I know it's an illusion but I like the idea...

sreda, 13. december 2006

Kako sem odšel iskat sonce a.k.a. The day I froze to death a.k.a. ...

Začelo sem je z poznim meglenim jutrom, ki mi jih je, ker sem študent, dano gledati iz postelje. Taki dnevi se prav radi tudi končajo brez dneva - začnejo se z jutrom, ki se potem vleče nekako do treh popoldan, potem pa se prevesijo v večer. Nekakšni pol-dnevi.


Tako sem se odločil, da bom sedel na kolo in se odpravil na lov za soncem. Če povem čisto po pravici, se mi je v Kamniku zdela megla tako gosta, da nisem verjel, da mi bo uspelo. Na kolo sem šel tudi dan predvčerajšnjim, in ker me je zadnjič zeblo sem se oblekel malo bolj (napaka). Nase sem navlekel majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, pulover, kolesarsko majico z dolgimi rokavi in še eno kolesarsko majico z dolgmi rokavi, obvezne smučarske rokavice, v žep pa sem si zatlačil še kapo. Rekel sem si naj si bo to dovolj, se usedel na kolo, in odpeljal.

Odpeljal sem se v ponavadi precej temno dolino Kamniške Bistrice, v katero tako ali tako redko posije sonce, saj jo obkrožajo dokaj visoki hribi. Pot proti dolini je bila precej meglena, ampak se je vseeno videlo dovolj, da me ni bilo strah, da bi me povozil kakšen težak tovornjak, ki bi me zagledal prepozno (če sploh).

Ni ravno vrhunski užitek kolesariti na zamorjen mrzel in meglen zimski dan, tako da me je že po parih sto metrih vzpona začela zapuščati volja in s tem tudi moč. Pa sem vseeno nadaljeval. Potem pa: "Vidim nebo! Vidim nebo!" Čez meglico sem zagledal Kamniško sedlo in ostale "kupe kamenja" v okolci pokrite s snegom in prelepo jasno modro nebo. Takoj sem močneje pognal pedala, in ko so name padli prvi sončni žarki sem bil poln moči in veselja in pozitivne energije. Nisem si mogel kaj, da se nebi nasmehnil kot otrok, ko končno dobi igračo, ki jo je cel mesec vsak dan hodil gledat v trgovino. Mogoče sem celo okusil majčken delček tistega občutka, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo nas, naše kraje in zimo za Novo leto zapustili in odleteli v tople kraje. Brez problema sem se povzpel do vrha, malce razgledal naokoli in se spet spustil proti Kamniku. Pri spustu je sonce prav lepo sijalo s strani, tako da so drevesa metala dolge sence čez cesto. Utripanje sonca, ko sem se peljal mimo je povzročilo, da mi je začela nekontrolirano trzati veka na očesu, kar se je umirilo šele sedaj, ko tole pišem.

Kar naenkrat sem prečkal sončno mejo in se spet znašel v mrzli, megleni in zamorjeni kotlini. Ne. Nisem mogel še domov. Mogel sem ga še enkrat videti. Prasca. Ki se mi tako izmika in ga tako potrebujem za normalno delovanje. Pri spustu z Bistrice me ni preveč zeblo in zdelo se mi je, da se lahko povzpnem še na kakšen hribček. Čez dolino Bistričice sem se namenil odpeljati proti Šenturški Gori in se spustiti v Tunjice.

Premrzle mišice na nogah po spustu je bilo prekleto težko spet spraviti v tek. V bistvu mi to niti ni uspelo, saj sem do vrha na Lenartu kar precej trpel. Nisem verjel, da bom še enkrat ugledal sonce. Pa vendar sem ga. Fiks direkt u žilo:). Drugič itak ni bilo več tako dobro kot prvič, a bilo je. Še vedno prekleto dobro. Naredil sem par posnetkov na moj telefon, ki je lahko tudi fotoaparat (če imaš dovolj domišljije) in se odvlekel še tistih par sto metrov proti vrhu. Še dobro da se na posnetkih ne vidi, kako se mi tresejo noge od mraza in utrujenosti. Pred vrhom me je v mislih že pekel kratek hribček iz Tunjic proti Kamniku (tunjiški klanec) - strah in trepet vsakega rekreativnega kolesarja iz Kamnika.

Pogled z Zakala

Spust. Na glavo sem si poveznil kapo, potem še čelado in se spustil. Dokler je bilo še sonce, še ni bilo krize, ko pa sem prevozil mejo in je postajala bližina vse bolj bela je pritisnil tudi mraz. Ta spust je precej strm in hiter, pa tudi dolg, tako da je tudi poleti, če je oblačno, kar hladen. No, danes je bil ledeno mrzel. V Tunjicah sem bil ledena kocka.

Tunjiški klanec je bil muka. Po petnajstminutnem spustu brez poganjanja (če bi poganjal, bi šel hitreje in bi me bolj zeblo) so bile noge ledeno hladne in niso bile pripravljene sodelovati. Ne vem, če se mi je kdaj prej zdela prva prestava tako težka. Rekel sem si, da imam itak celo zimo, da pridem do vrha in na tak način sem klanec tudi odpeljal.

Olajšan sem se zapeljal proti domu. Bil sem vesel, da sem videl sonce in hkrati precej izčrpan in totalno zmrznjen. Ko sem šel doma lulat, sem imel jajca majhna in scavnica je bila mrzla. Okej pretiravam ampak ne zelo.

Sv. Lenart

Ni komentarjev: