Karpatos 2008 (2. del - Olympos)

Lani sem si obljubil, da bom najel kolo, če se vrnem na Karpatos. Vzel sem ga za testnih 14 dni in bil je super zabaven in uporaben, ko sem se z njim vozil od Vasilijevega bara do Anemosa in nazaj. Pa so se pojavili zlobni jeziki, ki so me dražili, če imam kolo res samo za tistih par sto metrov na dan. Prišel je dan, ko po napovedi naj ne bi bilo vetra in tako sem se odločil odkolesariti proti Olymposu. Do tja naj bi bilo 60 kilometrov, 30 po asfaltu in 30 prevoznih le s terencem. Vseeno sem si mislil: kaj pa je to 60, do večernega žura bom že zdavnaj nazaj.

Tako sem se okrog desetih zjutraj v bordšortsih, majici, s tremi plastenkami vode v ruzaku in zemljevidu v obliki vizitke odpeljal na malce daljši krog, ki je zrasel v celo dogodivščino.
Že takoj po slabih 10 kilometrih vožnje proti vetru (čeprav je vetra premalo za surfanje, ga je še vedno več kot občutno dovolj za neprijetno kolesarjenje) sem zavil proti Menetesu namesto proti Arkasi.

Menetes

Menetes je idilična Grška vasica kar visoko v hribu. Na prelepi razgledni točki v vasi sem razočaran ugotovil svojo napako in se spustil po isti poti nazaj do križišča z dokaj manjšo nadmorsko višino. Z zmanjšanim zaupanjem v svoje navigacijske sposobnosti sem prišel do Arkase, se peljal mimo Foinikija, potem pa so sledili dooolgi kilometri ob obali do Lefkosa.

Ob konstantnem vetru v prsa sem si enkrat zaželel, da v naslednjem zalivu ne bi bilo sapice. Želja se mi je uresničila in v hrbet sem ob vzpončku iz zaliva užival močno grško opoldansko sonce naravnost v glavo brez kakršnega koli hlajenja. Jasno, da se si takoj spet želel vsaj manjšo sapico, pa četudi v prsa.

Cesta se je stalno vzpenjala in spuščala, vode sem imel čedalje manj, redko sem srečal kakšen avtomobil, sonce je postajalo čedalje močnejše, sedež vedno bolj trd in neudoben, tako da sem bil zelo vesel, ko sem zagledal znak vasice Spoa. Med iskanjem kakršnekoli restavracije sem na desni opazil zelo slabo, z velikim kamenjem posejano makadamsko cesto in ob njej smerokaz z napisom Olimpos 30. Tisti trenutek tudi slučajno nisem pomislil, da bi kadarkoli želel zaviti tja.
Našel sem prijetno mini restavracijo s pogledom na morje in z veliko slastjo pojedel v sredici še zmrznjen pastitio (nekakšna lazanja - in to, da je v sredici zamrznjen ni mišljeno kot plus), nabavil nekaj vode in se odpeljal pogledat, če je tista cestica proti Olymposu res neprevozna.


Opogumljen od polnega želodca sem ocenil, da poskusiti ni greh in se odločil nadaljevati po makadamu vsaj dokler se cesta še vzpenja (da se je enostavno vrniti:). Takoj po 20 metrih mi je veriga padla z zadnjega menjalnika in se zapletla med špice. Jasno sem deset tisočkrat preklel gnile Shimano SIS prestave, ko sem verigo z vso močjo vlekel iz naper. Ves črn in premočen sem končno uspel, se obrisal v ruzak (seveda nisem želel umazat novih bordšortsev, majica je bila pa že tako toliko umazana, da bi se kvečjemu še bolj napacal) in šel naprej. Na vrhu vzpona sem se zavedel, da sem dosegel točko od katere ni več povratka in se pogumno spustil novim dogodivščinam naproti.

Gor pa dol

Cesta se je potem kar naprej dvigala in spuščala, ponekod je bila slaba, večinoma še slabša, šel sem mimo raznih odcepov in upal, da sem ostal na pravi poti, tistih trikrat, ko so mi nasproti pribrzeli turisti v terencih sem se potrudil in poskušal potegniti kotičke ustnic navzgor v nekakšen nasmešek in narediti "ja vem da sem osel ampak mi ni hudega" obraz. Izgubil sem občutek za prevoženo pot in se vdal v usodo. Vedel sem, da se ne bom vračal še isti dan po tej poti.

Ampak razgled je bil pa lep

Vem, da se 30 km ne sliši veliko (Google maps pravi celo, da je celo samo dobrih 18 kilometrov), meni pa z rentanim kolesom z nezanesljivimi prestavami, nedelujočimi sprednjimi amortizerji in zavorami, brez rezervnih gum, sredi neobljudene vukojebine, kjer je potrebno še navzdol poganjati, ker je "makadam" tako slab, ob močnem soncu in še močnejšem vetru na vrhu otoka sredi oblakov, s popolnoma izgubljenim čutom za orientacijo, čedalje manj vode in nič hrane v nahrbtniku, z razboleno zadnjo platjo in od balance ožuljenimi dlanmi ni bilo preveč prijetno. Še dobro, da nisem šel v japonkah.

Sredi ničesar

Ko sem že skoraj izgubil potrpljenje, se je pred mano, med hribi, prikazala vas Olympos. Kar naenkrat sem pozabil na vse bolečine, pritisnil na pedala in pognal proti cilju.

Prvi pogled na Olympos

Takoj pri vhodu v vas me je precej avtoritarno ustavila brkata ženička in mi prepovedala s kolesom naprej. Razjahal sem bicikel in prav v njen lokal skočil na pivo. Olympos je matriarhalen in to se poleg tega, da je imela ženička glavno besedo pri pogovoru z mano, medtem ko je njen mož le nemo kimal, vidi predvsem po tem, da so vsi moški gladko obriti, ženske pa ponosno nosijo brke in puščajo druge obrazne dlake.
Vasica je narejena v hribu, hišica nad hišico, med njimi so ozke kamnite potke in stopničke, in ima neko prav prijetno karmo.

Cilj

Izvedel sem, da naslednji dan zjutraj odpelje trajekt iz bližnjega mesteca Diafani v Pigadio. Ura se je že bližala šesti zvečer in tudi v sanjah nisem pomislil, da bi spravil svojo razboleno rit nazaj na sedež in odkolesaril proti domu. Najprej sem poskusil z avtoštopom, ker pa to tudi po dobri uri ni obrodilo sadov (cesta pač ni zelo prometna oziroma sploh ni prometna oziroma v uri in pol sta šla mimo le dva džipa polna turistov) sem se odločil nekako prenočiti v pristanišču Diafani.
Končno sem po dolgih kilometrih vzponov in vzpončkov prišel do prvega pravega enostavnega spusta po lepi asfaltni neverjetno pregledno zabavni ovinkasti cestici.
V Diafaniju sem nabavil karte za trajekt za uboge 4 evre, pojedel slastne mesne kroglice in spil dovolj piv (enega celo na hišo), da bi lahko spal na klopci v pristanišču do jutra.
Našel sem si klopco, dal pod glavo ruzak in v hipu zaspal.
Okoli dveh zjutraj me je zbudilo šklepetanje lastnih zob. Čez noč je postalo prekleto mraz, pa še prav leden veter je začel pihati s hriba nad pristaniščem. Izpod glave sem vzel nahrbtnik, ga objel in ponovno poskušal zaspati. Ni šlo. Preveč me je zeblo. Začel sem iskati kakršnokoli zatišje. Nekaj časa sem ves premražen in zmeden sredi noči iskal kotiček brez vetra. Najboljše mesto, ki mi ga je uspelo najti je so bile kamnite stopničke ob meter visokem zidu, ki je za silo ščitil pred vetrom. Usedel sem se, zopet objel ruzak, sklonil glavo, da mi ni pihalo ravno v čeber in spet poskusil zadremati. Bilo je premraz za kratke hlače in majico s kratkimi rokavi. Ni šlo.
Ves sem se tresel in morda mi je vsakih deset minut uspelo zadremati za kakšno minutko, ostalo pa je bilo pogledovanje na uro in čakanje sonca. V daljavi sem na morju zagledal luč, ki je v petih urah opazovanja postajala trajekt in končno okrog sedmih pristala ob pomolu. Končala se je najdaljša noč v mojem življenju.
Prvič v življenju sem se na trajekt zapeljal s kolesom, ga poskusil oddati v prostor za prtljago, kjer pa ga niso marali, zato sem ga prislonil kar na steno trajekta, upal da ga nihče ne bo zaparkiral in odšel v potniški del.
Tam sem končno lahko za dobro urico globoko zaspal na toplih mehkih tleh trajekta. Ko smo pristali, me je čakala še jutranja 14 kilometrska etapa na tešče do Chicken Baya.
Prišel sem točno na jutranji frape. Nekaj kasneje in podobno povoženi so za mano prišli še udeleženci zabave prejšnjega večera.

Prikaži večji zemljevid

A - Štart v Chicken bayu, B - Wrong turn, C - Menetes, D - Arkassa, E - Spoa, F - Olympos, G - Diafani, H - Pigadia

Počasi se je poletna sezona na otoku zaključevala in z Dominikom sva 21. avgusta zjutraj s trajektom zapustila Karpatos. 24. avgusta zvečer sva v hudem nalivu prečkala slovensko mejo in tako sem bil zopet doma.

Kaj sem se letos na morju naučil:

• Surfanje je precej bolj udobno v neoprenskih copatkih, kot z grdo od zank ožuljenimi narti (hvala Jure, ker si mi jih posodil)
• V zelo močnem vetru se ne lula povsem downwind, ker nastanejo vrtinci in si znaš zmočiti obraz, ampak malce crosswind
• Če se podaš na neznano pot, je dobro imeti s seboj kakšno toplo oblačilo.

Ena brutalna in ena res lušna Štanga

Prejšnjo sredo je na Štangi pokazal jugo vso svojo moč. Že med vožnjo na spot smo opazovali kako veter krivi drevje.
Tisti, ki so tja prišli pred nami so so vsi zatrjevali, da je vetra še za 3.3 preveč. Malce skeptičen sem v zavetrju sestavil 4.0, ga pripel na mojo 97 litrsko desko in poskusil srečo.
Naredil sem špuro ven in že vedel, da dolgo ne bom zdržal. Res je žgalo čisto preveč. Takoj, ko je deska malce poskočila sem nad njo izgubljal kontrolo. V jibe-u sem seveda padel in se nato nekaj časa ubadal z vodnim štartom. Ko mi je uspelo štartati in sem se spet pripeljal v zaliv, kjer je bil veter šibkejši, sem se odločil še za eno špuro. Zunaj sem seveda spet padel in poskusil vodni štart. Med poskušanjem mi je veter pobral desko iz vode in cel surf je zletel v luft. Lahko sem samo opazoval kako je odskakoval od vode in letel po zraku čedalje dlje od mene, in upal, da se čimprej ustavi. No nisem ravno opazoval, ampak sem na polno plaval za njim. Po kakšnih 100 metrih se je zadeva končno umirila in lahko sem jo ujel. Po raznih kolobocijah mi je uspelo spet splezati na desko in napotil sem se direktno na obalo.

End of the world.
Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Izhod iz vode na štangi pa pač ni ravno najlažji. Moram reč, da sem se res pripravil kakor sem se s svojim znanjem lahko. Uspelo mi je priti na suho in že sem vse držal v zraku, ko me je izza hrbta dohitel val in me poskušal podreti. To sem še nekako zdržal, potem pa je morje reklo "Ne ti pa še ne greš ven!", val se je začel vračati dol po skalah, mi zalil jadro, roke ga niso več mogle držati, noge tudi ne, in tako me je potegnilo nazaj v vodo.

Tole čaka pri izhodu iz vode.

Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr

Ko te enkrat začne premetavati po skalah, je verjetno brez pomoči res precej težko priti cel iz vode. K sreči so mi fantje takoj priskočili na pomoč in mi rešili tudi opremo (res hvala).
Tako se je zame z malo razbito desko in strganim copatkom končala ta štanga. Odnesel sem jo kar dobro, če pomislim, da je Vojko razbil desko, strgal jadro in si celo zlomil roko (vseeno je bil tolk dec, da je vozil še celo pot do doma).
Res obvezen ogled ostalih fotk nujno ker so brutalne (kako izgleda 50 vozlov(90km/h) in 5m vala).

Včeraj pa je bila Štanga res mila. Veter je bil ravno za 5.5, imel sem sposojeno Flikko (hvala Lukka) s 73 litri, val pa je bil kar konkreten in je včasih dosegel tudi 2 metra.
Včasih mi je celo uspelo ujeti val in se zapeljati po njem, kar je res neverjetno hud filing, prvič v življenju pa me je val tudi dokaj zares opral. To je nekako tako, da si pod vodo in ne pomaga, če plavaš, v bistvu pa niti ne veš kam bi plaval, če bi kaj pomagalo. Ker sem vedel, da smo skoraj sami na spotu in se nikamor ne morem zaletet, da ni vetra, ki bi mi odpihnil opremo, sem skoraj užival v pranju.
Po kakšnih dveh urah surfanja je začel dež in odplavali smo proti obali.
Res epski dan zame.
Flikka pa itak, da je zakon, kar pa itak že vsi vemo.

Štanga, Dajla in novo jadro

Prejšnji petek sem na štangi videl največji val v živo v svojem življenju. Bil je gladek, navpičen in visok. Nisem edini, ki verjame, da so šli do štirih metrov. Jasno sem zategnil jadro in se pognal čisto downwind, da bi mu pobegnil.
Vozil sem tudi dvakrat preveliko opremo.
V vodo sem šel s 4.0, imel več kot dovolj vetra, potem pa se mi je po dveh obratih jadro snelo z vrha jambora. Vario top se je obrnil in jadro je zdrsnilo navzdol. To se mi ni zgodilo prvič, se je pa zadnjič s tem jadrom. Počilo je glavno okno in sledilo je plavanje do obale.
Tam sem sestavil 4.7 in z mojo eno in edino 97 litrsko desko bežal pred valovi, ko so ostali surfali na precej manjših deskah in s kvadrat manjšimi jadri.
Proti popoldnevu je začelo močneje deževati, veter pa se je stalno krepil (baje do 40 vozlov).
Bila je res ena mojih najhardkorejših surferij do zdaj.

Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.
Najjači dan.

V ponedeljek je jugo spet močneje potegnil in z Dominikom sva se odločila za Dajlo. Po štangi so bili tisti valčki kar manjše razočaranje. Spet je bilo preveč za 4.7, vendar niti slučajno toliko kot v petek.
Kratek video iz Dajle na Style Team.

Očitno sem zelo hitro in nujno potreboval novo jadro 4.0.
Ker mi je moj 4.7 Simmer Vision 2007 zelo všeč, poleg tega pa ima Agilis Sport vedno kakšno dobro ponudbo, je bilo odločitev dokaj lahka.

Let me present to you:
My new the one and the only 4.0:

Simmer XFLEX 2008 in Black and White

Karpatos 2008 (1. del)

Toliko težav pri planiranju potovanja kot sem jih imel letos, nisem imel še nikoli.

Ker sem iz forumov izvedel, da Intelekta (Adria) leti na Karpatos z malimi letali in nanje ne jemlje surf opreme, sem letalske karte v sredini maja nabavil pri Kompasu (tudi Adria). Tja naj bi letel osmega julija, za nazaj pa sem želel dobiti zadnji let v avgustu. Točnega datuma povratka mi takrat še niso mogli prodati, in dogovorjeno je bilo naj agencijo pokličem nekje v sredini junija, ko bodo ta datum vedeli.
Po dogovoru sem Kompas poklical in seveda spet niso vedeli ničesar, več naj bi izvedel naslednji dan. Naslednji dan pa mi je bilo rečeno, da še dobro, da sem poklical, ker mi morajo povedati, da s seboj na letalo ne morem vzeti surf opreme (mislim wtf???? a nebi mogl oni tega men sporočit?!?!?!). Nekako jim nisem hotel preveč težiti s tem kako so zajebali, in da želim kakšne posebne ugodnosti (moja napaka), in sem želel samo, da mi priskrbijo neko drugo letalsko karto do Karpatosa.
Tako sem dobil karto iz Gradca, vendar samo za tri tedne. Bomo že nekako podaljšali, sem si mislil. Karta me je prišla 400€ plus 50€ za surf in še nekaj za prevoz do Gradca in avstrijsko vinjeto.
Končno je prišel tisti 8. julij, ko sem se po dobrih dveh urah letenja iz deževnega Gradca znašel na sončnem Karpatosu. Težko opišem kako toplo mi je bilo pri srcu in kakšen nasmeh se mi je razlezel po obrazu, ko sem stopil iz letala in je vame butnil močan meltemi in mi poskušal vzeti ravnotežje. Končno sem bil spet doma. Preteklih devet mesecev se mi je zazdelo le kot kratka nočna mora, iz katere sem se pravkar zbudil.
Bil sem tako vesel, da mi je bilo vlečenje tiste 60 kilogramske letalske vreče z vso surf opremo do piva pri Vasiliju v pravo veselje. Seveda se ni končalo pri samo enem pivu....
Chicken bay se ni spremenil. Razen to, da je Vasilijev Baja bar dobil Wireles (in je bil vedno poln ljudi priklopljenih na medmrežje), in da Taso letos ni dobil dovoljenja za svoj Surfer's Hut. Tudi poznanih obrazov se je dosti vrnilo na ta otok vetra.


Veter je bil letos še precej močnejši kot lani. Stalno sem vozil 4.0, večinoma na overpower. Jadro 4.7 je razen treh, štirih dni na vetru preležalo sestavljeno v senci pod ponjavo, z jadrom 5.5 pa sem surfal samo enkrat in še to takrat, ko je bilo preveč za 4.0 in sem si zaželel uživati v malo večji hitrosti. Takrat sem na desko pritrdil tudi večji 30 cm smernik, in bil prepričan, da bom kar naenkrat najhitrejši.


Stvar je taka, da biti najhitrejši, četudi z največjim jadrom ni ravno lahko. Tako velikega smernika sploh nisem navajen in občutek zabetonirane deske v vodo, ki se po možnosti celo malo prevrača na odvetrni robnik, mi je bil milo rečeno zelo tuj. Jadro se je na moje presenečenje obnašalo zelo lepo saj sem refule in vetrovne luknje čutil veliko šibkeje kot prej s 4.0. Vseeno pa mi prave pozicije v kateri bi mirno in hitro pospeševal, takrat ni uspelo najti. Tako sem za nekaj časa zaključil moje iskanje hitrosti.

manj uspešen poskus vulkana

Za cilj letošnjega Karpatosa sem si postavil vulkana in speed loop. Ja. Airjibe (vulkan) je precej težji kot zgleda na prvi pogled. Sploh če se ga učiš s 4.0 na over. Vsaj tak je moj izgovor za slabo (ne)napredovanje.

nekoliko boljši poskus vulkana

vseeno sledi neizbežno

Loop sem opustil po enem dnevu poskušanja, ko sem se naslednji dan zbudil z notranjim vnetjem tistega ušesa, na katerega sem tistih trikrat padel pri boljših poskusih.
V bistvu se nisem zbudil naslednji dan. Bila je še noč, okrog dveh zjutraj, ko me je prebudila neverjetna bolečina v ušesu, pa tudi sluh se je izgubil neznano kam. Takoj sem nekako ugotovil, da imam vnetje ušesa, saj je stvar na Karpatosu dokaj pogosta, kar pa ne pomeni, da je kaj manj neprijetna. V bolečinah sem prebedel tistih 5, 6 ur do jutra, ko me je Dominik odpeljal v otoško "bolnišnico".
Bolnišnica. Notranjost iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Na eni strani hodnika velika lesena okna skozi katera sije jutranje sonce in še poudarja odpadajoči omet na drugi steni čakalnice. Stopim do recepcije.
Receptor butasto gleda:"??."
Jaz: "I hev a problem."
Receptor: "??."
Jaz:"Maj ear hurts..."
Še vedno tišina in vprašujoč pogled receptorja.
Poskusim še enkrat: "I think it's an infection..."
Končno odgovor:"Aaaa infection...no problem!"
Na listek je napisal številko 6, zraven naredil še eno kraco in rekel: "second door to the right after staris."
Razložil mi je še, da je ta zdravnik prejšnji dan delal pozno zvečer, in ne ve kdaj mu bo uspelo ta dan priti na delo.
No, za stopnicami je bilo res dvoje neuglednih vrat, ki po mojem mnenju zagotovo nista mogli voditi v zdravniško ordinacijo, zato sem šel po stopnicah gor in tam iskal kakšna vrata in na mojo nesrečo ugotovil, da so tam samo neke zobozdravniške sobe. Razočaran sem se vrnil dol in začel čakanje pred tistimi vrati, ki lahko skrivajo le kakšne metle in druge pripomočke za čiščenje.
Tako sem čakal na klopci in se smilil samemu sebi, ko so čakalnico počasi polnili stari, grdi, debeli in naglušni Grki, ki so se stalno drli eden na drugega, meni pa je to boleče odzvanjalo po lobanji. Po nekem času so me opazili in me začeli spraševati, kaj počnem tam. Razložil sem svoje probleme in povedal na katerega zdravnika čakam.
Prvi: "This doctor not good."
Drugi: "Too young."
Tretji: "This doctor better. Experience!"
In tako so mi starci zrihtali boljšega in bolj izkušenega zdravnika.
Po kakšni uri ali dveh sem končno prišel na vrsto in stopil v "ordinacijo" starega vrača. Vse kar je v sobi spominjalo na ordinacijo so bile tiste žličke, ki ti jo zdravnik porine v usta, ko ti gleda v gobec. Ostalo je bilo bolj podobno kakšni stari pisarni z velikimi rjavimi omarami in masivno pisalno mizo na sredini, polno drobnarij.
Zdravnik, ki je sedel v velikem črnem usnjenem napol naslanjaču, me je avtoritativno vprašal po imenu in starosti, mojemu problemu, potem pa vzel mehko škatlico cigaret, v neredu na mizi našel vžigalnik, potresel škatlico, da je padla ven cigareta, si jo vtaknil v usta in kar tako prižgal.
Prišel je do mene in mi s čikom med prsti s konicami pritisnil pod čeljust in vprašal če me boli. Bolj začuden kot zgrožen sem povedal, da ne. Nekaj je zamrmral sam pri sebi in začel telefonariti nekaj časa z mobitelom in potem s stacionarnim telefonom. Verjetno mi ni treba poudarjati kako mi ni bilo nič jasno.
Ko je odložil telefon, je ukazal: "You go to doctor you had first."
Tako me je vzel v roke tisti mladi "neizkušeni" zdravnik. Ki pa je bil vsaj zdravnik. Seveda tudi ta ni bil v beli halji, ampak v kavbojkah in modri majici s kratkimi rokavi zatlačeni za pas, imel pa je vsaj na vratu obešen stetoskop.
Ta mi je celo pregledal uho, potrdil vnetje notranjega ušesa in napisal recept za antibiotike, na katerega sem seveda moral sam napisati svoje ime in priimek. Rekel je, da bo naslednji dan vse v redu. Lahko naj bi šel v vodo in celo surfal, le vetru naj bi se izogibal?!?! Mislim kva?!?! Kako pa naj surfam v brezvetrju?
Naslednji dan je bolečina res izginila, na uho pa nisem slišal dokler nisem 14 dni kasneje prišel domov.

Neverjeten teden

Tak surferski teden, kot je bil prejšnji mi še ni uspel. V petek zvečer me je Ivan (stežka) prepričal, da se mu pridružim na sobotni burji v Punatu na Krku. Bilo je toplo, kolikor se spomnim sončno, vozil sem 5.5 na polno (na trenutke bi bilo zagotovo dovolj za 4.0), dvakrat sem se bolj previdno vrgel v vulkana, drugače pa je bil to dan spidiranja in jibe-anja s polno brzino.

V nedeljo sem imel pavzo, v ponedeljek šel v sužbo in vzel dopust do konca tedna:).
V torek smo cel dan ampak res cel dan vozili v Umagu. Spet sem šel na sigurno in vozil 5.5, čeprav bi morda bolj užival s 4.7. Pač mi je na fertik gnilo pumpat. Vala ni bilo preveč, se je pa dalo res lepo nasurfat.

Prespala sva z Vojkom v Medulinu, ker sva za sredo planirala štango, kjer naju je najprej nategnila gazdarica in nama za sobo namesto 12€ na osebo računala več kot 17, potem pa še s štango ni bilo nič.
Vrnila sva se v Umag in tam sem odpeljal še eno super pozno popoldansko seanso v dežju s 5.5. K sreči sem bil blizu obale, ko je veter kar naenkrat crknil in mi ni bilo potrebno pretirano plavat. Nekateri so imeli precej manj sreče.
V četrtek sem šel v službo zaslužit svojih 40€ in baje zamudil najzakonejši Umag. Tisto jutro me je med vožnjo v Kranj (na job) presneto zvijalo, ko sem opazoval kako veter maje drevje in sem vedel, da sem naredil napako.
Napako sem poskušal popraviti, zato sem se že v četrtek zvečer odpeljal v Umag, kjer je celo noč žgalo na polno, zjutraj pa je popustilo. Sledil je dež do 11. ure, potem pa je spet potegnilo za kako urico in pol.
Ponovno sem oborožen s 5.5 in mojo eno in edino paral valove v Umagu. Uspel mi je en precej lep skokec in še sam sem bil presenečen ko me je pri backside rajdu dvignilo na vrhu vala in mi je uspel nekakšen backside aerial (sam itak da ne tok lep).
Sedaj sem pomirjen in nekaj časa še ne pričakujem abstinenčne krize.

Vikend Preluka

Po enem vikendu brez srfanja sem končno prišel spet na svoj račun. O tem, kako super pogoji in kako me je nekdo zaj... tisti vikend, ne bi govoril...
Z Dominikom sva v soboto, po kratkem zaslišanju policistov na parkirišču, štartala iz Kamnika ob 4.15 zjutraj.
Veter je bil na začetku super za 4.7, po sončnem vzhodu pa je počasi popuščalo in postajalo premalo. S soncem je prihajalo v vodo čedalje več surfačev in skupaj z vse šibkejšim vetrom je postajalo vse bolj ubogo. Na koncu sem se vseeno navozil.


V nedeljo je kazalo na še boljše pogoje kot v soboto, tako da sem po prihodu zelo hitro sestavil jadro 4.7, potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega: v vodo sem šel prvi od vseh surfačev!
Na mojo nesrečo pa je bil veter že na začetku prešibek in sem v celem jutru izglisiral zelo redko.
Zaključki:

• nujno potrebujem uporabno jadro velikosti okrog 5.5 kvadratov,
• v nedeljo mi resnično ni bilo treba voziti svoje riti do Opatije,
• če napoved za Preluko izgleda še tako idealna lahko veter še vedno zataji.
  

Nekaj na hitro

Srečno sem konec avgusta prišel s Karpatosa z Dominikovim kombijem.

Bil na jugu v Umagu, kjer sem pumpal s 5.5, v Preluki enkrat pumpal, drugič lepo vozil s 4.7 v začetku septembra.
Naredil OPO in končno v tretjem poskusu ARS 2 in si s tem zagotovil podaljšanje absolventskega staža tudi po marcu 09. Do konca ostajata še seminar in ekonomika. Pa diploma enkrat...
Se v četrtek popoldan z Vesno odpeljal proti Savudriji, kjer zaradi pozne ure in slabega vetra nisem šel v vodo, petek je bil v Ližnjanu s 4.0 na polno, v soboto je zelo močan veter (4.0 čisto preveč) pihal z neke čudne smeri, tako da je bil val na desno nogo in sem imel dva precej kratka sessiona, v nedeljo pa je bil veter prešibak za 5.5 in sva se odpravila domov.
Končno sem prodal tudi mojo staro desko, ki bo po vsej verjetnosti krasila notranjost neznanega lokala v Ajdovščini.
Vulkan je še vedno svetlobna leta daleč. Prav tako loop.
Jutri začnem s službo.

Kaže na bolje

Dobra stran je, da mi je uspelo dobiti karte za Karpatos. Letim 8. julija. Slabe strani so, da letim iz Gradca in še vedno nimam prevoza, da sem dobil karte za samo tri tedne (moram nujno nekako podaljšat, ko pridem na morje), in da je spet zbrka zaradi opreme. Let nazaj imam rezerviran 29.7, opremo pa so mi uspeli najaviti za teden kasneje, in tudi slučajno mi ni jasno kako so lahko najavili opremo na moje ime na letalu kjer mene ni....

Facing Reality a.k.a. Kompas na Karpatos ne jemlje srfov

Danes so me poklicali iz turistične agencije Kompas in mi razložili, da letos letijo na Karpatos z manjšim letalom, na katerem ni prostora za surf opremo.
Začenja se lov na čim cenejše karte iz bližnjih letališč na Karpatos. Al pa nekam drugam.
In zanalašč ne bom ustavil odštevanja!
Po klicu sem bil tako slabe volje, da sem si moral za razvedrilo kupit enga tripla.

Pat Love Triple v akciji za 250€.

Grenko ali sladko nadaljevanje sledi...

Jst mam pa nov Smernik!

Dobil sem nov smernik! Hvala Vesna!
Zdej pa sam še v vulkana skakat. Aja pa spocka, pa flako pa,...

A ni lep.

Stari ogromni smernik za skale sekat bo pa sedaj bolj malo v akciji.

Update

Čez manj kot en mesec ponovno odhajam na Karpatos.
V zadnjem mesecu in pol sem uspel zaslužiti ravno dovolj (upam) za kak mesec in pol skromnega življenja na otoku, uspel sem spet malo zanemariti šolo, tako da moram ta mesec delati izpite na polno.

http://windsurfing.hr/

Že nekaj časa nazaj (17.5) sem končno srfal mimo zloglasne štange. Žal je bilo vetra ravno dovolj za kakšne pol urice glisiranja s 5.5. Smo pa imeli vsaj malo sončka, spot na Kamenjaku je pa itak najlepši.

Slike moje aure

Končno sem prejel slike svoje aure pred in po užitju bachovih kapljic, na žalost pa zraven nisem dobil še nobenih komentarjev. Vem samo, da naj bi bila razporejena čim bolj enakomerno, kjer pa so odstopanja naj bi se nekaj dogajalo.

Postavlja se mi vprašanje ali je objava slik svoje aure podobna objavi svojih zdravstvenih podatkov in je s tem mogoča kakšna zloraba.

1. Preluka = 1. Nateg

Prvič v življenju sem se odpravil srfat v Preluko. Ni mi uspelo. Tako imam 100 odstotni delež nategov v Preluki. Je bil pa to moj prvi nateg v lajfu sploh.

Preluka tokrat ni delala

Snemanje aure s kirlianovo kamero

Pred kratkim sem na e-studentu (nekakšnem spletnem indeksu) zasledil, da nek študent išče prostovoljce za preizkušanje učinka bachovih kapljic s kirlianovo kamero v sklopu diplomske naloge. S kirlianovo kamero naj bi posneli testirančevo auro pred in po zaužitju bachovih kapljic.
Sem radoveden človek in zadeva je takoj pritegnila mojo pozornost. Odzval sem se na vabilo in prejel datum snemanja.

Sedaj že več kot teden dni nazaj sem tako odšel na preizkušanje kapljic. Po pravici povedano me je bolj zanimalo slikanje aure.
Snemanje se je precej razlikovalo od mojih predstav. Ni šlo za nikakršen mističen obred in ni bilo (vsaj po mojem mnenju) v zvezi s kakšnimi nadnaravnimi pojavi.
V bistvu je bilo precej enostavno.
Vstaviš roko v rokavico in se s konicami vsakega od desetih prstov dotakneš steklene površine na napravi. Nato ta zadeva v velikosti poslovnega kovčka pošlje na računalnik slike koron blazinic. Iz tega kasneje računalnik po meni neznanem algoritmu sestavi sliko aure človeka.
Po končanem postopku sem spil kapljice, čakal pol ure in ponovil snemanje. O kapljicah nimam pojma, niti si še nisem ničesar prebral o njih na vsemogočnem spletu, zdi pa se mi, da bi bilo mogoče lahko kakšno homeopatsko zdravilo. Naj bi pomirjale in zmanjševale stres. Zagotovo vem le, da je imel napitek blag vonj po alkoholu, vseboval pa naj bi ga zaradi enakomerne porazdelitve učinkovine.
Kaj sem občutil? Pol ure po zaužitju sem bil gotovo bolj miren kot ob mojem prihodu na snemanje. Je pa res, da sem dokaj živ po drvenju z avtom skozi mesto ob prometni končnici, in bi se po pol ure v vsakem primeru umiril.
Prav tako je mogoče, da sem bil v B skupini in sem zaužil placebo.
Rezultat bodo pokazale slike moje aure before and after, ki pa jih še nisem prejel, zato tudi še nisem opravil svoje detajlne analize. Kljub mojemu skoraj neskončnemu poznavanju aure vseeno upam, da bom zraven slik dobil tudi kakšno krajše pojasnilo.

SurfSejem 2008

se je zgodil včeraj v Mariboru. Razstavljene je bilo ogromno opreme, cene so bile ekstremno nizke, kupcev pa je bilo bolj malo. Tako tudi meni ni uspelo prodati moje stare dilce... Pa drugič.
Končno pa sem dobil težko pričakovani letošnji Style koledar.

Poročilo s sejma s fotkami na strani Surfpark: klik.

Ližnjan 4., 5. in 6. marec a.k.a. The Hardcorest Burja

Pričakoval sem, da bom z začetkom marca začel služiti denar za poletno surferijo, pa se je obrnilo drugače. Dela nisem dobil, zato sem preskočil služenje in skočil kar na srfanje.

Napoved vetra za Ližnjan med 17 in 24 m/s (60 do 90 km/h).

Napovedovala se je močna burja in z Dominikom sva se odločila, da odpotujeva proti Ližnjanu.
To je bilo moje prvo pravo zimsko srfanje, zato sem si moral nabaviti še kapuco in rokavice.
Na poti proti morju naju je spremljala močna burja, začel pa je naletavati tudi sneg. Ob avtocesti ga je zapadlo že par centimetrov. Ne ravno običajno vreme za morske športe. Vsaj pred nekaj časa sem razmišljal tako. No, in tudi po tej ekspediciji razmišljam podobno:P

Ob prihodu v Ližnjan sta bila na vodi že dva surferja, ki sta vozila na polno. Mraz je bil sprejemljiv, dežja ni bilo, sem pa videl par snežink. Malo sem še razmišljal katero jadro naj vzamem, ko je Dominik že stopal v vodo s 4.2. Sestavil sem 4.0, se oblekel v neopren in odpravil v morje.
Na suhem veter ni zgledal ravno premočan za 4.0, zato jadra nisem zategnil preveč močno. V vodi se je izkazalo, da burja dela na polno in je vetra še kako zadosti za to kvadraturo.
Spet se je izkazalo, da moje realno znanje ni primerljivo s tistim kakršnega si rad predstavljam, da ga imam. Je pa res, da sem prvič vozil v čevljih, s kapuco na glavi in rokavicah. Žgalo je tako, da sem se ves čas vozil s skoraj popolnoma odprtim jadrom, ko pa sem se odpel iz trapeza, da bi šel v obrat ali skočil pa mi je parkrat jadro kar iztrgalo iz rok. Enostavno nisem imel moči, da bi ga držal.
Po kakšni uri in pol matranja, ko sem bil za vsak odpeljan jibe tako vesel, da mi je skoraj prihajalo, sem postal resnično utrujen in sem se ukvarjal samo še z vodnimi štarti.
Šel sem iz vode in zaključil surfanje za tisti dan.
Dominik pa je še vedno na polno obračal front loope (salte) in poskušal switch move.
Počasi se je spustilo sonce in oba crknjena sva šla po parih pivih spat ob 7 zvečer. (Goldhorn (laško) made us sleepy:)

Naslednji dan zjutraj je žgalo še malo bolj in spet sem šel v boj. Najprej sem poskusil brez rokavic, vendar mi je po eni špuri postalo jasno, da naslednje brez rokavic ne bi odpeljal.
Šlo mi je veliko bolje kot prejšnji dan in sem na trenutke resnično užival. Tudi, ko sem povozil malce večji kos lesa, me ni motilo.
Kmalu zatem pa je bilo užitka konec. Pri delanju vodnega štarta se deska ni in ni hotela obrniti tako kot sem želel, pa če sem se še tako trudil. Nekaj časa je trajalo preden sem opazil, da se deska obnaša podobno kot se je na Karpatosu, ko sem se iz čistega veselja podal na vodo brez smernika. Segel sem pod dilo, kjer bi moral biti smernik, vendar ga ni bilo več.
Da bi se rešil, sem moral priti na drugo stran zaliva (okej hvala bogu sem bil v zalivu, in je veter pihal proti obali).
Poskusil sem se peljati brez smernika in ni šlo. poskusil sem se peljati s trapezom zapetim za zadnjo zanko, vendar brez trapeza v tako močnem vetru nisem mogel držati jadra. Tako mi je ostalo edino body draganje čez cel zaliv. Sedaj vem kako se počutijo kajterji:p.
Po vlečenju za jadrom me je končno naplavilo na skale ob obali. Prebijanje čez čeri mi ni šlo ravno preveč dobro, dokler ni pritekel Dominik in mi pomagal odnesti desko iz vode. Vseeno je ta ni odnesla brez posledic.

Video. Tokrat sem bil samo kamerman.
Pri zadnjem triku na videu je šel bobnič.

Tako je bil sredin davek smernik (ki mi ga je posodil Dominik), počena deska, Dominiku je med izvajanjem shake uspelo počiti bobnič, na koncu pa se je v avtu izpraznil še akumulator.
Kljub vsemu sva se odločila, da počakava v Ližnjanu in poskušava odsrfati še naslednji dan, vendar je v četrtek zjutraj Dominika preveč bolelo uho (takrat še ni bil prepričan, da je bobnič zares počen), zato sva se odpravila proti domu.

Prvič zares čisto novo jadro

Včeraj sem nabavil čisto novega Simmer Vision 4.7 2007 v trgovini Agilis na Jesenicah (stran je že precej stara, se pa že pripravlja čisto nova, ki bo po mojem mnenju daleč najboljša od slovenskih surferskih trgovin (insajderske informacije:P)) za res hudo ceno (hvala Vesna).

Jadro se zelo lepo zriga, monofilm je debel in deluje zelo močan, mogoče me je malo zmotil precej ozek žep (sploh v primerjavi z ezzyjem), v katerega sem dal rdm jambor SouthSails. Ker je žep zelo ozek, se spodnji dve letvici dotikata jambora tudi, ko je jadro polno napeto po njem (tega nisem navajen niti pri ezzyju SE wave, niti pri Maui Sails Legend). Da bi se letvici ločili jambora, sem poskusil precej napeti po loku, vendar mi tudi tako ni uspelo popolnoma, jadro pa je na ta način čisto izgubilo pravo obliko.
Ustrašil sem se, da ta jambor ne paše v jadro in sem si šel ogledat video z navodili za sestavljanje jadra, kjer sem opazil, da se jadro napne enako kot pri meni in očitno ni s tem očitno nič narobe.

Tako sem sedaj popolnoma pomirjen in komaj čakam prvi ugoden veter, da vidim kako jadro dejansko dela.

Če ima kdo kakšen nasvet glede riganja se z veseljem priporočam.

Življenje absolventa

Končno se je končalo izpitno obdobje. Končal se je tudi redni del faksa. Ostaja mi še šest izpitov.
Zadnjega bi moral opraviti že tri tedne nazaj, pa mi je to zaradi nedelovanja seminarske in nedosegljivosti profesorja uspelo šele v ponedeljek. Najbolj grozno pa je, da sem izvedel, da izpit odpade vsakič le dan ali dva preden bi ga moral opravljati. Tako sem se v moral v bistvu trikrat učiti isto stvar.

Sejem C-B-R München
V soboto sem z Vojkom in Damijanom obiskal sejem C-B-R v (potovanja in prosti čas) Münchenu.
Okrog 12 ure smo na Münchenski obvoznici zgrešili izvoz za sejem, šli dol na naslednjem, da bi se vrnili na prejšnjega, pa smo spet zgrešili uvoz, se peljali do naslednjega križišča, kjer pa je bil ponovno smerokaz za sejem, tako da smo bili spet na pravi poti. V glavnem, težko se je izgubiti.
Za parkirnino so nam zaračunali 6€, za vstopnino pa dodatnih 8€ na študenta ali 12€ na civila.
Cel sejem spravijo v približno šest hal, srfanje pa zasede nekako polovico ene. Gneča je velika, kjer te kaj zanima so prodajalci zasedeni, kjer pa nimajo ničesar pametnega pa te napadejo trije naenkrat.

C-B-R München

Iskali smo vejv desko, tri jadra, jambor in double boardbag.
Dvojnega boardbaga niso imeli nikjer, cene jamborjev so bile okrog 230€ za rdm s 75% karbona in 400 cm. Cene jader letnika 2007 so se gibale med 300 in 350 evri s tem, da so ti ponudili največ 10, 20€ popusta, če bi vzel tri jadra naenkrat. Barantanje resnično ni obrodilo nobenih sadov. Tudi za nakup deske ni bilo nobene ponudbe, ki se je ne bi dalo zavrniti. Za lanske modele je bilo potrebno plačati od 600€ navzgor.
Ves uplen sejma je bila deska Fanatic AllWave 75l za 600€, katere novi ponosni lastnik je Vojko.
Drugače sem bil zelo razočaran nad stojnicami, kjer se predstavljajo države, ker nikjer nisem zavohal ali opazil kakšne degustacije. Toliko o zastonj kosilu na katerega smo tako zelo računali. Predstavljali so še za kempiranje predelane kombije in prave kemperje, ki jim pa zaradi našega slabega finačnega stanja nismo posvetili veliko pozornosti. Videti je bilo mogoče tudi nekaj biciklov (spet nič posebnega) in še kakšno stvar...

Tako smo popolnoma sestradani okoli 5 ure zapustili sejmišče in se odpravili proti avtu. Ob vsesplošni lakoti in hudemu mrazu ob sončnem zahodu smo ugotovili, da strešni prtljažnik ne paše na avto. Ko so nam zaradi zime vsem odpovedali prsti in šraufanje prtljažnika ni bilo več mogoče, smo določili, da je pritrjen dovolj močno, da ga s strehe ne more odpihniti, če ne presežemo 90 km na uro. Stvar je delovala. Desko smo srečno pripeljali domov.

Danes pa sem tudi sam postal ponosni lastnik novega Gaastra SouthSails jamborja s 75% karbona in 400 cm, ki komaj čaka da sede v novo jadro. Jp. Čakam na Simmer Vision 4.7 jadro. In malo toplega vetra z juga....

To je to. Sedaj sem prost do 3. marca, ko naj bi začel delati v Iskri.

Dormeo a.k.a Če je dobr za vse top Slovence bo tud zame

Tudi jaz sem nasedel. O njem je bilo že ogromno povedanega. Moja ocena? Po eni prespani noči se mi zdi kot en navaden trd jogi. Brez čudežev na žalost. Nič se ni spremenilo in še vedno sem moral zjutraj vstati. Sem se pa pridružil vsej slovenski smetani z reklam:)

The one and only Dormeo.

Da pa mi ne ukradejo dile iz kleti, sem si jo namontiral kar v sobo. V kleti pač ne morem spat sedaj ko imam Dormeo...

Trik tedna

Jst sm čist predober srfer. Zdej mam že kr trik tedna na stylu. Sponsors wanted!!! :DDD

1000. Obiskovalec in A kdo kupi mojo dilo

Danes ob 12:23:03 je mojo stran obiskal 1000-i (ne tisoč minus i ampak 1000. (tisoči)) obiskovalec. Kok kul:)


Okej sedaj pa k stvari.
Prodam najboljšo windsurf desko na svetu. Zaenkrat zna beach štart, vožnjo v trapezu, vodni štart, glisiranje v zankah (in to fuuuul hitr), tack (obrat v veter), jibe (obrat z vetrom), board 360 in chop hop. Išče novega lastnika, ki jo bo naučil še česa drugega (najrajši bi se naučila front loop), če pa ta kakšne stvari še ne naredi, pa mu bo dilca s svojim znanjem z veseljem priskočila na pomoč.
Ker se je v prenekaterih bojih z morjem malo poškodovala, so ji v kliniki flikka-boards nudili strokovno pomoč in ji povrnili mladost, odpornost in lepoto. Čisto pred kratkim je dobila tudi nove zanke za noge, ki še vedno prav tako lepo objamejo in stisnejo stopalo kot bi bilo prvič.
S svojimi 248 cm višine, 57 širine in volumnom 90-tih litrov gre resnično za prav postavno dekle. In vse to za samo 200€.
Evo jo:

Mistral Shift 8'2

Dominik's Windsurfing Website

Dominik je na svoji novi strani objavil report s prvonovembrskega surf vikenda, ki smo ga preživeli skupaj. Za prebrat. Klik.