I know it's an illusion but I like the idea...

nedelja, 28. oktober 2007

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (3. del – Avgust - Atene)

Konec julija in začetek avgusta je bilo v CB najbol noro. Veter je pihal na polno, bilo je veliko ljudi, tudi nekaj Slovencev in Slovenk, zabave so bile zakon in vse je bilo totalno hudo. Le gneča v vodi je bila malo zoprna.

Andrea se mi pridruži 24. juljia in v kempu ostane še tri dni dlje od mene (do 2. oktobra). Super punca (čeprav mi noče poslati še parih fotk). Dva meseca je skakala v vulkana in zadnji dan ji je uspel. (slika s stehsegelrevue)

Jurij je 17 letni mulc iz okolice Kranja. Tudi on je na Karpatosu preživel več mesecev. Delal in učil je pri Chrisu. Drugače pa, če od koga slišite, da je kdo naredil loop na obalo, je bil to on.
(slika z reporta na portalu Totisurf)

Vojko uleti v začetku avgusta. Takrat je v kempu mnogo deklet, ki se z veseljem spravijo nanj:)

Sredi avgusta cel teden ne piha in Jurij dobi idejo, da bo za par dni odpotoval v Atene. Seveda potrebuje sopotnika in me vztrajno prepričuje naj grem z njim, dokler ne popustim. Nobeden od naju še ni bil v Atenah in tudi sanja se nama ne kje bova tam spala.
V nedeljo zjutraj se vkrcava na ladjo in po približno 20 urah se še bolj zgodaj zjutraj, v ponedeljek, znajdeva v Pireju.
Ker sva previdna backpackerja, se takoj napotiva v turistično agencijo, da bi kupila karte za povratek na Karpatos s trajektom. V prvi agenciji nama "lepo" razložijo, da sta naslednji ladji v četrtek zvečer in petek popoldne, s tem da prva ladja potuje okrog 30, druga pa 18 ur. V redu. Bova še razmislila. Jurij predlaga, da greva vprašat v še kako drugo agencijo, čeprav sem mnenja, da to nima smisla, ker sem bil prepričan, da drugih ladij ni.
Stopiva v drugo agencijo in zelo nervozna in naveličana gospa v agenciji (kot je ponavadi v Grčiji) nama pove, da ima v četrtek zvečer neko ladjo, ki pristane na Karpatosu že v petek ob 5 zjutraj. Oči mi skoraj padejo iz jamic.
"Sigurno petek zjutraj?"
"Sigurno."
"A je to trajekt ali kakšna hitra ladja?"
"Trajekt."
"Kera firma?"
"G.A. ferries."
"Naslednji dan, petek ob 5 uri?"
"Ja."
Hm. Pol more bit zgleda res. Čeprav mi niti slučajno ni bilo jasno kako lahko pride trajekt v 7 urah iz Pireja na Karpatos. Ko je gospa natisnila karte, sem jo še enkrat vprašal in je potrdila, in zdaj sem se ji verejteno zdel že resnično butast, tako da mi je celo s kemikom obkrožila datum in čas odhoda ladje in glasno in počasno razložila da ladja izpluje v četrek ob 10 zvečer, in pride v petek ob 5 zjutraj. Ok. Zadeva mi je zelo smrdela ampak sva vseeno kupila karti in odšla dogodivščinam naproti.
Jurij je vztrajal, da v Atene ne bova odpotovala z avtobusom ali taksijem (8€) ampak bova šla tja peš.
Zrihtala sva si turistični zemljevid in najprej malce tavala po Pireju, dokler ni okrog 9 pritisnila prava vročina in sva opazila, da ničesar na zemljevidu ne morava najti. Tako sva se namenila direktno proti okrog 15km oddaljenim Atenam.

Vsak s svojim nahrbtnikom s potrebščinami za teden dni, v japonkah in coklah, pri temperaturi čez 40 stopinj, sva ob bolj ali manj glavnih cestah čez predmestja počasi napredovala proti temu starodavnemu mestu.
Zanimivo je, da v teh predmestjih skoraj ni pločnikov in kakršnihkoli trgovin s hrano in pijačo, tako da je tudi samo do vode težko priti.

Po približno 7 km hoje sva se zelo razveselila pogleda na Akropolo, saj je to končno resnično pomenilo, da sva na pravi poti.

Okrog 5 popoldne, po celodnevni hoji po pripekajočem soncu in že nekoliko globlje in bliže osrčju Aten (vsaj tako sem predvideval, ker v tisti betonski džungli popolnoma izgubiš orientacijo, saj lahko vidiš le do konca ulice) sem počasi izgubil potrpljenje in se odločil povzpeti na vrh najbližjega griča, se razgledati naokrog in ugotoviti kako daleč je še do Akropole in v katero smer je potrebno iti.
Imela sva neverjetno srečo. Grič, na vrh katerega sva pravkar prišla, in na katerem stoji observatorij, je sosednji tistemu na katerem je Akropola, povezuje pa ju sleme, tako da se niti ne bo potrebno spet spustiti proti mestu.

Na vrhu hribčka sva se olajšana in vesela, ker vsa prišla do cilja, stisnila v senco in počila par minut preden sva nadaljevala pot.
Tu sva se prvič sredi ničesar srečala s tropom divjih potepuških psov, ki jih v Atenah ne manjka. Moram priznati, da sem se jih pošteno ustrašil.

Akropola. Končno. Še bolj vesel sem bil javnega stranišča na Akropoli, ki je neverjetno lepo urejen. Zdaj se lahko po celem dnevu malce umil in precej usral.

Izgleda, da so Grki spet padli not v postavljanje kamna na kamen - tokrat z moderno tehniko.

Jurij na eni ful hudi skali zraven Akropole s katere je res lep razgled.

Počasi je prišel večer in z večerom noč. Potrebno je bilo najti mesto kjer bova prespala. Park. Ampak ni tako enostavno kot se sliši. Trava je večinoma mokra od zalivanja, klopce so (namenoma) preozke ali prekratke, lahko je pretemno ali presvetlo, preblizu ceste, ... ko pa že najdeš idealno mesto in se mu približaš te oblaja trop velikih jeznih potepuških psov, ki so to mesto že zasedli.


View Larger Map
Točno tukej sva spala

Vseeno nama je uspelo najti idiličen parkec. Razgrnila sva blazine in spalke ter poskusila zaspati. Zase lahko povem, da mi kljub precejšni utrujenosti kaj več od petnajstminutnih dremežev ni uspelo.
Sredi noči začutim, kot da je nekdo vrgel vame kamenček. Pogledam naokoli ampak nikjer ni nikogar. Hm. Zaspim nazaj. Čez nekaj minut ponovno. Spet nikogar. To se je ponavljalo celo noč. Plus, da so se mimo naju vsakih par minut zapodili divji psi.
Tako se je cela komedija nadaljevala do vrhunca, ko naju je prebudil hladen tuš.
Vklopili so se sprinklerji (une stvarce k se dvignejo iz zemlje in zalivajo travo) . Panika. Zrolat armafleks, spalko, najt japonke.... Okej en japonk sem našel, še druzga... V popolni temi s spalko in armafleksom v rokah in ruzakom na hrbtu z nogami tipam za črnim japonkom... Pa še ta kurčev sprinkler mrzlo ščije po men. Kul. Najdu. Lufam stran. Na asfalt. Pločnik. Avtobusna. Klopca. Luč. Jeba. Ves sm bel.
Sedaj sem pogruntal kaj so bili tisti kamenčki. Ptiči so celo noč srali po meni. Spoznam, da sem spal točno pod gnezdom. Jurij me pomiri, ko reče da nimam na glavi nič belega. Rešil me je srečni jin-jang obesek, ki sem ga dan pred odhodom našel na Karpatosu.


Na avtobusni postaji sva počakala okrog pol ure do sončnega vzhoda, potem pa sva se prestavila v drug park. Povsod so divjali škropilniki trave in Jurij je predlagal naj si pomagam z njimi pri pranju oblek.

Pranje hlač, majice, puloverja,..

Še cel drugi dan sva hodila po Atenah, imela popoldanski dremež med klošarji v nekem parkcu, jedla rožiče ob pokopališču, sedela v McDonaldsu,...

Meat market (mesna tržnica v centru Aten - obveznen ogled, če obiščete Atene)

Naslednji dve noči sva prespala pri prijazni družini, kjer sem prvič po mesecu in pol spal v postelji (celo pod klimo), se skopal v banji, umil zobe s sladko vodo,...
Zadnji dan sem se z Aleksom sprehajal po centru in razmišljal kašen spominek naj prinesem iz Aten na Karpatos. Šla sva na giros in se usedla na neko stopnišče, da ga pojeva. Ravno sredi debate, da bi bilo neoriginalno kupovati neke spominke na tržnici zaslišim za seboj ropot. Za mojim hrbtom se je znašla slika v velikosti A4 lista. Platno napeto na lesenem okvirju, slika v črni in beli barvi, črni pravokotniki, ki so predstavljali zgradbe in belo ozadje. Precej depresivna slika. Ampak točno taka, kot zna biti velemesto, kot so Atene.
Ozrl sem se okoli sebe in na nobeni stojnici niso prodajali slik, tako da ni prišla od tam. Nekdo se je je povsem očitno hotel znebiti. Kul. Takoj sem jo pograbil in pospravil v nahrbtnik. Pa sem imel spominek.
Pozneje je v kempu na Karpatosu obveljalo, da slika prinaša nesrečo (na enem črnem pravokotniku je bil narisan celo rdeč pentagram), zato sem jo pustil na otoku in je nisem upal vzeti na letalo, ko sem letel na absolventski izlet na Kreto.
V četrtek zvečer sva se zadnji trenutek vkrcala na ladjo (tokrat sva iz Aten v Pirej prišla z vlakom za 80 evrskih stotinov) in pričakovala kratko plovbo do Karpatosa, zato tudi nisva kupila dosti hrane, pijače pa sploh ne.
Ob 5 zjutraj, ko naj bi bili že na končni destinaciji, smo pristali šele na Parosu. Kmalu sva spoznala, da naju je turistična delavka na suho nategnila in sva bila na ladji, ki potuje 30 ur. Malo pivo na ladji je bilo 3.5€. 30 ur sem gledal v zrak in preklinjal gospo, ki mi je prodala karte.

V Pigadii sva se izkrcala ob 5 zjutraj v soboto. V CB so naju pripeljali Mistralovci tik pred sončnim vzhodom.
Z Vojkom, Alenko, Ursulo, Andreo, Danijem, Jurijem, Tanguyem in še mnogimi drugimi smo pričakali konec Avgusta.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Pa ti nis' normaln! Odklop!

JaJZi pravi ...

Ma tale Jurij je čist nor. Jst sm mu sam sledil:)