Kratkovidnost

Opozorilo: ta post je pod že tako nizkim nivojem tega bloga in je posledica dolgčasa in bližajočih se izpitov, ko raje delam vse drugo, kot da bi se učil. Je popolnoma nezanimiv, neinovativen in dela probleme iz stvari, ki so popolnoma nepomembne. Praktično je ta post tak kot jaz.

Nekaj časa me že ima, da bi se razpisal o kratkovidnosti. Zakaj ne o daljnovidnosti? Ker sem pač kratkoviden. Ne zelo, ampak ravno toliko, da lahko (težko) shajam brez očal. Večinoma.
Daleč najbolj zoprno pri minus dioptriji pa je neprepoznavanje obrazov. In s tem ljudi.
Stvar teče nekako takole:
1. Od daleč zagledaš nekoga, ki bi ti lahko bil znan. Recimo, da si gresta nasproti. Oseba se bliža in ti strmiš vanjo in študiraš ali je ali ni; ne ukvarjaš se s tem, če se zdi to buljenje njej/njemu čudno. Verjetno se ta nekdo počuti nelagodno in pozdravi. Odzdraviš in gresta naprej. Verjetno oba začudena in nobenemu ni nič jasno.
2. Na večji oddaljenosti spet ugledaš znano podobo, vendar predvidiš situacijo 1, ki ti ni prijetna, zato spremeniš smer. Pogleda (se obrneš stran) ali potovanja (greš na drugo stran ceste). Posledica: v bližnji prihodnosti ob pivu izveš kakšen arogantski prasec si:).
Moram povedati, da se mi obe točki precej pogosto dogajata.
Slaba stran ne nošenja očal je tudi, da pogosto tavam po lokalu od mize do mize, da bi našel družbo, ki jo iščem in vem da je v lokalu. Ob tem tavanju se spet počutim kot totalen bebec. Da ne rečem koliko znanih obrazov takrat spregledam in koliko neznancev pozdravim...
Vsem tem sitnostim bi se lahko izognil, če bi nosil očala. Pa jih ne morem. Ko jih imam na nosu, si jih stalno popravljam, nimam nobene orientacije v prostoru, izginejo motorične sposobnosti (kolikor jih imam) in še občutek imam, da je temperatura deset stopinj višja. Ni variante.
V bistvu sem zelo hvaležen temu, da dioptrija ni višja, in lahko živim brez očal. Res.

p.s: Pa vseen je tok hudo k dam očala gor, k vidim kar naenkrat ful več barv, ker se ne mešajo več med sabo...