozitiva

JaJZi pravi ...

Sam je blo res lepo. Pa valda bomo še kdaj ponovil