Vrnjena usluga a.k.a. Guma ti ne poči vsak dan

Včeraj okrog enih popoldne me pokliče dragi fotr in me prosi naj mu prinesem ključe njegovega avtomobila v službo, ker je on svoje po neumnosti zaklenil v avto. Sam sem bil ravno namenjen na kolo in ni mi ostalo drugega, kot da naredim majhen obvoz in mu pripeljem še ključe. Ta zgodba se tu še ne konča.
Se pa ne tem mestu začne nova zgodba.
Z bratrancem sva se odločila da se s kolesi vzpneva nad dolino Korošice (pritok Kamniške Bistrice). Pot naju je najprej vodila po dolini Kamniške Bistrice do nihalke za na Veliko planino, kjer sva pred gondolo zavila levo na makadam, se najprej malo spustila do mostu čez Kamniško Bistrico do prvega križišča. Na križišču sva šla levo in po krajšem vzponu spet levo. Tu se tura nekako začne. Vzpon v začetku ni preveč strm, vendar tudi pretirano lahek ni. Tako se vleče par kilometrov. Ko pa že nekako začneš razmišljati o tem, da bi se moral klanec že nekako končati, se cesta postavi pokonci. Zadnji kilometer je res peklenski.

Ko sem imel še dovolj energije sem s kolesa slikal Damjana, kako se matra.

Na vrhu, ki je komaj kaj nižje od 1000 m.n.v, sva si vzela pet minut, da sva se odpočila potem pa nadaljevala pot po dokaj ravni cesti kak kilometer do norega spusta. Ta spust po makadamu je resnično prestrm za moje ozke gume. Res sem moral paziti na hitrost, da sem imel še možnost zavirati v serpentinah, lahko pa sem opazoval tudi sledi zaviranja mojega bratranca, ki mi je v spustu že davno pobegnil.
Po tem spustu se pride do križišča, kjer sva šla spet levo v krajši, vendar zelo strm klanec, ki mu ponovno sledi spust.
Ta je malo lažji od prejšnjega in zato so tudi hitrosti precej višje. Lepo sem sledil cesti, brez težav odreagiral na nekaj jarkov in v nekem ostrejšem ovinku tudi videl grdo sled zaviranja gum, ki je vodila v gozd. S to sledjo si nisem preveč belil glave, saj v goščavi za njo nisem ugledal nikogar.
Tu se obe zgodbi združita:
Pičil sem dalje, dokler nisem pred seboj uzrl globljega jarka za katerega lep prehod sem imel, kakor se mi je zdelo preveč hitrosti in sem se ga odločil preskočiti. Naredil sem napako in premalo odskočil, tako da je zadnje kolo zadelo klančino in v naslednjih 50 metrih se je zadnje kolo začelo obnašati precej čudno. Ustavil sem se in zagledal prazno gumo. Jeba! S seboj nikdar ne nosim rezervne zračnice. To je pomenilo, da bo treba naprej peš. Samo upal sem, da spust ni več dolg, ker peš se mi pa res ni dalo hodit. Pa še lačen sem bil že zelo.
Tako sem hodil kakih deset minut, vmes poskusil telefonirati bratrancu, da ga ne bi skrbelo, on pa seveda s seboj ni imel telefona.
Ravno preden sem prepešačil do konca spusta sem ga srečal, ko se je odločil, da bo šel nazaj pogledat v katerem grabnu ležim. Priznal je, da ga je že malce skrbelo zame, ni pa se pozabil pohvaliti, da je sled zaviranja, ki sem jo videl na poti njegova in ga je resnično vodila v gozd. Pač. Hitrost je bila prevelika za ovinek. Jebeš.
Sledilo je še nekaj pešačenja, poklicu sem fotra, ki mi je z velikim veseljem vrnil uslugo iz začetka zgodbe, prišel pome in me odpeljal domov na kosilo.
Uf ta pot je bila pa res dolga.

Pešačenje ob prazni gumi.

Se vidimo v naslednjem klancu!

Tega posta se mi trenutno ne da še enkrat brat, zato se opravičavam za vse napake. Nekoč jih bom popravil. Fotke so posnete s telefonom zato so slabše kvalitete.