Tisti, ki so tja prišli pred nami so so vsi zatrjevali, da je vetra še za 3.3 preveč. Malce skeptičen sem v zavetrju sestavil 4.0, ga pripel na mojo 97 litrsko desko in poskusil srečo.
Naredil sem špuro ven in že vedel, da dolgo ne bom zdržal. Res je žgalo čisto preveč. Takoj, ko je deska malce poskočila sem nad njo izgubljal kontrolo. V jibe-u sem seveda padel in se nato nekaj časa ubadal z vodnim štartom. Ko mi je uspelo štartati in sem se spet pripeljal v zaliv, kjer je bil veter šibkejši, sem se odločil še za eno špuro. Zunaj sem seveda spet padel in poskusil vodni štart. Med poskušanjem mi je veter pobral desko iz vode in cel surf je zletel v luft. Lahko sem samo opazoval kako je odskakoval od vode in letel po zraku čedalje dlje od mene, in upal, da se čimprej ustavi. No nisem ravno opazoval, ampak sem na polno plaval za njim. Po kakšnih 100 metrih se je zadeva končno umirila in lahko sem jo ujel. Po raznih kolobocijah mi je uspelo spet splezati na desko in napotil sem se direktno na obalo.
End of the world.Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.
Izhod iz vode na štangi pa pač ni ravno najlažji. Moram reč, da sem se res pripravil kakor sem se s svojim znanjem lahko. Uspelo mi je priti na suho in že sem vse držal v zraku, ko me je izza hrbta dohitel val in me poskušal podreti. To sem še nekako zdržal, potem pa je morje reklo "Ne ti pa še ne greš ven!", val se je začel vračati dol po skalah, mi zalil jadro, roke ga niso več mogle držati, noge tudi ne, in tako me je potegnilo nazaj v vodo.
Tole čaka pri izhodu iz vode.
Tole čaka pri izhodu iz vode.Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr
Tako se je zame z malo razbito desko in strganim copatkom končala ta štanga. Odnesel sem jo kar dobro, če pomislim, da je Vojko razbil desko, strgal jadro in si celo zlomil roko (vseeno je bil tolk dec, da je vozil še celo pot do doma).
Res obvezen ogled ostalih fotk nujno ker so brutalne (kako izgleda 50 vozlov(90km/h) in 5m vala).
Včeraj pa je bila Štanga res mila. Veter je bil ravno za 5.5, imel sem sposojeno Flikko (hvala Lukka) s 73 litri, val pa je bil kar konkreten in je včasih dosegel tudi 2 metra.
Včasih mi je celo uspelo ujeti val in se zapeljati po njem, kar je res neverjetno hud filing, prvič v življenju pa me je val tudi dokaj zares opral. To je nekako tako, da si pod vodo in ne pomaga, če plavaš, v bistvu pa niti ne veš kam bi plaval, če bi kaj pomagalo. Ker sem vedel, da smo skoraj sami na spotu in se nikamor ne morem zaletet, da ni vetra, ki bi mi odpihnil opremo, sem skoraj užival v pranju.
Po kakšnih dveh urah surfanja je začel dež in odplavali smo proti obali.
Res epski dan zame.
Flikka pa itak, da je zakon, kar pa itak že vsi vemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar