Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (4. del – September)

Doma se začnejo izpitni roki, jaz pa ostanem na Karpatosu. In prva stvar, ki jo naredim v septembru je: praznovanje rojstnega dne!

originally uploaded by ripgirl●•٠·

V slaščičarni v Pigadii kupim vsake torte po eno. Skoraj vse imajo enak okus:)

Tasotu v njegovem Surfer's Hutt-u zmanjka alkohola, zato naroči tovornjak poln pijače, ki pa obtiči na plaži. Reševat ga pride nov, močnejši tovornjak, ki pa se prav tako zakoplje v mivko. Taso ju brez uspeha poskuša potegniti ven s svojo Lado Nivo, dokler pozno zvečer (ponoči) ne prispe ogromen tovornjak, ki oba tovornjaka odvleče s plaže.

Zabave v Anemosu se tudi septembra ne končajo, le bolj privaten značaj dobijo, Andrew pa postaja čedalje bolj radodaren s svojimi The Bomb koktejli. Slika je z enega afterja, ko Mara, Tanguy, Andrea in še dva modela čakajo na moje špagete.

Od leve proti desni: Vito, Nikova sestra, njen fant, in Niko. Vito za Noro prevzame delo natakarja pri Vasiliju in mi vsake toliko časa časti kak toast ali frape, poskuša pa me tudi naučiti žongliranja s pomarančami za fresh squeezed juice. Niko dela v restavraciji pri Sokratesu (Vasilijevem bratu) in ima neverjeten smisel za humor. Imel sem čast, da mi je postregel zadnjo jebeno hrano (kot se je sam izrazil) preden je končal z delom in odšel domov na Poljsko.
Verjetno ju spomladi obiščem na Poljskem.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Septembra sem čedalje več vozil zunaj na čopu in skakal zapet v trapez. Ko me je parkrat v zraku zarotiralo in ob pristanku navilo okrog jambora, sem se naučil, da to početje ni najboljše. Posledica so bile hude bolečine v hrbtu, ki so mi oteževale življenje, surfal pa sem lahko samo po čistem flahu v laguni. Andrea mi je za lajšanje bolečin svetovala ležanje na soncu. Po kakšni uri ali dveh spanja na soncu sem se skoraj utopil v lastnem švicu, bolečin pa približno pol ure res nisem čutil.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Podedovane stvari dobrih ljudi sem si pripeljal kar z (edinim) letališkim vozičkom (drugega uporablja čistilka). Beach-bum style.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Lepega dne se v idiličnem Chicken Bayu znajde orjaški skat (tak, kakršen je ubil Steva Irwina). Jaz, nebodiga len, vzamem jambor, ga zabodem in privlečem na plažo. Andrea, ki me je stalno zbadala, naj ujamem večerjo, ki jo bo skuhala, se brani, da to ni riba in da tega ne bo jedla. Kasneje so skata pojedle ribe Karpatosa.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Vrnili smo ga morju. Žal mi je, da sem ga ubil, ampak kurc, sej je sam riba.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Sebastian in Michael zapuščata Karpatos. Prej smo s ponjavo za zaščito jader pred soncem še malo kajtali.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Andrea in jaz povabiva na pijačo Michaela in Sebastiana pred njunim prvim poskusom pobega z otoka.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tole vejverco na vrhu sm en dan furu in mi je bla tooook huda. Sam sta fina čist kratka in mi je šla v jibeu skor vsakič v spin-out.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Valda fantoma pobeg s Karpatosa prvič ni uspel, ker se je pokvaril trajekt (baje ruska ladja, ki je v 2. svetovni vojni furala vojaške tovornjake po Črnem morju), tako da sta prišla nazaj v CB in smo začeli s pitjem že zgodaj zjutraj. Opoldne je pribila vročina, zato sem šel za ohladitev malo surfat, pozabil pa sem na smernik in lok:)

Še muvi

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tudi na surf spotih sta potrebni umetnost in kultura. Our personal stonehenge.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Karpatos konec poletja postane precej hladen. Prišel je prehlad, in vsak večer sem tako močno kašljal, da nisem mogel zaspati, dokler nisem v Anemosu spil vsaj dveh viskijev za pomiritev telesa. Stvari je bilo potrebno narediti konec. Terapija: kos kruha z medom in česnom (naravni antibiotik) za zajtrk.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Ko je Vasili zaprl svoj bar in so vsi kemperji in kombiji zapustili zaliv sva z Andreo ostala edini živi duši v Chicken bayu.

Končno se je zaliv izpraznil, tako da sem lahko mirno poziral za svoj prvi in zadnji fotosešn na Karpatosu. Foto: Andrea

Chop hop

Jibe

Še en skok

Še en jibe

Full speed v jibe

Okej še en jibe (ja kurc to je vse kr znam)

Board 360

Heli tack

Dež.

Lani sem bil v Grčiji mesec in pol, letos pa že skoraj tri mesece, ko sem prvič doživel dež. Bila je res prijetna osvežitev. Med surfanjem sem se resnično počutil kot doma. Spot je bil popolnoma drug. Hudo. Žgalo je za 4.0 na polno.

Na ta dan se mi je zapisalo:

Danes je 23. september. Prebrano iz koledarčka najdenega v denarnici. Je prvi dan mojega bivanja v Grčiji, ko vidim dež. Tu sem videl že tri polne lune in čakam na četrto. Počutim se polomljeno, malo me hladi in malenkost tišči na wc, ko začenjam urejati spomine s Karpatosa. Zanimivo se mi zdi pisati v slovenščini, saj jo tu govorim zares redko. V veliki večini govorim angleščino in poslušam nemščino. Zadnji Slovenki (Slovenci nasploh), ki sta kempirali v CB sta odšli skoraj dva tedna nazaj.

S Karpatosa sem se selil direktno na absolventski izlet na Kreto. Najprej sem mislil vso surf in kemping opremo vzeti s seboj na trajekt, odpluti proti Kreti, naložit vse na avtobus, se odpeljat proti Iraklionu (kjer smo imeli absolventi hotel), preživeti tam absolventa, potem pa spet vso kramo spravit na avtobus do pristanišča, na ladjo, na avtobus do Patrasa, na ladjo do Benetk in še na zadnji bus do doma.
V četrtek 20. septembra je letelo predzadnje letalo Intelekte (Adria) iz Ljubljane na Karpatos. Šel sem na letališče in in gledal, če bo morda prišel iz letala kakšen surfer. Imel sem srečo. Videl sem dva fanta (očeta in sina), jima razložil situacijo z absolventom in ju vprašal, če bi mi lahko čez en teden peljala opremo domov. Bil sem kar malo presenečen, ko sta bila takoj za. Ne morem povedat kako močno sem si oddahnil.
Čez teden dni smo res skupaj naložili opremo na letalo. Hvala, hvala vama lepa.
Tako sem v četrtek popoldne, prvič po treh mesecih ali štirih polnih lunah ostal sam, brez surfa na vetrovnem otoku. V žepu sem imel karto za trajekt na Kreto z odhodom v nedeljo zjutraj. Dva cela dneva brezdelja.
Absolventi naj bi na Kreto prišli v soboto zjutraj, in če bi jaz prišel tja v nedeljo zvečer bi zamudil dva dneva že tako dragega izleta. To mi ni bilo preveč všeč, zato sem z Andreino prijateljico Martino, ki je za teden dni priletela na počitnice iz Nemčije, štopal v Pigadio, da bi poskusil zamenjati karte za trajekt za letalske karte. V agenciji niso delali nikakršnih problemov. Brez težav bi lahko z doplačilom za letalo zamenjal karte in letel na Kreto nasledni dan, v soboto, ob 6 zjutraj. Če bi jih imel s seboj. Pa sem jih, butast kot sem, pozabil v šotoru v CB-ju.
Ura je 10 in agencija se, kakor vem, za opoldansko siesto zapre ob 12. Vprašanje, če bodo karte popoldne še na voljo. V redu. Gremo po hitrem postopku nazaj domov po karte. Taksi? Ena smer 15€. Odpade. Štop? Ena smer vsaj eno uro. Gremo rentat bicikl. Ob pol 11 najdem mesto kjer oddajajo kolesa in skuterje. Skuter? Vozil bi ga prvič v življenju, Vedran se je z njim že polomil po ulicah Pigadie, jaz pa tudi ne bi vozil počasi saj je šlo za minute. Torej odpade. Za 6€ vzamem bicikl. Šit. Nimam 6. Samo 5 je v denarnici. Okej, vzamejo tudi 5.
10 do 11 štartam iz Pigadie. Direktno v klanec. Vidim, da z japonkami ne bo šlo. V nahrbtniku imam superge. Preobujem se in štartam naprej.
Na življenje in smrt sem poganjal v hrib. Kurčeva ketna mi trikrat padle z zobnika preden dosežem najvišjo točko na cesti. Spust. Dvakrat skoraj zgrešim ovinek. Še trikilometrska ravnina pred Laguno z bočnim vetrom 6 bf.
Laguna. V šotoru poiščem karte, spijem malo vode in v teku proti kolesu zbašem vase zadnjo frutabelo. Spet na poti. Ura je 11.30. Še pol ure. Računam: pol ure - torej - če vozim povprečno 30 lahko naredim v pol ure 30 km se pravi lahko s 15 na uro pridem v 15 km oddaljeno Pigadio v pol ure(?). Moram povedat, da sem med računanjem poganjal v hrib, nasproti pa mi je pihal veter za 4.0.
Na vrhu klanca, pred spustom v mesto, s koncem večjih naporov, pride spoznanje o popolnoma napačnem računanju. Izgubim vsako upanje. 30 na uro bi težko imel povprečje že samo navzdol po tej zaviti cesti.
Vseeno že samo iz užitka zopet poženem pedala in zdrvim skozi ovinke. Morda bodo pa malo dlje odprti. S tem v mislih pičim med avtomobili po ozkih enosmernih (ne vedno v pravo smer) ulicah Pigadie.
Uletim pred agencijo in...poglej k so še vedno odprti, ura je pa 10 čez 12. Ves začuden uletim noter in s tresočimi nogami stopim pred šalter in izvlečem karte. Vsa tri dekleta za pultom me z velikim začudenjem gledajo, ko se iz mene ulije ves švic, ki se je nabiral v meni 3 mesece.
Iz mene butne: Kako pa to da ste še vedno odprti?
Ja ob 12.30 zapiramo.
Okej kul. Jst sm pa poganju k prfuknen:)
A boš vodo?
Ja. Itak ja.
In mi je šla celo po vodo v sosednji kafič.
Popijem vodo, zrihtamo karte, punca pa na koncu reče, da če bo kakšen problem naj kar pokličem v agencjio. Vprašam, če bi lahko bil kakšen problem, ona pa reče da ne, ampak naj vseeno pokličem, če bom kaj hotel zvedet. Njeni sodelavki se nama pomenljivo nasmehneta. Okej kul, se mi kar fino zazdi, ampak jaz sem prišel samo po karte. Na žalost jutri grem.
Martino sem našel ravno pri koncu kosila in tako sva skupaj s taksijem odšla nazaj v CB.
Doma sem pospravil šotor in se pripravil na let. To noč bom prespal v spalki. Če bom spal.
Seveda smo se šli poslovit še v Anemos. Andrew je bil še dodatno radodaren, tako da sem imel cel večer v roki poln kozarec nejgovega The Bomb koktejla.
Ne vem kako sem prišel do spalke in kdo mi je nastavil budilko, vem pa, da me je ta zbudila, in da letala nisem zamudil.
Andrea in Martina sta me v zgodnjih jutranjih urah pospremili na to smešno letališče, ki je ob odprtju še bolj smešno. V meni so se mešali občutki pričakovanja absolventa in kasneje doma, mehke postelje, kopalnice, tekoče vode in hkrati konca svobode, umazanosti, spanja v šotoru na armafleksih, srfanja,... konca poletja.
Še poslovili smo se, oddal sem prtljago in odšel na check-in.

Na Karpatosu sem videl štiri polne lune, ob 78 dneh na deski pa sem potegnil vsaj 56 črtic.

666. obiskovalec

666. obiskovalec a.k.a. Sam Hudič me je obiskal v ponedeljek, 5. novembra, ob 21:36:53. Če se prepoznate, vam dolgujem pivo.

Hallowind 2007

V sredo ob 6 zjutraj naj bi me Rok in Dominik pobrala na Dolgem mostu, odpravili pa naj bi se proti Ližnjanu (Medulin).
Prišla sta ob 7, šli smo pa v Savudrijo.
V Savudriji je dostop do vode malo zoprn (čez skale, potem je pa treba še plavat par deset metrov do vetra), drugače pa se tu pri tistih 40 vozlih, kolikor se mi zdi, da jih je bilo v sredo, naredijo res visoki valovi.
V takih razmerah (valovih) sem surfal prvič in mi je bilo resnično totalno nekaj novega. Moja nova dilca, ki sem jo prav tako vozil prvič se je izkazala za več kot preveliko (97l) in mi je delala precej težav.
V dolini in zavetrju za valom je delovala še precej vredu, ko pa sem prišel na vrh vala in občutil polno moč vetra, pa sem se prav resnično bal poskočit, da mi je ne bi zagrabil veter in bi začel kakšno neželjeno nekontrolirano rotacijo.

Moja rit v Savudriji.

Iz Savudrije smo se odpravili direktno v Kranj na rojstnodnevno zabavo Mete. Bili smo pridni in zaspali šele zgodaj zjutraj. Party je bil pa itak zakon.

Priprava na zabavo v kombiju:)

Rok in jaz že dobre volje čakava na pico.

V četrtek okrog 3. ure smo Meta, Dominik in jaz že na spotu na Kamenjaku. Spet nažiga 40 vozlov (izmerjeno) in s hudim glavobolom grem v vodo. Spet mi je čisto preveč za 4.0, ampak je zaradi manjših valov vseeno precej lažje kot v Savudriji. Spot je tudi drugače precej varen, saj piha v zaliv, dostop do vode je eden najlepših, parkirišče pa je v res lepem borovem gozdičku.
Surfam, poskušam jibe in malo skačem, dokler me pri enem skoku ne sezuje iz zank in s kljuko od trapeza ne pristanem na deski ter jo prvič zaznamujem. Ni bilo hudo (ni pila vode), vseeno pa sem imel res slabo vest, tako da sem okrog 5 šel iz vode in tisti dan nisem več surfal.

Dominik. Več slik na www.stehsegelrevue.
Mene ni noben mogu slikat k sm previsok skaku:)

Prespali smo v Medulinu, petek pa preživeli v Ližnjanu. Bil je lep low-wind day. Pa še sonček je svetu na polno.

Spet me en v rit slika.
.

My new baby

Po tednih muk in čakanja I present you:

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (3. del – Avgust - Atene)

Konec julija in začetek avgusta je bilo v CB najbol noro. Veter je pihal na polno, bilo je veliko ljudi, tudi nekaj Slovencev in Slovenk, zabave so bile zakon in vse je bilo totalno hudo. Le gneča v vodi je bila malo zoprna.

Andrea se mi pridruži 24. juljia in v kempu ostane še tri dni dlje od mene (do 2. oktobra). Super punca (čeprav mi noče poslati še parih fotk). Dva meseca je skakala v vulkana in zadnji dan ji je uspel. (slika s stehsegelrevue)

Jurij je 17 letni mulc iz okolice Kranja. Tudi on je na Karpatosu preživel več mesecev. Delal in učil je pri Chrisu. Drugače pa, če od koga slišite, da je kdo naredil loop na obalo, je bil to on.

(slika z reporta na portalu Totisurf)

Vojko uleti v začetku avgusta. Takrat je v kempu mnogo deklet, ki se z veseljem spravijo nanj:)

Sredi avgusta cel teden ne piha in Jurij dobi idejo, da bo za par dni odpotoval v Atene. Seveda potrebuje sopotnika in me vztrajno prepričuje naj grem z njim, dokler ne popustim. Nobeden od naju še ni bil v Atenah in tudi sanja se nama ne kje bova tam spala.
V nedeljo zjutraj se vkrcava na ladjo in po približno 20 urah se še bolj zgodaj zjutraj, v ponedeljek, znajdeva v Pireju.
Ker sva previdna backpackerja, se takoj napotiva v turistično agencijo, da bi kupila karte za povratek na Karpatos s trajektom. V prvi agenciji nama "lepo" razložijo, da sta naslednji ladji v četrtek zvečer in petek popoldne, s tem da prva ladja potuje okrog 30, druga pa 18 ur. V redu. Bova še razmislila. Jurij predlaga, da greva vprašat v še kako drugo agencijo, čeprav sem mnenja, da to nima smisla, ker sem bil prepričan, da drugih ladij ni.
Stopiva v drugo agencijo in zelo nervozna in naveličana gospa v agenciji (kot je ponavadi v Grčiji) nama pove, da ima v četrtek zvečer neko ladjo, ki pristane na Karpatosu že v petek ob 5 zjutraj. Oči mi skoraj padejo iz jamic.
"Sigurno petek zjutraj?"
"Sigurno."
"A je to trajekt ali kakšna hitra ladja?"
"Trajekt."
"Kera firma?"
"G.A. ferries."
"Naslednji dan, petek ob 5 uri?"
"Ja."
Hm. Pol more bit zgleda res. Čeprav mi niti slučajno ni bilo jasno kako lahko pride trajekt v 7 urah iz Pireja na Karpatos. Ko je gospa natisnila karte, sem jo še enkrat vprašal in je potrdila, in zdaj sem se ji verejteno zdel že resnično butast, tako da mi je celo s kemikom obkrožila datum in čas odhoda ladje in glasno in počasno razložila da ladja izpluje v četrek ob 10 zvečer, in pride v petek ob 5 zjutraj. Ok. Zadeva mi je zelo smrdela ampak sva vseeno kupila karti in odšla dogodivščinam naproti.
Jurij je vztrajal, da v Atene ne bova odpotovala z avtobusom ali taksijem (8€) ampak bova šla tja peš.
Zrihtala sva si turistični zemljevid in najprej malce tavala po Pireju, dokler ni okrog 9 pritisnila prava vročina in sva opazila, da ničesar na zemljevidu ne morava najti. Tako sva se namenila direktno proti okrog 15km oddaljenim Atenam.

Vsak s svojim nahrbtnikom s potrebščinami za teden dni, v japonkah in coklah, pri temperaturi čez 40 stopinj, sva ob bolj ali manj glavnih cestah čez predmestja počasi napredovala proti temu starodavnemu mestu.
Zanimivo je, da v teh predmestjih skoraj ni pločnikov in kakršnihkoli trgovin s hrano in pijačo, tako da je tudi samo do vode težko priti.

Po približno 7 km hoje sva se zelo razveselila pogleda na Akropolo, saj je to končno resnično pomenilo, da sva na pravi poti.

Okrog 5 popoldne, po celodnevni hoji po pripekajočem soncu in že nekoliko globlje in bliže osrčju Aten (vsaj tako sem predvideval, ker v tisti betonski džungli popolnoma izgubiš orientacijo, saj lahko vidiš le do konca ulice) sem počasi izgubil potrpljenje in se odločil povzpeti na vrh najbližjega griča, se razgledati naokrog in ugotoviti kako daleč je še do Akropole in v katero smer je potrebno iti.
Imela sva neverjetno srečo. Grič, na vrh katerega sva pravkar prišla, in na katerem stoji observatorij, je sosednji tistemu na katerem je Akropola, povezuje pa ju sleme, tako da se niti ne bo potrebno spet spustiti proti mestu.

Na vrhu hribčka sva se olajšana in vesela, ker vsa prišla do cilja, stisnila v senco in počila par minut preden sva nadaljevala pot.
Tu sva se prvič sredi ničesar srečala s tropom divjih potepuških psov, ki jih v Atenah ne manjka. Moram priznati, da sem se jih pošteno ustrašil.

Akropola. Končno. Še bolj vesel sem bil javnega stranišča na Akropoli, ki je neverjetno lepo urejen. Zdaj se lahko po celem dnevu malce umil in precej usral.

Izgleda, da so Grki spet padli not v postavljanje kamna na kamen - tokrat z moderno tehniko.

Jurij na eni ful hudi skali zraven Akropole s katere je res lep razgled.

Počasi je prišel večer in z večerom noč. Potrebno je bilo najti mesto kjer bova prespala. Park. Ampak ni tako enostavno kot se sliši. Trava je večinoma mokra od zalivanja, klopce so (namenoma) preozke ali prekratke, lahko je pretemno ali presvetlo, preblizu ceste, ... ko pa že najdeš idealno mesto in se mu približaš te oblaja trop velikih jeznih potepuških psov, ki so to mesto že zasedli.

View Larger Map
Točno tukej sva spala

Vseeno nama je uspelo najti idiličen parkec. Razgrnila sva blazine in spalke ter poskusila zaspati. Zase lahko povem, da mi kljub precejšni utrujenosti kaj več od petnajstminutnih dremežev ni uspelo.

Sredi noči začutim, kot da je nekdo vrgel vame kamenček. Pogledam naokoli ampak nikjer ni nikogar. Hm. Zaspim nazaj. Čez nekaj minut ponovno. Spet nikogar. To se je ponavljalo celo noč. Plus, da so se mimo naju vsakih par minut zapodili divji psi.
Tako se je cela komedija nadaljevala do vrhunca, ko naju je prebudil hladen tuš.
Vklopili so se sprinklerji (une stvarce k se dvignejo iz zemlje in zalivajo travo) . Panika. Zrolat armafleks, spalko, najt japonke.... Okej en japonk sem našel, še druzga... V popolni temi s spalko in armafleksom v rokah in ruzakom na hrbtu z nogami tipam za črnim japonkom... Pa še ta kurčev sprinkler mrzlo ščije po men. Kul. Najdu. Lufam stran. Na asfalt. Pločnik. Avtobusna. Klopca. Luč. Jeba. Ves sm bel.
Sedaj sem pogruntal kaj so bili tisti kamenčki. Ptiči so celo noč srali po meni. Spoznam, da sem spal točno pod gnezdom. Jurij me pomiri, ko reče da nimam na glavi nič belega. Rešil me je srečni jin-jang obesek, ki sem ga dan pred odhodom našel na Karpatosu.


Na avtobusni postaji sva počakala okrog pol ure do sončnega vzhoda, potem pa sva se prestavila v drug park. Povsod so divjali škropilniki trave in Jurij je predlagal naj si pomagam z njimi pri pranju oblek.

Pranje hlač, majice, puloverja,..

Še cel drugi dan sva hodila po Atenah, imela popoldanski dremež med klošarji v nekem parkcu, jedla rožiče ob pokopališču, sedela v McDonaldsu,...

Meat market (mesna tržnica v centru Aten - obveznen ogled, če obiščete Atene)

Naslednji dve noči sva prespala pri prijazni družini, kjer sem prvič po mesecu in pol spal v postelji (celo pod klimo), se skopal v banji, umil zobe s sladko vodo,...

Zadnji dan sem se z Aleksom sprehajal po centru in razmišljal kašen spominek naj prinesem iz Aten na Karpatos. Šla sva na giros in se usedla na neko stopnišče, da ga pojeva. Ravno sredi debate, da bi bilo neoriginalno kupovati neke spominke na tržnici zaslišim za seboj ropot. Za mojim hrbtom se je znašla slika v velikosti A4 lista. Platno napeto na lesenem okvirju, slika v črni in beli barvi, črni pravokotniki, ki so predstavljali zgradbe in belo ozadje. Precej depresivna slika. Ampak točno taka, kot zna biti velemesto, kot so Atene.
Ozrl sem se okoli sebe in na nobeni stojnici niso prodajali slik, tako da ni prišla od tam. Nekdo se je je povsem očitno hotel znebiti. Kul. Takoj sem jo pograbil in pospravil v nahrbtnik. Pa sem imel spominek.
Pozneje je v kempu na Karpatosu obveljalo, da slika prinaša nesrečo (na enem črnem pravokotniku je bil narisan celo rdeč pentagram), zato sem jo pustil na otoku in je nisem upal vzeti na letalo, ko sem letel na absolventski izlet na Kreto.
V četrtek zvečer sva se zadnji trenutek vkrcala na ladjo (tokrat sva iz Aten v Pirej prišla z vlakom za 80 evrskih stotinov) in pričakovala kratko plovbo do Karpatosa, zato tudi nisva kupila dosti hrane, pijače pa sploh ne.
Ob 5 zjutraj, ko naj bi bili že na končni destinaciji, smo pristali šele na Parosu. Kmalu sva spoznala, da naju je turistična delavka na suho nategnila in sva bila na ladji, ki potuje 30 ur. Malo pivo na ladji je bilo 3.5€. 30 ur sem gledal v zrak in preklinjal gospo, ki mi je prodala karte.

V Pigadii sva se izkrcala ob 5 zjutraj v soboto. V CB so naju pripeljali Mistralovci tik pred sončnim vzhodom.
Z Vojkom, Alenko, Ursulo, Andreo, Danijem, Jurijem, Tanguyem in še mnogimi drugimi smo pričakali konec Avgusta.

Ližnjan 21.10.007

Q: Kaj je bolj neprijetno od oblačenja neoprena?
A: Slačenje neoprena.
Q: Kaj je bolj neprijetno od slačenja neoprena?
A: Oblačenje mokrega neoprena.

Bila je totalna gužva, najprej sem šel v vodo s 5.5, odsurfal 2,3 špure, potem pa je toliko pojačalo, da me je v refulu brez vsakršnega upora podrlo po tleh.
Potem sem na hitro zrigal 4.0, šel v vodo, se odpeljal do druge strani, poskusil tack in v tistem trenutku je jadro samo padlo dol po jamboru. Pa ja spet nisem zlomil jambora no...
Ne nisem. V tistem, ko se mi je mudilo nazaj surfat, nisem dobro namestil vario topa na vrh jambora in se je snel. Jeba.
Odvlekel sem surf tistih 200m do obale, v nizki vodi razstavil vse skupaj, spet približno vse sestavil in odsurfal do drugega brega, kjer sem na obali stvar spet razstavil, sestavil in zategnil s šponerjem....
In končno začel surfat... dokler ni veter enih 15 čez dve crknil.
Sicer je čez kako uro in pol spet potegnilo ampak mi vetra zaradi mraza ni uspelo počakati v neoprenu, tako da je bila surferija za tisti dan končana.

Na poti domov je nastal tale video: