Karpatos 2008 (2. del - Olympos)

Lani sem si obljubil, da bom najel kolo, če se vrnem na Karpatos. Vzel sem ga za testnih 14 dni in bil je super zabaven in uporaben, ko sem se z njim vozil od Vasilijevega bara do Anemosa in nazaj. Pa so se pojavili zlobni jeziki, ki so me dražili, če imam kolo res samo za tistih par sto metrov na dan. Prišel je dan, ko po napovedi naj ne bi bilo vetra in tako sem se odločil odkolesariti proti Olymposu. Do tja naj bi bilo 60 kilometrov, 30 po asfaltu in 30 prevoznih le s terencem. Vseeno sem si mislil: kaj pa je to 60, do večernega žura bom že zdavnaj nazaj.

Tako sem se okrog desetih zjutraj v bordšortsih, majici, s tremi plastenkami vode v ruzaku in zemljevidu v obliki vizitke odpeljal na malce daljši krog, ki je zrasel v celo dogodivščino.
Že takoj po slabih 10 kilometrih vožnje proti vetru (čeprav je vetra premalo za surfanje, ga je še vedno več kot občutno dovolj za neprijetno kolesarjenje) sem zavil proti Menetesu namesto proti Arkasi.

Menetes

Menetes je idilična Grška vasica kar visoko v hribu. Na prelepi razgledni točki v vasi sem razočaran ugotovil svojo napako in se spustil po isti poti nazaj do križišča z dokaj manjšo nadmorsko višino. Z zmanjšanim zaupanjem v svoje navigacijske sposobnosti sem prišel do Arkase, se peljal mimo Foinikija, potem pa so sledili dooolgi kilometri ob obali do Lefkosa.

Ob konstantnem vetru v prsa sem si enkrat zaželel, da v naslednjem zalivu ne bi bilo sapice. Želja se mi je uresničila in v hrbet sem ob vzpončku iz zaliva užival močno grško opoldansko sonce naravnost v glavo brez kakršnega koli hlajenja. Jasno, da se si takoj spet želel vsaj manjšo sapico, pa četudi v prsa.

Cesta se je stalno vzpenjala in spuščala, vode sem imel čedalje manj, redko sem srečal kakšen avtomobil, sonce je postajalo čedalje močnejše, sedež vedno bolj trd in neudoben, tako da sem bil zelo vesel, ko sem zagledal znak vasice Spoa. Med iskanjem kakršnekoli restavracije sem na desni opazil zelo slabo, z velikim kamenjem posejano makadamsko cesto in ob njej smerokaz z napisom Olimpos 30. Tisti trenutek tudi slučajno nisem pomislil, da bi kadarkoli želel zaviti tja.
Našel sem prijetno mini restavracijo s pogledom na morje in z veliko slastjo pojedel v sredici še zmrznjen pastitio (nekakšna lazanja - in to, da je v sredici zamrznjen ni mišljeno kot plus), nabavil nekaj vode in se odpeljal pogledat, če je tista cestica proti Olymposu res neprevozna.


Opogumljen od polnega želodca sem ocenil, da poskusiti ni greh in se odločil nadaljevati po makadamu vsaj dokler se cesta še vzpenja (da se je enostavno vrniti:). Takoj po 20 metrih mi je veriga padla z zadnjega menjalnika in se zapletla med špice. Jasno sem deset tisočkrat preklel gnile Shimano SIS prestave, ko sem verigo z vso močjo vlekel iz naper. Ves črn in premočen sem končno uspel, se obrisal v ruzak (seveda nisem želel umazat novih bordšortsev, majica je bila pa že tako toliko umazana, da bi se kvečjemu še bolj napacal) in šel naprej. Na vrhu vzpona sem se zavedel, da sem dosegel točko od katere ni več povratka in se pogumno spustil novim dogodivščinam naproti.

Gor pa dol

Cesta se je potem kar naprej dvigala in spuščala, ponekod je bila slaba, večinoma še slabša, šel sem mimo raznih odcepov in upal, da sem ostal na pravi poti, tistih trikrat, ko so mi nasproti pribrzeli turisti v terencih sem se potrudil in poskušal potegniti kotičke ustnic navzgor v nekakšen nasmešek in narediti "ja vem da sem osel ampak mi ni hudega" obraz. Izgubil sem občutek za prevoženo pot in se vdal v usodo. Vedel sem, da se ne bom vračal še isti dan po tej poti.

Ampak razgled je bil pa lep

Vem, da se 30 km ne sliši veliko (Google maps pravi celo, da je celo samo dobrih 18 kilometrov), meni pa z rentanim kolesom z nezanesljivimi prestavami, nedelujočimi sprednjimi amortizerji in zavorami, brez rezervnih gum, sredi neobljudene vukojebine, kjer je potrebno še navzdol poganjati, ker je "makadam" tako slab, ob močnem soncu in še močnejšem vetru na vrhu otoka sredi oblakov, s popolnoma izgubljenim čutom za orientacijo, čedalje manj vode in nič hrane v nahrbtniku, z razboleno zadnjo platjo in od balance ožuljenimi dlanmi ni bilo preveč prijetno. Še dobro, da nisem šel v japonkah.

Sredi ničesar

Ko sem že skoraj izgubil potrpljenje, se je pred mano, med hribi, prikazala vas Olympos. Kar naenkrat sem pozabil na vse bolečine, pritisnil na pedala in pognal proti cilju.

Prvi pogled na Olympos

Takoj pri vhodu v vas me je precej avtoritarno ustavila brkata ženička in mi prepovedala s kolesom naprej. Razjahal sem bicikel in prav v njen lokal skočil na pivo. Olympos je matriarhalen in to se poleg tega, da je imela ženička glavno besedo pri pogovoru z mano, medtem ko je njen mož le nemo kimal, vidi predvsem po tem, da so vsi moški gladko obriti, ženske pa ponosno nosijo brke in puščajo druge obrazne dlake.
Vasica je narejena v hribu, hišica nad hišico, med njimi so ozke kamnite potke in stopničke, in ima neko prav prijetno karmo.

Cilj

Izvedel sem, da naslednji dan zjutraj odpelje trajekt iz bližnjega mesteca Diafani v Pigadio. Ura se je že bližala šesti zvečer in tudi v sanjah nisem pomislil, da bi spravil svojo razboleno rit nazaj na sedež in odkolesaril proti domu. Najprej sem poskusil z avtoštopom, ker pa to tudi po dobri uri ni obrodilo sadov (cesta pač ni zelo prometna oziroma sploh ni prometna oziroma v uri in pol sta šla mimo le dva džipa polna turistov) sem se odločil nekako prenočiti v pristanišču Diafani.
Končno sem po dolgih kilometrih vzponov in vzpončkov prišel do prvega pravega enostavnega spusta po lepi asfaltni neverjetno pregledno zabavni ovinkasti cestici.
V Diafaniju sem nabavil karte za trajekt za uboge 4 evre, pojedel slastne mesne kroglice in spil dovolj piv (enega celo na hišo), da bi lahko spal na klopci v pristanišču do jutra.
Našel sem si klopco, dal pod glavo ruzak in v hipu zaspal.
Okoli dveh zjutraj me je zbudilo šklepetanje lastnih zob. Čez noč je postalo prekleto mraz, pa še prav leden veter je začel pihati s hriba nad pristaniščem. Izpod glave sem vzel nahrbtnik, ga objel in ponovno poskušal zaspati. Ni šlo. Preveč me je zeblo. Začel sem iskati kakršnokoli zatišje. Nekaj časa sem ves premražen in zmeden sredi noči iskal kotiček brez vetra. Najboljše mesto, ki mi ga je uspelo najti je so bile kamnite stopničke ob meter visokem zidu, ki je za silo ščitil pred vetrom. Usedel sem se, zopet objel ruzak, sklonil glavo, da mi ni pihalo ravno v čeber in spet poskusil zadremati. Bilo je premraz za kratke hlače in majico s kratkimi rokavi. Ni šlo.
Ves sem se tresel in morda mi je vsakih deset minut uspelo zadremati za kakšno minutko, ostalo pa je bilo pogledovanje na uro in čakanje sonca. V daljavi sem na morju zagledal luč, ki je v petih urah opazovanja postajala trajekt in končno okrog sedmih pristala ob pomolu. Končala se je najdaljša noč v mojem življenju.
Prvič v življenju sem se na trajekt zapeljal s kolesom, ga poskusil oddati v prostor za prtljago, kjer pa ga niso marali, zato sem ga prislonil kar na steno trajekta, upal da ga nihče ne bo zaparkiral in odšel v potniški del.
Tam sem končno lahko za dobro urico globoko zaspal na toplih mehkih tleh trajekta. Ko smo pristali, me je čakala še jutranja 14 kilometrska etapa na tešče do Chicken Baya.
Prišel sem točno na jutranji frape. Nekaj kasneje in podobno povoženi so za mano prišli še udeleženci zabave prejšnjega večera.

Prikaži večji zemljevid

A - Štart v Chicken bayu, B - Wrong turn, C - Menetes, D - Arkassa, E - Spoa, F - Olympos, G - Diafani, H - Pigadia

Počasi se je poletna sezona na otoku zaključevala in z Dominikom sva 21. avgusta zjutraj s trajektom zapustila Karpatos. 24. avgusta zvečer sva v hudem nalivu prečkala slovensko mejo in tako sem bil zopet doma.

Kaj sem se letos na morju naučil:

• Surfanje je precej bolj udobno v neoprenskih copatkih, kot z grdo od zank ožuljenimi narti (hvala Jure, ker si mi jih posodil)
• V zelo močnem vetru se ne lula povsem downwind, ker nastanejo vrtinci in si znaš zmočiti obraz, ampak malce crosswind
• Če se podaš na neznano pot, je dobro imeti s seboj kakšno toplo oblačilo.