Moj blokec

DIPLOMIRUUUUUUUU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

2010-04-22T17:20:00.003+02:00

nč =D toj to. 18-letni projekt je zaključen. Univerzitetni diplomirani inžinir računalništva in informatike.

Štanga že dela

2010-03-03T20:22:00.016+01:00

Štanga 5. februar

Leto se je komaj začelo, za seboj pa imamo že en nateg in 4 super dni na Štangi. Prvič smo šli v vodo že 8. januarja, ko sem po 10 minutah priplaval ven v brezveterju, zadnjič pa še ne teden nazaj, v nedeljo, 28 februarja.
V glavnem je bilo ponavadi vetra dovolj za 5.3 in malo desko (73l Flikka), enkrat (19.2) pa je šel veter čez vse meje in ga je bilo občutno preveč za 4.0 in malo desko. Fotke iz te brutale so tuki in tuki.
Spodaj pa še nekaj utrinkov iz zimskih jugov.

Štanga 28. februar. Jst v luftu moments before disaster:P

Foto: Goran Babič, slika z wsurf.net, več slik v galeriji.

Štanga 28. februar. Jst v luftu.

Foto: Goran Babič, slika z wsurf.net, več slik v galeriji.

Zaključki dvajset-devet in plani dvajset-deset

2010-01-07T17:25:00.006+01:00

Leto 2009 je končano in zdi se mi prav, da naredim kratek pregled uspehov in neuspehov preteklega leta in postavim plane za naprej.

V preteklem letu sem:

uspel narediti cela dva izpita na fakulteti, ki pa sta bila na srečo zadnja;
opravljal skoraj redno študentsko delo in nabiral izkušnje na področju testiranja softvera z vsem kar paše zraven;
kljub temu bil za več kot vikend skupaj na morju 11 tednov,
bil prvič v Španiji
in tretjič na Karpatosu,
imel približno 85 dni windsurfanja (šteje samo glisiranje), od tega:

Karpatos nekaj manj kot 50 dni
Tarifa 11 dni
Ližnjan 9 dni
Barkole 4 jutra
Savudrija 3 dni
Štanga samo 3 dni
Umag 3 dni
Dajla 2 dni
Izola 1 dan
Krk, Punat 1 dan
in Preluka 1 mučno jutro

se uspel naučit vulkanota,
parkrat odpeljal šovita,
enkrat praktično naredil spocka sam na konc padu na rit
in nenazadnje odpeljal res na fertik d best maraton češenj.

V dvajset-deset pa bi bilo pametno / zabavno / dobro:

končno naredit diplomo,
se zaposlit,
bit čim več na morju,
srfat,
naredit spocka,
naštuderat šovita,
večkrat se vreč v fronta,
it srfat na val za dalj časa,
ne it na Karpatos ampak nekam drugam,
am...uživat sej smo še mladi =D

Okej še naj fotka leta (k je itak bla gor 2 posta nazaj ampak jo bom dal nalašč še enkrat gor):

Čisto slučajno me je pritisnil Jannik, ko mi je prvič prvič uspelo skočit v vulkanota tako, da sem kontrolirano slajdal nazaj in imel filing, da končno lahko kmalu odpeljem ta prvi trik v knjigi.

Sedaj pa je skrajni čas, da odpremo novo surfarsko sezono 2010 in upam, da ne z nategom.

Božično surfanje

2009-12-29T13:08:00.009+01:00

Bil je božič in bil je Umag. Jugo je v četrtek potegnil zgodaj zjutraj za 5.3 in fristajlerco, v petek pa smo imeli en session s 4.7 zjutraj in enega s 5.3 popoldne. Bilo je za zimo neverjetnih 17 stopinj, tako da sem lahko v petek brez problemov oblekel moker neopren za drugo seanso. Vala je bilo bolj malo (zunaj sploh nobene bule) vendar pa smo se res zelo lepo navozili. Tudi gneče ni bilo nobene.
Še mal fotk iz Umaga:

S Pamirjem sva šla v četrtek po Umagu pogledat, če na Cerkniškem jezeru še kaj piha tam pa naju je pričakalo brezvetrje in ledeno mrzla voda. Itak nisva šla not =D.

Od zadnje objave sem surfal še na dveh štangah na vzhodnik, kar je bilo itak super oh in sploh top, en Ližnjan, kjer je bilo super oh in sploh mraz in dva dneva Dajle od koder je tale slikca:

Dajla

Štanga. Jst mam modro jadro :P
Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da je to konec surferije za letos. Ampak pustimo se presenetit =P.

Jesen je tu!!!

2009-11-01T11:11:00.005+01:00

In to super jesen. Še vedno ni minil teden v katerem ne bi šel na morje. Odkar sem zadnjič pisal in omenil srfanje v Preluki, sem bil dvakrat v Savudriji, obakrat zvečer in superpowered na 5.3 in s fristajl deski. Enkrat smo uživali v vodi v topli burji ob skoraj preveč kičastem popolnoma roza sončnem zahodu in drugič v kar malo divjih deževnih razmerah še nekaj časa po začetku teme. Takrat sva z Žigatom surferijo podaljšala v vikend in se peljala v Ližnjan, kjer sva vozila še en dan s 4.0 in 5.3 na popolnoma ravni vodi. Tudi zadnje dva dni sem preživel v Ližnjanu in bil v vodi s prav vsemi jadri. Včeraj mi je ponesreči skoraj prvič uspel spock. V bistvu sem naredil že vse s preprijemom in že držal na drugi strani z eno roko za jambor in z drugo za lok, potem pa sem od samega presenečenja padel na rit in v vodo.
Bil sem tudi na prvem jugu sezone v Umagu in užival s 4.7 in obema deskama (fristajlo in valovarico).
Nenazadnje pa se je v Izoli zgodilo tudi državno prvenstvo v fristajlu SloStyle 2009. Ker nisem zdržal dolgo samo ob gledanju, sem se tudi sam malo podal v vodo in zase odsurfal en session.
V Izoli je bil tudi Franci, ki je posnel nekaj fotk (Več Francijevih fotk s SloStyl-a tuki in Slostyle page tuki):

Simmer Icon 4.7 2010

2009-10-08T15:57:00.006+02:00

Po dveh sezonah je prišel čas, da zamenjam staro jadro 4.7 Simmer Vision. Med letošnjim poletjem sem poskusil tudi nekaj drugih jader in opazil, da ne bi škodilo, če bi tudi moje jadro imelo malo več moči (trebuha). Tako sem pri Agilis-Sport naročil novega Simmer Icon 2010.

Prvič sem ga vozil zadnjo nedeljo v Preluki, kjer se je obnašal res neverjetno lepo. Verjamem, da je to najboljše jadro kar sem jih kdaj poskusil. Ima ravno prav moči, lepo se pelje v veter in se hitro izprazni ravno, ko to potrebuješ. Tudi med glisiranjem se ne občuti da bi kar naprej vlekel in je zelo lahko in mirno. Imaš res občutek, da se z njim lahko igraš.
Edino kar sem opazil šele, ko sem ga danes sestavil pri belem dnevu je, da se naredi zelo nenavaden leech. To je omenjeno tudi v navodilih, kjer piše, da imajo po novem Simmerjeva jadra precej manj leecha. No, če ga ne bi prej že poskusil, bi bil malo zaskrbljen, tako pa vem, da jadro res deluje neverjetno.

Najlepši...

..in najboljši

Nek nov sistem leecha... hm.. očitno deluje..

Karpatos 2009

2009-10-03T12:33:00.001+02:00

Tretje leto zapored sem pristal na Karpatosu. Že pristanek je bil precej sumljiv, saj smo pristali iz napačne smeri. Na otoku nas je pričakalo pravo brezvetrje. Veter se je unesel šele po slabih treh tednih, kar pa niti ni bilo tako grozno saj smo ostali kar 9 tednov, od 23. junija pa do 25. avgusta.
Ker v začetku ni pihalo smo malo več pili, ko pa je potegnilo je prišlo na vrsto v glavnem samo še srfanje, tako da letos pravzaprav nisem imel nobene bolj nenavadne dogodivščine.

Moj glavni cilj za letos je bil naredit airjibe oziroma vulkanota, morda še shovit in pa parkrat se vreč v speed loop.
Prvi vulkano mi je uspel dokaj zgodaj, čeprav ga potem še cel dopust nisem dobro osvojil, v glavnem zato, ker sem se kasneje koncentriral samo še na šovit. Moram priznati, da sem bil vsaj par tednov, če ne cel mesec prav zafrustriran ker ni in ni šel. Delal sem vse mogoče napake, odskakoval z nogami, krčil kolena, se metal na jadro,... nikoli pa se mi ni zdelo, da gre stvar v pravo smer. Šele ko sem prebral članek na Boarseekermag se mi je odprlo. Glavna napaka, ki sem jo delal je bila, da nisem dovolj zakarval v veter. Da pa dovolj zakarvaš v veter se pa prej rabiš pravilno postavit: se pravi imet zaprto jadro, stegnjene roke in bit nagnjen naprej.... V glavnem... Uspelo mi je. In to potem celo tako pogosto, da mi je bil šovit lažji od vulkana. Na žalost pa odkar sem prišel domov nisem pristal še nobenega. Vulkan mi pa kar gre.

Tudi letos ni šlo brez uničevanja opreme. Na en lep vetroven dan, ko je pihalo preveč za 4.0 sem na desko namontiral večji smernik, sestavil 5.3 in šel spidirat. V prvi špuri sem se prebil iz zaliva med kamikazami do kanala, naredil obrat in se pognal v prvo poskusno vožnjo po kanalu. Tu je resnično žgalo na polno (Gun bay je bil seveda zaprt) in imel sem veliko težav že z držanjem jadra, kaj šele zapiranjem. Ko sem se končno malo bolj obesil na jadro pa cuf... in lok je postal mehak kot bi se odpela glava. Preveril sem glavo, malo zamajal lok in cela cev je odpadla. K sreči sem bil samo kakih 10 metrov od obale in ni bilo treba plavat daleč, je pa bilo treba nosit 100 litrsko desko slab kilometer po zafukano močnem vetru.

Kao poskus flake

Šovit

Vulkano v miljon vetra s 4.0

Jutranji sešn ob 8 zjutri, ko še ni bilo gužve

Pomojem najlepša fotka šovita, ki jo imam

Še en šovit

Še en vulkano

Pa še en

Video šovit =D

Airjibe from jure on Vimeo.

Pa še en video vulkanota

Prodam super hudo jadro Simmer Style Vision 4.7

2009-09-28T19:43:00.002+02:00

Prodam super lepo ohranjeno in super najbol hudo jadro Simmer Style Vision 4.7 kupljeno februarja 2008.
Jadro je zelo lahko in ima zelo majhen trebuh tako da je zelo primerno za začetnike ali fristajl. Pa itak tud val:) . Men je bil res noro hud. Prodajam ker bi rad sprobu še Icona.

Cena : 150€
email: jajzi64@gmail.com
tel: 041 479 039

Zadnji mesec

2009-09-26T11:12:00.005+02:00

Od prhoda domov s Karpatosa je je ravno minil en mesec. En mesec brez vikenda, ko ne bi šel v vodo brez surfa. Jesen se je začela zelo obetavno.
Zadnji vikend v avgustu, prvi od povratka domov, sva imela z Dominikom petek in soboto burjo v Ližnjanu, za poobedek pa še nedeljo v Barkolah, naslednji vikend sem bil spet v soboto in nedeljo v Ližnjanu, kjer je burja ponovno pihala za 4.0 in malo desko.

Poskus šovita v Ližnjanu s 4.0 in Flikko. Edina fotka z zadnjih surferij.

Drugi vikend sva z Mitjo praznovala rojstni dan na Krku, s seboj sem vzel opremo in spet sem nekaj sekund glisiral v Punatu.
Tretjo nedeljo v septembru sem čisto nenačrtovano vozil v Barkolah, včeraj, četrti vikend in peti zapored pa zopet Barkole in preveč za 4.7.
Še vedno se ukvarjam z vulkanom, ki je še zelo daleč od spocka, šovit pa tudi ne gre in ne gre več. Bomo že.
Super bi bilo, če bi se veter za vikende takole nadaljeval, če pa bi vmes vskočil tudi kak jugo ne bi bilo popolnoma nič narobe.

Fanatic Skate 98 2009 TE

2009-09-20T14:49:00.008+02:00

Letos na Karpatosu sem prvič poskusil pravo fristjal dilo.
Najprej od Žigata JP fristajl 2009 99L FWS. Dila je res hitra ko glisira, problem pa je bil, ker je imel premajhne zanke (brez čevljev), pa še previsok lok, tako da se nisem počutil preveč domače.
Potem sem poskusil od Dominika Fanatic Skate 98 2009 Team Edition. Takoj sem jo imel za svojo. V nasprotju z mojo staro (Tabou 3S) je zelo živahna in reagira na vsak premik težišča. Imaš občutek kot da se ne bi držala vode in bi kar plavala po zraku (loose). Zelo lahka, slajda, ko nora in že prvič, ko sem poskusil vulkana mi je uspelo. Neverjetna deska. Zraven sem dobil še MFC Freestyle Pro 18 cm fin, ki je tudi neverjeten. Ko sem ga uporabil še na 3S deski, so se ji takoj izboljšale lastnosti. Postala je lažja v vodi in tudi ta je dobila zelo "loose" očutek. Boljši je bil pop in slajdanje, še vedno pa ji je zadaj manjkal volumen.
No tako sem se zapufal in nabavil Skejta, ker sem ga enostavno moral imeti. Na žalost je spredaj malo razbit in ga pozimi čaka še en majhen servis.

Kaki seljak

Priložnost sem imel voziti še Chillija 08 99L s smernikom Chocofins Royal Flush 22cm. Ta mi sploh ni ustrezal, saj sem imel velike težave s popom. Nekako sem imel občutek, da ne gre iz vode, čeprav sem potem, ko sem gledal posnetke opazil, da sem skakal celo previsoko.

Posodobljen zemljevid spotov

2009-09-20T14:04:00.001+02:00

Evo dodane so Barkole, pa opisi spotov na hitro.

Video z letošnjega Karpatosa

2009-09-19T13:13:00.003+02:00

Letos imam prvič dovolj materiala za en konkreten kratek surf video. Hvala vsem za snemanje.
In za vse, ki še ne naredite vulkana - ne obupat!

Karpathos 09 from jure on Vimeo.

Pripravljeni za Karpatos tretjič

2009-06-22T18:27:00.002+02:00

Tako.
Bila je Savudrija za 4ke in male dile, bil je kolesarsko pivski maraton češenj.
Sedaj pa dosti zajebancije - gremo na Karpatos. Jutr tomorrow!

Tarifa

2009-05-10T11:38:00.054+02:00

24. aprila sva z Vojkom pičila čez zasnežene avstrijske Alpe na letališče v München in upala, da naju pri oddaji opreme ne bodo preveč pomolzli.
Te sreče nisva imela in sva tako skupaj plačala 200€ za 25 kg opreme preveč. Za v eno smer.
Nasvet: Če letite s Condorjem ne it na šalter kjer dela en črn mlad čefur, ker nima preveč rad srferjev in ne verjame da je v triplu zihr samo 30 kg, tko da gre na vago prečekirat. Če bi šel jaz še enkrat oddat prtljago, bi šel za pult, ki najbolj oddaljen od šalterja za "bulky luggage" h kakšni stari prijazni gospe, ki težko hodi...

Snegec

Prvi dan smo imeli na spotu Arte vida najmočnejši poniente. Za 4.7 in malo desko. Ob obali je bilo kar nekaj valčka, le paziti je bilo treba, da nisi na njem ostal predolgo, ker te je z vsem veseljem izpljunil na obalo.

Party!!!!!!!

Po dokaj močnem prvem dnevu smo si za drugi dan želeli nekaj manj vetra. Na žalost nas bogovi brez prave mere uslišali in vetra je bilo premalo tudi za 5.3 in velike deske. V vodo je šla le Andrea, vendar je kmalu prišla ven.

Drugi dan smo poskusili v Getaresu, vendar na žalost ni izgledal takole.

Tretji dan smo s 5.3 in velikimi deskami preizkusili Ralfov spot pod našo vilo. Baje naj bi tam poniente vedno pihal 1 do 2 bofora več kot v Tarifi.
Vhod in izhod iz vode je dokaj zoprn, srfa pa se točno proti Afriki.
Tok v mediteran je bil precej močan, in ko je zmanjkalo vetra nas je ene bolj, ene manj odneslo proti vzhodu.

Čekiranje spota...

...je kr trajal...

...in pol so nas napadle ljudožerske kobilce...

...tko da smo rajš hitr u vodo pobegnil....

...in šli vn rajš delč stran.

Spot Punta Carnero nam je pustil v ustih slab okus zato smo naslednje tri dni raje poskusili Arte Vido. Veter je ponavadi začel okrog pol treh popoldne, prej pa smo si tako ali drugače krajšali čas...

"Sončenje"...

...playing the wind song

...kao srfanje srfanje

...kao ne rata:D

...in posledice =D

In srfanje!!!!

Simmer je pa itak zakon!

Vojko

Po enodnevni pavzi, ko se je veter obračal na levante, smo dobili novo hudo dozo vetra in valov na spotu v Palmonesu.
Srfanje med ladjami s Flikko in jadrom 4.7 in do meter in pol visokimi zelo strmimi valovi in skoki do neba.
Val se začne v mivkasti plitvini že okrog 200 metrov pred obalo in je dokaj sideshore. Zoprno je le, da je bil veter zelo refulast, in če si izgubil hitrost s kakšnim skokom in nehal glisirati, ti je zelo lepo opralo opremo. Ampak vseeno zelo varen spot saj je voda globoka le kakšen meter ali manj.

Val na levo! Bam! Bam! Bam!!!

Naslednja dva dneva sva z Vojkom srfala na spotu Valdevaqueros v prepričanju, da sva na Bolonii. Vozila sva 4.0 čisto na polno - z velikimi deskami se sploh ni dalo. Spot je najbolj refulast v celi Tarifi, ampak se pa delajo lepe rampe (čop) za res visoke skoke. Čop na levo, mivka, kot vsi spoti razen Punta Carnero.

Končno z Vojkom najdeva Bolonio - 4.0 in velika deska, ob obali 300 metrov popolnega flaha, zunaj, če si zelo vztrajen najdeš kakšno rampo. Spot je drugače zelo lep - mivka, višje pa ogromen travnik. Kajterjev tu ni bilo, je pa malo hardcore za fristjal s 4.0, ni pa tudi nekega vala. Bolj en slalom spot.

Po treh bolj lahkih dneh se odločimo za pot do spota Canos de Meca. Spot je kar daleč od Punta Carnera (okrog 100km), vendar pa naj bi nas tam čakal epski val. No na spotu je kazalo bolj slabo. Imeli smo dober meter vala, vozil pa sem 4.7 in Flikko. Za skoke sem imel precej premalo vetra (vendar pa se mi ni dalo it ven menjat jadra za večjega), se je pa zelo lepo rajdalo. Veter je stalno slabil in na koncu sem stopal v zanke šele, ko sem se peljal dol po valu. Vseeno sem se zelo zabaval v enostavnih pogojih na valčku.
Preden smo šli domov smo se ustavili še na Bolonii in srfali do sončnega zahoda.

Doma pa itak overdose špagetov in piva.

Zadnji dan smo spet vozili Bolonio in uživali v močnem vetru in sončku.

Kravice na Bolonii.

Brougt to you by:

The best surf Batmobil in the world!

K ma placa za miljon robe.

Casa Carnero. Itak!

Kjer se čila zuni...

...in znotri

Glavni akterji: Jst, Andrea...

...Vojko and his not so imaginary friend...

..in Mel. Itak.

Dost je. Gremo dam.

Pa itak da se še vidmo!

Spoti:

Oglejte si Tarifa spoti na večjem zemljevidu.

Aja še računica: Za celotno potovanje z vštetim bivanjem, letalskimi kartami, najemom kombija, potjo v München, špageti in pivom in ... v glavnem vsem skupaj sem plačal 1021€.

Gasa

2009-04-23T21:06:00.002+02:00

Evo jst sm spakiran. 46,4 kile v triplu - dile brez singlov pa strapov, jadra brez vreče, edin jambori so posebi v svoji. Pa še lok je not.
20 kil osebne prtlage - u glavnm hrana pa srferske drobnarije - upam da je vse. tud trapez je not.
Napoved je kul. Najprej poniente pol pa na polno levante.
Pičimo!

Tarifa, Španija

2009-04-18T13:09:00.006+02:00

Že nekaj časa se v glavi (moji in glavi te strani) odšteva čas do potovanja v Španijo.
Gremo srfat v Tarifo za 14 dni.
Še ne tri tedne nazaj sem govoril z Andreo, s katero sva skupaj presurfala dva nepozabna meseca na Karpatosu pred dvema letoma, ki mi je omenila, da gre za prvomajske praznike lovit veter na ta skrajni jugozahod Evrope. Rekla je naj bi šel zraven tudi Vojko. Ker so mi moji načrti o srfanju za prvomajske v Dahabu padli v vodo, sem takoj pomislil na možnost, da bi se priključil ekspediciji.
Vojko je bil seveda takoj za, saj bi si tako delila stroške.
Vse pa ni tako rožnato kot se sliši. Za to surferijo sem se odločil, ker sem ocenil vse stroške nekako v višini 600€. Na žalost pa sem potem, ko sem že nabavil karte naračunal že 900€ stroškov za dva tedna (letalska karta, prevoz do Münchna in parkirišče, najem avtomobila v Španiji, pot iz Malage(letališča) do Tarife, apartma,...). Torej bo končna cena zelo težko pod 1000€. Če računam, da sem letos že kupil novo jadro in desko, ter da računam preživeti poletje v Grčiji, je to kar velik dodatni finančni zalogaj, ki ga moram pogoltniti.
Tako. V petek odletim v Španijo. Močno upam na ugoden veter, dobro družbo in predvsem, da ne bi polomil opreme ali sebe, ker je poletje še dolgo.

Slika: Wiki

Ena lušna turca po hribčkih okoli Kamnika

2009-04-14T18:36:00.000+02:00

V soboto sem po lepem pomladnem sončku naredil tale krogec z biciklom. Vsega skupaj je bilo le malo več kot 50 km, ampak so pa kar fini vzpončki, tako da me je koštalo kar dobre 3 urice.
Najprej čez Tunjice na Lenart prek Sidraža in Šenturške Gore na 760m, potem spust po makadamu v Stahovico, mimo Črne na prelaz Črnivec (902m), spust po zelo strmem klancu (makadam, asfalt) na Markovo in naprej po Tuhinjski dolini do Potoka. Tam sem zavil desno in se spet po makadamu dvignil do Velike Lašne in Palovč (okrog 650 m) in končno spustil do Kamnika.

Prikaži večji zemljevid

Drugi Fulmun na Krvavcu

2009-04-13T17:28:00.005+02:00

Evo letos smo že drugič šli na polno luno peške do vrha Krvavca. Blo je top. Res toplo, ne pa tko k prvič k je res zebl. Tko da sam v puloverju:D

Fotku je Brezarjev Franci. Za objavo ga še nism prašu ampk ga še bom. Upam da nau kr zameru:)

Flikka a.k.a. Moja Nova Dila a.k.a. zdej sm pa kompletn

2009-03-29T20:41:00.004+02:00

Evo! Končno!
Končno imam desko, ki jo bom lahko vozil takrat, ko bo žgal, al pa k bo val in ne bo začela pit takoj, ko bo kušnla prvo skalco.
Predvsem pa mam dilo, k je res kul.
Z njo sem surfal že na Štangi z jadrom 5.5 in in v Ližnjanu na polno s 4.0 in bil obakrat navdušen.
Itak, da sem jo potem moral takoj imet:D

Flikka 73l. Mine. Only mine.

Ližnjan 20. in Štanga 28. marec a.k.a. Sezona je odprta!!!!

2009-03-29T19:39:00.006+02:00

Ližnjan 25.3.09

Prva letošnja surferija je bila, kakšno presenečenje, tako kot lanska prekleto mrzla. Najprej se mi je zanohtalo v roke, potem ko sem oblekel rokavice, pa še v noge.
Vseeno pa je po čisto malo manj kot trimesečnem postu zelo pasala. 4.0 je bila na trenutke malo premajhna.
Spet sem bil malo razočaran, ker se nivo znanja prek zime ni samodejno povečal, tako da bo spet potrebno bolj delati prek leta.

Ližnjan

Štanga 28.3.09

Za soboto je bil že dolgo vnaprej napovedan dokaj močan jugo, ki se kot je za jugo v navadi, ni ravno izkazal.
Na štangi sem prvič preizkusil moje novo jadro, za katerega pa je bilo na žalost malenkost premalo vetra. Zrak je bil topel, voda pa še vedno ledeno mrzla. Sploh, ko jo dobiš za vrat pod valom.
V glavnem smo se mel pa lepo pa vala je blo tud neki pa mal sončka clo pa tko pa komej čakamo še mal vetrčka.

Goran babič me je posnel na eni od redkih penc, ki mi jih je uspelo ujet (zeleno jadro).
Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Novo jadro za novo sezono

2009-03-15T16:54:00.007+01:00

Letos je bil organiziran sejem rabljene surf opreme na ljubljanskem sejmu TIP (Turizem in prosti čas). Pomagal sem tudi sam in prodal nekaj svoje stare opreme. Drugače je bilo kar zabavno, odziv je bil pozitiven, le kronično nam je primanjkovalo malo večjih začetniških desk nad 130 litri. Teh bi ob zmerni ceni lahko prodali na desetine, v kompletih z njimi pa bi šlo še več jader.
Sam sem prodal star lok in jambor, končno pa sem se poslovil od največjega jadra - Ezzyja 5.5 letnika 2006 s katerim se do konca nisem popolnoma spoprijateljil.

Ker vseeno nisem toliko hardcore, da bi imel največje jadro velikosti 4.7, sem se zaradi res dobrih izkušenj s Simmerji odločil za Vision 5.3.

Danes sem ga prvič sestavil in ugotovil, da neverjetno lepo paše na moj stari Gaastra rdm jambor s 75% karbona.

Vse letvice odstopijo od jamborja že ko je jadro napeto samo po njem, je neverjetno nevtralen in se z lahkoto obrača okrog jamborja. Popolno nasprotje Ezzyja, ki je imel velik trebuh in se je obračal samo, če je prejel pismeno prošnjo.

Komaj čakam, da ga preizkusim tudi na vodi, kljub temu pa mi je že tako všeč, da bi najraje kupil še enega, za čas ko bo tole jadro oddelalo svoje.

Za konec pa še slike z zadnje lanske surferije 26. in 27. decembra. Z Dominikom sva bila v Ližnjanu, tam je bila tudi orkanska burja, ki je po navedbah Windsurfing.hr presegla 50 vozlov, temperatura pa je bila vsega 3 stopinje celzija.
Prvič me je opazilo tudi oko Gorana Babiča, na žalost v manj laskavih pozah (čemur se pa ob tako močnem vetru in mrazu ne čudim:).

Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Karpatos 2008 (2. del - Olympos)

2008-12-21T16:59:00.016+01:00

Lani sem si obljubil, da bom najel kolo, če se vrnem na Karpatos. Vzel sem ga za testnih 14 dni in bil je super zabaven in uporaben, ko sem se z njim vozil od Vasilijevega bara do Anemosa in nazaj. Pa so se pojavili zlobni jeziki, ki so me dražili, če imam kolo res samo za tistih par sto metrov na dan. Prišel je dan, ko po napovedi naj ne bi bilo vetra in tako sem se odločil odkolesariti proti Olymposu. Do tja naj bi bilo 60 kilometrov, 30 po asfaltu in 30 prevoznih le s terencem. Vseeno sem si mislil: kaj pa je to 60, do večernega žura bom že zdavnaj nazaj.

Tako sem se okrog desetih zjutraj v bordšortsih, majici, s tremi plastenkami vode v ruzaku in zemljevidu v obliki vizitke odpeljal na malce daljši krog, ki je zrasel v celo dogodivščino.
Že takoj po slabih 10 kilometrih vožnje proti vetru (čeprav je vetra premalo za surfanje, ga je še vedno več kot občutno dovolj za neprijetno kolesarjenje) sem zavil proti Menetesu namesto proti Arkasi.

Menetes

Menetes je idilična Grška vasica kar visoko v hribu. Na prelepi razgledni točki v vasi sem razočaran ugotovil svojo napako in se spustil po isti poti nazaj do križišča z dokaj manjšo nadmorsko višino. Z zmanjšanim zaupanjem v svoje navigacijske sposobnosti sem prišel do Arkase, se peljal mimo Foinikija, potem pa so sledili dooolgi kilometri ob obali do Lefkosa.

Ob konstantnem vetru v prsa sem si enkrat zaželel, da v naslednjem zalivu ne bi bilo sapice. Želja se mi je uresničila in v hrbet sem ob vzpončku iz zaliva užival močno grško opoldansko sonce naravnost v glavo brez kakršnega koli hlajenja. Jasno, da se si takoj spet želel vsaj manjšo sapico, pa četudi v prsa.

Cesta se je stalno vzpenjala in spuščala, vode sem imel čedalje manj, redko sem srečal kakšen avtomobil, sonce je postajalo čedalje močnejše, sedež vedno bolj trd in neudoben, tako da sem bil zelo vesel, ko sem zagledal znak vasice Spoa. Med iskanjem kakršnekoli restavracije sem na desni opazil zelo slabo, z velikim kamenjem posejano makadamsko cesto in ob njej smerokaz z napisom Olimpos 30. Tisti trenutek tudi slučajno nisem pomislil, da bi kadarkoli želel zaviti tja.
Našel sem prijetno mini restavracijo s pogledom na morje in z veliko slastjo pojedel v sredici še zmrznjen pastitio (nekakšna lazanja - in to, da je v sredici zamrznjen ni mišljeno kot plus), nabavil nekaj vode in se odpeljal pogledat, če je tista cestica proti Olymposu res neprevozna.

Opogumljen od polnega želodca sem ocenil, da poskusiti ni greh in se odločil nadaljevati po makadamu vsaj dokler se cesta še vzpenja (da se je enostavno vrniti:). Takoj po 20 metrih mi je veriga padla z zadnjega menjalnika in se zapletla med špice. Jasno sem deset tisočkrat preklel gnile Shimano SIS prestave, ko sem verigo z vso močjo vlekel iz naper. Ves črn in premočen sem končno uspel, se obrisal v ruzak (seveda nisem želel umazat novih bordšortsev, majica je bila pa že tako toliko umazana, da bi se kvečjemu še bolj napacal) in šel naprej. Na vrhu vzpona sem se zavedel, da sem dosegel točko od katere ni več povratka in se pogumno spustil novim dogodivščinam naproti.

Gor pa dol

Cesta se je potem kar naprej dvigala in spuščala, ponekod je bila slaba, večinoma še slabša, šel sem mimo raznih odcepov in upal, da sem ostal na pravi poti, tistih trikrat, ko so mi nasproti pribrzeli turisti v terencih sem se potrudil in poskušal potegniti kotičke ustnic navzgor v nekakšen nasmešek in narediti "ja vem da sem osel ampak mi ni hudega" obraz. Izgubil sem občutek za prevoženo pot in se vdal v usodo. Vedel sem, da se ne bom vračal še isti dan po tej poti.

Ampak razgled je bil pa lep

Vem, da se 30 km ne sliši veliko (Google maps pravi celo, da je celo samo dobrih 18 kilometrov), meni pa z rentanim kolesom z nezanesljivimi prestavami, nedelujočimi sprednjimi amortizerji in zavorami, brez rezervnih gum, sredi neobljudene vukojebine, kjer je potrebno še navzdol poganjati, ker je "makadam" tako slab, ob močnem soncu in še močnejšem vetru na vrhu otoka sredi oblakov, s popolnoma izgubljenim čutom za orientacijo, čedalje manj vode in nič hrane v nahrbtniku, z razboleno zadnjo platjo in od balance ožuljenimi dlanmi ni bilo preveč prijetno. Še dobro, da nisem šel v japonkah.

Sredi ničesar

Ko sem že skoraj izgubil potrpljenje, se je pred mano, med hribi, prikazala vas Olympos. Kar naenkrat sem pozabil na vse bolečine, pritisnil na pedala in pognal proti cilju.

Prvi pogled na Olympos

Takoj pri vhodu v vas me je precej avtoritarno ustavila brkata ženička in mi prepovedala s kolesom naprej. Razjahal sem bicikel in prav v njen lokal skočil na pivo. Olympos je matriarhalen in to se poleg tega, da je imela ženička glavno besedo pri pogovoru z mano, medtem ko je njen mož le nemo kimal, vidi predvsem po tem, da so vsi moški gladko obriti, ženske pa ponosno nosijo brke in puščajo druge obrazne dlake.
Vasica je narejena v hribu, hišica nad hišico, med njimi so ozke kamnite potke in stopničke, in ima neko prav prijetno karmo.

Cilj

Izvedel sem, da naslednji dan zjutraj odpelje trajekt iz bližnjega mesteca Diafani v Pigadio. Ura se je že bližala šesti zvečer in tudi v sanjah nisem pomislil, da bi spravil svojo razboleno rit nazaj na sedež in odkolesaril proti domu. Najprej sem poskusil z avtoštopom, ker pa to tudi po dobri uri ni obrodilo sadov (cesta pač ni zelo prometna oziroma sploh ni prometna oziroma v uri in pol sta šla mimo le dva džipa polna turistov) sem se odločil nekako prenočiti v pristanišču Diafani.
Končno sem po dolgih kilometrih vzponov in vzpončkov prišel do prvega pravega enostavnega spusta po lepi asfaltni neverjetno pregledno zabavni ovinkasti cestici.
V Diafaniju sem nabavil karte za trajekt za uboge 4 evre, pojedel slastne mesne kroglice in spil dovolj piv (enega celo na hišo), da bi lahko spal na klopci v pristanišču do jutra.
Našel sem si klopco, dal pod glavo ruzak in v hipu zaspal.
Okoli dveh zjutraj me je zbudilo šklepetanje lastnih zob. Čez noč je postalo prekleto mraz, pa še prav leden veter je začel pihati s hriba nad pristaniščem. Izpod glave sem vzel nahrbtnik, ga objel in ponovno poskušal zaspati. Ni šlo. Preveč me je zeblo. Začel sem iskati kakršnokoli zatišje. Nekaj časa sem ves premražen in zmeden sredi noči iskal kotiček brez vetra. Najboljše mesto, ki mi ga je uspelo najti je so bile kamnite stopničke ob meter visokem zidu, ki je za silo ščitil pred vetrom. Usedel sem se, zopet objel ruzak, sklonil glavo, da mi ni pihalo ravno v čeber in spet poskusil zadremati. Bilo je premraz za kratke hlače in majico s kratkimi rokavi. Ni šlo.
Ves sem se tresel in morda mi je vsakih deset minut uspelo zadremati za kakšno minutko, ostalo pa je bilo pogledovanje na uro in čakanje sonca. V daljavi sem na morju zagledal luč, ki je v petih urah opazovanja postajala trajekt in končno okrog sedmih pristala ob pomolu. Končala se je najdaljša noč v mojem življenju.
Prvič v življenju sem se na trajekt zapeljal s kolesom, ga poskusil oddati v prostor za prtljago, kjer pa ga niso marali, zato sem ga prislonil kar na steno trajekta, upal da ga nihče ne bo zaparkiral in odšel v potniški del.
Tam sem končno lahko za dobro urico globoko zaspal na toplih mehkih tleh trajekta. Ko smo pristali, me je čakala še jutranja 14 kilometrska etapa na tešče do Chicken Baya.
Prišel sem točno na jutranji frape. Nekaj kasneje in podobno povoženi so za mano prišli še udeleženci zabave prejšnjega večera.

Prikaži večji zemljevid

A - Štart v Chicken bayu, B - Wrong turn, C - Menetes, D - Arkassa, E - Spoa, F - Olympos, G - Diafani, H - Pigadia

Počasi se je poletna sezona na otoku zaključevala in z Dominikom sva 21. avgusta zjutraj s trajektom zapustila Karpatos. 24. avgusta zvečer sva v hudem nalivu prečkala slovensko mejo in tako sem bil zopet doma.

Kaj sem se letos na morju naučil:

Surfanje je precej bolj udobno v neoprenskih copatkih, kot z grdo od zank ožuljenimi narti (hvala Jure, ker si mi jih posodil)
V zelo močnem vetru se ne lula povsem downwind, ker nastanejo vrtinci in si znaš zmočiti obraz, ampak malce crosswind
Če se podaš na neznano pot, je dobro imeti s seboj kakšno toplo oblačilo.

Ena brutalna in ena res lušna Štanga

2008-12-17T16:52:00.010+01:00

Prejšnjo sredo je na Štangi pokazal jugo vso svojo moč. Že med vožnjo na spot smo opazovali kako veter krivi drevje.
Tisti, ki so tja prišli pred nami so so vsi zatrjevali, da je vetra še za 3.3 preveč. Malce skeptičen sem v zavetrju sestavil 4.0, ga pripel na mojo 97 litrsko desko in poskusil srečo.
Naredil sem špuro ven in že vedel, da dolgo ne bom zdržal. Res je žgalo čisto preveč. Takoj, ko je deska malce poskočila sem nad njo izgubljal kontrolo. V jibe-u sem seveda padel in se nato nekaj časa ubadal z vodnim štartom. Ko mi je uspelo štartati in sem se spet pripeljal v zaliv, kjer je bil veter šibkejši, sem se odločil še za eno špuro. Zunaj sem seveda spet padel in poskusil vodni štart. Med poskušanjem mi je veter pobral desko iz vode in cel surf je zletel v luft. Lahko sem samo opazoval kako je odskakoval od vode in letel po zraku čedalje dlje od mene, in upal, da se čimprej ustavi. No nisem ravno opazoval, ampak sem na polno plaval za njim. Po kakšnih 100 metrih se je zadeva končno umirila in lahko sem jo ujel. Po raznih kolobocijah mi je uspelo spet splezati na desko in napotil sem se direktno na obalo.

End of the world.
Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.

Izhod iz vode na štangi pa pač ni ravno najlažji. Moram reč, da sem se res pripravil kakor sem se s svojim znanjem lahko. Uspelo mi je priti na suho in že sem vse držal v zraku, ko me je izza hrbta dohitel val in me poskušal podreti. To sem še nekako zdržal, potem pa je morje reklo "Ne ti pa še ne greš ven!", val se je začel vračati dol po skalah, mi zalil jadro, roke ga niso več mogle držati, noge tudi ne, in tako me je potegnilo nazaj v vodo.

Tole čaka pri izhodu iz vode.

Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr

Ko te enkrat začne premetavati po skalah, je verjetno brez pomoči res precej težko priti cel iz vode. K sreči so mi fantje takoj priskočili na pomoč in mi rešili tudi opremo (res hvala).
Tako se je zame z malo razbito desko in strganim copatkom končala ta štanga. Odnesel sem jo kar dobro, če pomislim, da je Vojko razbil desko, strgal jadro in si celo zlomil roko (vseeno je bil tolk dec, da je vozil še celo pot do doma).
Res obvezen ogled ostalih fotk nujno ker so brutalne (kako izgleda 50 vozlov(90km/h) in 5m vala).

Včeraj pa je bila Štanga res mila. Veter je bil ravno za 5.5, imel sem sposojeno Flikko (hvala Lukka) s 73 litri, val pa je bil kar konkreten in je včasih dosegel tudi 2 metra.
Včasih mi je celo uspelo ujeti val in se zapeljati po njem, kar je res neverjetno hud filing, prvič v življenju pa me je val tudi dokaj zares opral. To je nekako tako, da si pod vodo in ne pomaga, če plavaš, v bistvu pa niti ne veš kam bi plaval, če bi kaj pomagalo. Ker sem vedel, da smo skoraj sami na spotu in se nikamor ne morem zaletet, da ni vetra, ki bi mi odpihnil opremo, sem skoraj užival v pranju.
Po kakšnih dveh urah surfanja je začel dež in odplavali smo proti obali.
Res epski dan zame.
Flikka pa itak, da je zakon, kar pa itak že vsi vemo.

Štanga, Dajla in novo jadro

2008-12-08T20:25:00.009+01:00

Prejšnji petek sem na štangi videl največji val v živo v svojem življenju. Bil je gladek, navpičen in visok. Nisem edini, ki verjame, da so šli do štirih metrov. Jasno sem zategnil jadro in se pognal čisto downwind, da bi mu pobegnil.
Vozil sem tudi dvakrat preveliko opremo.
V vodo sem šel s 4.0, imel več kot dovolj vetra, potem pa se mi je po dveh obratih jadro snelo z vrha jambora. Vario top se je obrnil in jadro je zdrsnilo navzdol. To se mi ni zgodilo prvič, se je pa zadnjič s tem jadrom. Počilo je glavno okno in sledilo je plavanje do obale.
Tam sem sestavil 4.7 in z mojo eno in edino 97 litrsko desko bežal pred valovi, ko so ostali surfali na precej manjših deskah in s kvadrat manjšimi jadri.
Proti popoldnevu je začelo močneje deževati, veter pa se je stalno krepil (baje do 40 vozlov).
Bila je res ena mojih najhardkorejših surferij do zdaj.

Foto: Goran Babič, slika z Windsurfing.hr, več slik v galeriji.
Najjači dan.

V ponedeljek je jugo spet močneje potegnil in z Dominikom sva se odločila za Dajlo. Po štangi so bili tisti valčki kar manjše razočaranje. Spet je bilo preveč za 4.7, vendar niti slučajno toliko kot v petek.
Kratek video iz Dajle na Style Team.

Očitno sem zelo hitro in nujno potreboval novo jadro 4.0.
Ker mi je moj 4.7 Simmer Vision 2007 zelo všeč, poleg tega pa ima Agilis Sport vedno kakšno dobro ponudbo, je bilo odločitev dokaj lahka.

Let me present to you:
My new the one and the only 4.0:

Simmer XFLEX 2008 in Black and White

Karpatos 2008 (1. del)

2008-11-29T15:23:00.014+01:00

Toliko težav pri planiranju potovanja kot sem jih imel letos, nisem imel še nikoli.

Ker sem iz forumov izvedel, da Intelekta (Adria) leti na Karpatos z malimi letali in nanje ne jemlje surf opreme, sem letalske karte v sredini maja nabavil pri Kompasu (tudi Adria). Tja naj bi letel osmega julija, za nazaj pa sem želel dobiti zadnji let v avgustu. Točnega datuma povratka mi takrat še niso mogli prodati, in dogovorjeno je bilo naj agencijo pokličem nekje v sredini junija, ko bodo ta datum vedeli.
Po dogovoru sem Kompas poklical in seveda spet niso vedeli ničesar, več naj bi izvedel naslednji dan. Naslednji dan pa mi je bilo rečeno, da še dobro, da sem poklical, ker mi morajo povedati, da s seboj na letalo ne morem vzeti surf opreme (mislim wtf???? a nebi mogl oni tega men sporočit?!?!?!). Nekako jim nisem hotel preveč težiti s tem kako so zajebali, in da želim kakšne posebne ugodnosti (moja napaka), in sem želel samo, da mi priskrbijo neko drugo letalsko karto do Karpatosa.
Tako sem dobil karto iz Gradca, vendar samo za tri tedne. Bomo že nekako podaljšali, sem si mislil. Karta me je prišla 400€ plus 50€ za surf in še nekaj za prevoz do Gradca in avstrijsko vinjeto.
Končno je prišel tisti 8. julij, ko sem se po dobrih dveh urah letenja iz deževnega Gradca znašel na sončnem Karpatosu. Težko opišem kako toplo mi je bilo pri srcu in kakšen nasmeh se mi je razlezel po obrazu, ko sem stopil iz letala in je vame butnil močan meltemi in mi poskušal vzeti ravnotežje. Končno sem bil spet doma. Preteklih devet mesecev se mi je zazdelo le kot kratka nočna mora, iz katere sem se pravkar zbudil.
Bil sem tako vesel, da mi je bilo vlečenje tiste 60 kilogramske letalske vreče z vso surf opremo do piva pri Vasiliju v pravo veselje. Seveda se ni končalo pri samo enem pivu....
Chicken bay se ni spremenil. Razen to, da je Vasilijev Baja bar dobil Wireles (in je bil vedno poln ljudi priklopljenih na medmrežje), in da Taso letos ni dobil dovoljenja za svoj Surfer's Hut. Tudi poznanih obrazov se je dosti vrnilo na ta otok vetra.

Veter je bil letos še precej močnejši kot lani. Stalno sem vozil 4.0, večinoma na overpower. Jadro 4.7 je razen treh, štirih dni na vetru preležalo sestavljeno v senci pod ponjavo, z jadrom 5.5 pa sem surfal samo enkrat in še to takrat, ko je bilo preveč za 4.0 in sem si zaželel uživati v malo večji hitrosti. Takrat sem na desko pritrdil tudi večji 30 cm smernik, in bil prepričan, da bom kar naenkrat najhitrejši.

Stvar je taka, da biti najhitrejši, četudi z največjim jadrom ni ravno lahko. Tako velikega smernika sploh nisem navajen in občutek zabetonirane deske v vodo, ki se po možnosti celo malo prevrača na odvetrni robnik, mi je bil milo rečeno zelo tuj. Jadro se je na moje presenečenje obnašalo zelo lepo saj sem refule in vetrovne luknje čutil veliko šibkeje kot prej s 4.0. Vseeno pa mi prave pozicije v kateri bi mirno in hitro pospeševal, takrat ni uspelo najti. Tako sem za nekaj časa zaključil moje iskanje hitrosti.

manj uspešen poskus vulkana

Za cilj letošnjega Karpatosa sem si postavil vulkana in speed loop. Ja. Airjibe (vulkan) je precej težji kot zgleda na prvi pogled. Sploh če se ga učiš s 4.0 na over. Vsaj tak je moj izgovor za slabo (ne)napredovanje.

nekoliko boljši poskus vulkana

vseeno sledi neizbežno

Loop sem opustil po enem dnevu poskušanja, ko sem se naslednji dan zbudil z notranjim vnetjem tistega ušesa, na katerega sem tistih trikrat padel pri boljših poskusih.
V bistvu se nisem zbudil naslednji dan. Bila je še noč, okrog dveh zjutraj, ko me je prebudila neverjetna bolečina v ušesu, pa tudi sluh se je izgubil neznano kam. Takoj sem nekako ugotovil, da imam vnetje ušesa, saj je stvar na Karpatosu dokaj pogosta, kar pa ne pomeni, da je kaj manj neprijetna. V bolečinah sem prebedel tistih 5, 6 ur do jutra, ko me je Dominik odpeljal v otoško "bolnišnico".
Bolnišnica. Notranjost iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Na eni strani hodnika velika lesena okna skozi katera sije jutranje sonce in še poudarja odpadajoči omet na drugi steni čakalnice. Stopim do recepcije.
Receptor butasto gleda:"??."
Jaz: "I hev a problem."
Receptor: "??."
Jaz:"Maj ear hurts..."
Še vedno tišina in vprašujoč pogled receptorja.
Poskusim še enkrat: "I think it's an infection..."
Končno odgovor:"Aaaa infection...no problem!"
Na listek je napisal številko 6, zraven naredil še eno kraco in rekel: "second door to the right after staris."
Razložil mi je še, da je ta zdravnik prejšnji dan delal pozno zvečer, in ne ve kdaj mu bo uspelo ta dan priti na delo.
No, za stopnicami je bilo res dvoje neuglednih vrat, ki po mojem mnenju zagotovo nista mogli voditi v zdravniško ordinacijo, zato sem šel po stopnicah gor in tam iskal kakšna vrata in na mojo nesrečo ugotovil, da so tam samo neke zobozdravniške sobe. Razočaran sem se vrnil dol in začel čakanje pred tistimi vrati, ki lahko skrivajo le kakšne metle in druge pripomočke za čiščenje.
Tako sem čakal na klopci in se smilil samemu sebi, ko so čakalnico počasi polnili stari, grdi, debeli in naglušni Grki, ki so se stalno drli eden na drugega, meni pa je to boleče odzvanjalo po lobanji. Po nekem času so me opazili in me začeli spraševati, kaj počnem tam. Razložil sem svoje probleme in povedal na katerega zdravnika čakam.
Prvi: "This doctor not good."
Drugi: "Too young."
Tretji: "This doctor better. Experience!"
In tako so mi starci zrihtali boljšega in bolj izkušenega zdravnika.
Po kakšni uri ali dveh sem končno prišel na vrsto in stopil v "ordinacijo" starega vrača. Vse kar je v sobi spominjalo na ordinacijo so bile tiste žličke, ki ti jo zdravnik porine v usta, ko ti gleda v gobec. Ostalo je bilo bolj podobno kakšni stari pisarni z velikimi rjavimi omarami in masivno pisalno mizo na sredini, polno drobnarij.
Zdravnik, ki je sedel v velikem črnem usnjenem napol naslanjaču, me je avtoritativno vprašal po imenu in starosti, mojemu problemu, potem pa vzel mehko škatlico cigaret, v neredu na mizi našel vžigalnik, potresel škatlico, da je padla ven cigareta, si jo vtaknil v usta in kar tako prižgal.
Prišel je do mene in mi s čikom med prsti s konicami pritisnil pod čeljust in vprašal če me boli. Bolj začuden kot zgrožen sem povedal, da ne. Nekaj je zamrmral sam pri sebi in začel telefonariti nekaj časa z mobitelom in potem s stacionarnim telefonom. Verjetno mi ni treba poudarjati kako mi ni bilo nič jasno.
Ko je odložil telefon, je ukazal: "You go to doctor you had first."
Tako me je vzel v roke tisti mladi "neizkušeni" zdravnik. Ki pa je bil vsaj zdravnik. Seveda tudi ta ni bil v beli halji, ampak v kavbojkah in modri majici s kratkimi rokavi zatlačeni za pas, imel pa je vsaj na vratu obešen stetoskop.
Ta mi je celo pregledal uho, potrdil vnetje notranjega ušesa in napisal recept za antibiotike, na katerega sem seveda moral sam napisati svoje ime in priimek. Rekel je, da bo naslednji dan vse v redu. Lahko naj bi šel v vodo in celo surfal, le vetru naj bi se izogibal?!?! Mislim kva?!?! Kako pa naj surfam v brezvetrju?
Naslednji dan je bolečina res izginila, na uho pa nisem slišal dokler nisem 14 dni kasneje prišel domov.

Neverjeten teden

2008-11-03T18:42:00.007+01:00

Tak surferski teden, kot je bil prejšnji mi še ni uspel. V petek zvečer me je Ivan (stežka) prepričal, da se mu pridružim na sobotni burji v Punatu na Krku. Bilo je toplo, kolikor se spomnim sončno, vozil sem 5.5 na polno (na trenutke bi bilo zagotovo dovolj za 4.0), dvakrat sem se bolj previdno vrgel v vulkana, drugače pa je bil to dan spidiranja in jibe-anja s polno brzino.

V nedeljo sem imel pavzo, v ponedeljek šel v sužbo in vzel dopust do konca tedna:).
V torek smo cel dan ampak res cel dan vozili v Umagu. Spet sem šel na sigurno in vozil 5.5, čeprav bi morda bolj užival s 4.7. Pač mi je na fertik gnilo pumpat. Vala ni bilo preveč, se je pa dalo res lepo nasurfat.

Prespala sva z Vojkom v Medulinu, ker sva za sredo planirala štango, kjer naju je najprej nategnila gazdarica in nama za sobo namesto 12€ na osebo računala več kot 17, potem pa še s štango ni bilo nič.
Vrnila sva se v Umag in tam sem odpeljal še eno super pozno popoldansko seanso v dežju s 5.5. K sreči sem bil blizu obale, ko je veter kar naenkrat crknil in mi ni bilo potrebno pretirano plavat. Nekateri so imeli precej manj sreče.
V četrtek sem šel v službo zaslužit svojih 40€ in baje zamudil najzakonejši Umag. Tisto jutro me je med vožnjo v Kranj (na job) presneto zvijalo, ko sem opazoval kako veter maje drevje in sem vedel, da sem naredil napako.
Napako sem poskušal popraviti, zato sem se že v četrtek zvečer odpeljal v Umag, kjer je celo noč žgalo na polno, zjutraj pa je popustilo. Sledil je dež do 11. ure, potem pa je spet potegnilo za kako urico in pol.
Ponovno sem oborožen s 5.5 in mojo eno in edino paral valove v Umagu. Uspel mi je en precej lep skokec in še sam sem bil presenečen ko me je pri backside rajdu dvignilo na vrhu vala in mi je uspel nekakšen backside aerial (sam itak da ne tok lep).
Sedaj sem pomirjen in nekaj časa še ne pričakujem abstinenčne krize.

Vikend Preluka

2008-10-13T20:06:00.004+02:00

Po enem vikendu brez srfanja sem končno prišel spet na svoj račun. O tem, kako super pogoji in kako me je nekdo zaj... tisti vikend, ne bi govoril...
Z Dominikom sva v soboto, po kratkem zaslišanju policistov na parkirišču, štartala iz Kamnika ob 4.15 zjutraj.
Veter je bil na začetku super za 4.7, po sončnem vzhodu pa je počasi popuščalo in postajalo premalo. S soncem je prihajalo v vodo čedalje več surfačev in skupaj z vse šibkejšim vetrom je postajalo vse bolj ubogo. Na koncu sem se vseeno navozil.

V nedeljo je kazalo na še boljše pogoje kot v soboto, tako da sem po prihodu zelo hitro sestavil jadro 4.7, potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega: v vodo sem šel prvi od vseh surfačev!
Na mojo nesrečo pa je bil veter že na začetku prešibek in sem v celem jutru izglisiral zelo redko.
Zaključki:

nujno potrebujem uporabno jadro velikosti okrog 5.5 kvadratov,
v nedeljo mi resnično ni bilo treba voziti svoje riti do Opatije,
če napoved za Preluko izgleda še tako idealna lahko veter še vedno zataji.

Nekaj na hitro

2008-09-30T12:47:00.006+02:00

Srečno sem konec avgusta prišel s Karpatosa z Dominikovim kombijem.

Bil na jugu v Umagu, kjer sem pumpal s 5.5, v Preluki enkrat pumpal, drugič lepo vozil s 4.7 v začetku septembra.
Naredil OPO in končno v tretjem poskusu ARS 2 in si s tem zagotovil podaljšanje absolventskega staža tudi po marcu 09. Do konca ostajata še seminar in ekonomika. Pa diploma enkrat...
Se v četrtek popoldan z Vesno odpeljal proti Savudriji, kjer zaradi pozne ure in slabega vetra nisem šel v vodo, petek je bil v Ližnjanu s 4.0 na polno, v soboto je zelo močan veter (4.0 čisto preveč) pihal z neke čudne smeri, tako da je bil val na desno nogo in sem imel dva precej kratka sessiona, v nedeljo pa je bil veter prešibak za 5.5 in sva se odpravila domov.
Končno sem prodal tudi mojo staro desko, ki bo po vsej verjetnosti krasila notranjost neznanega lokala v Ajdovščini.
Vulkan je še vedno svetlobna leta daleč. Prav tako loop.
Jutri začnem s službo.

Kaže na bolje

2008-06-28T10:42:00.002+02:00

Dobra stran je, da mi je uspelo dobiti karte za Karpatos. Letim 8. julija. Slabe strani so, da letim iz Gradca in še vedno nimam prevoza, da sem dobil karte za samo tri tedne (moram nujno nekako podaljšat, ko pridem na morje), in da je spet zbrka zaradi opreme. Let nazaj imam rezerviran 29.7, opremo pa so mi uspeli najaviti za teden kasneje, in tudi slučajno mi ni jasno kako so lahko najavili opremo na moje ime na letalu kjer mene ni....

Facing Reality a.k.a. Kompas na Karpatos ne jemlje srfov

2008-06-18T21:26:00.004+02:00

Danes so me poklicali iz turistične agencije Kompas in mi razložili, da letos letijo na Karpatos z manjšim letalom, na katerem ni prostora za surf opremo.
Začenja se lov na čim cenejše karte iz bližnjih letališč na Karpatos. Al pa nekam drugam.
In zanalašč ne bom ustavil odštevanja!
Po klicu sem bil tako slabe volje, da sem si moral za razvedrilo kupit enga tripla.

Pat Love Triple v akciji za 250€.

Grenko ali sladko nadaljevanje sledi...

Jst mam pa nov Smernik!

2008-06-06T20:40:00.005+02:00

Dobil sem nov smernik! Hvala Vesna!
Zdej pa sam še v vulkana skakat. Aja pa spocka, pa flako pa,...

A ni lep.

Stari ogromni smernik za skale sekat bo pa sedaj bolj malo v akciji.

Update

2008-06-05T19:12:00.004+02:00

Čez manj kot en mesec ponovno odhajam na Karpatos.
V zadnjem mesecu in pol sem uspel zaslužiti ravno dovolj (upam) za kak mesec in pol skromnega življenja na otoku, uspel sem spet malo zanemariti šolo, tako da moram ta mesec delati izpite na polno.

http://windsurfing.hr/

Že nekaj časa nazaj (17.5) sem končno srfal mimo zloglasne štange. Žal je bilo vetra ravno dovolj za kakšne pol urice glisiranja s 5.5. Smo pa imeli vsaj malo sončka, spot na Kamenjaku je pa itak najlepši.

Slike moje aure

2008-05-04T19:04:00.003+02:00

Končno sem prejel slike svoje aure pred in po užitju bachovih kapljic, na žalost pa zraven nisem dobil še nobenih komentarjev. Vem samo, da naj bi bila razporejena čim bolj enakomerno, kjer pa so odstopanja naj bi se nekaj dogajalo.

Postavlja se mi vprašanje ali je objava slik svoje aure podobna objavi svojih zdravstvenih podatkov in je s tem mogoča kakšna zloraba.

1. Preluka = 1. Nateg

2008-04-29T16:12:00.004+02:00

Prvič v življenju sem se odpravil srfat v Preluko. Ni mi uspelo. Tako imam 100 odstotni delež nategov v Preluki. Je bil pa to moj prvi nateg v lajfu sploh.

Preluka tokrat ni delala

Snemanje aure s kirlianovo kamero

2008-04-15T18:46:00.014+02:00

Pred kratkim sem na e-studentu (nekakšnem spletnem indeksu) zasledil, da nek študent išče prostovoljce za preizkušanje učinka bachovih kapljic s kirlianovo kamero v sklopu diplomske naloge. S kirlianovo kamero naj bi posneli testirančevo auro pred in po zaužitju bachovih kapljic.
Sem radoveden človek in zadeva je takoj pritegnila mojo pozornost. Odzval sem se na vabilo in prejel datum snemanja.

Sedaj že več kot teden dni nazaj sem tako odšel na preizkušanje kapljic. Po pravici povedano me je bolj zanimalo slikanje aure.
Snemanje se je precej razlikovalo od mojih predstav. Ni šlo za nikakršen mističen obred in ni bilo (vsaj po mojem mnenju) v zvezi s kakšnimi nadnaravnimi pojavi.
V bistvu je bilo precej enostavno.
Vstaviš roko v rokavico in se s konicami vsakega od desetih prstov dotakneš steklene površine na napravi. Nato ta zadeva v velikosti poslovnega kovčka pošlje na računalnik slike koron blazinic. Iz tega kasneje računalnik po meni neznanem algoritmu sestavi sliko aure človeka.
Po končanem postopku sem spil kapljice, čakal pol ure in ponovil snemanje. O kapljicah nimam pojma, niti si še nisem ničesar prebral o njih na vsemogočnem spletu, zdi pa se mi, da bi bilo mogoče lahko kakšno homeopatsko zdravilo. Naj bi pomirjale in zmanjševale stres. Zagotovo vem le, da je imel napitek blag vonj po alkoholu, vseboval pa naj bi ga zaradi enakomerne porazdelitve učinkovine.
Kaj sem občutil? Pol ure po zaužitju sem bil gotovo bolj miren kot ob mojem prihodu na snemanje. Je pa res, da sem dokaj živ po drvenju z avtom skozi mesto ob prometni končnici, in bi se po pol ure v vsakem primeru umiril.
Prav tako je mogoče, da sem bil v B skupini in sem zaužil placebo.
Rezultat bodo pokazale slike moje aure before and after, ki pa jih še nisem prejel, zato tudi še nisem opravil svoje detajlne analize. Kljub mojemu skoraj neskončnemu poznavanju aure vseeno upam, da bom zraven slik dobil tudi kakšno krajše pojasnilo.

SurfSejem 2008

2008-04-06T10:44:00.006+02:00

se je zgodil včeraj v Mariboru. Razstavljene je bilo ogromno opreme, cene so bile ekstremno nizke, kupcev pa je bilo bolj malo. Tako tudi meni ni uspelo prodati moje stare dilce... Pa drugič.
Končno pa sem dobil težko pričakovani letošnji Style koledar.

Poročilo s sejma s fotkami na strani Surfpark: klik.

Ližnjan 4., 5. in 6. marec a.k.a. The Hardcorest Burja

2008-03-10T17:41:00.012+01:00

Pričakoval sem, da bom z začetkom marca začel služiti denar za poletno surferijo, pa se je obrnilo drugače. Dela nisem dobil, zato sem preskočil služenje in skočil kar na srfanje.

Napoved vetra za Ližnjan med 17 in 24 m/s (60 do 90 km/h).

Napovedovala se je močna burja in z Dominikom sva se odločila, da odpotujeva proti Ližnjanu.
To je bilo moje prvo pravo zimsko srfanje, zato sem si moral nabaviti še kapuco in rokavice.
Na poti proti morju naju je spremljala močna burja, začel pa je naletavati tudi sneg. Ob avtocesti ga je zapadlo že par centimetrov. Ne ravno običajno vreme za morske športe. Vsaj pred nekaj časa sem razmišljal tako. No, in tudi po tej ekspediciji razmišljam podobno:P

Ob prihodu v Ližnjan sta bila na vodi že dva surferja, ki sta vozila na polno. Mraz je bil sprejemljiv, dežja ni bilo, sem pa videl par snežink. Malo sem še razmišljal katero jadro naj vzamem, ko je Dominik že stopal v vodo s 4.2. Sestavil sem 4.0, se oblekel v neopren in odpravil v morje.
Na suhem veter ni zgledal ravno premočan za 4.0, zato jadra nisem zategnil preveč močno. V vodi se je izkazalo, da burja dela na polno in je vetra še kako zadosti za to kvadraturo.
Spet se je izkazalo, da moje realno znanje ni primerljivo s tistim kakršnega si rad predstavljam, da ga imam. Je pa res, da sem prvič vozil v čevljih, s kapuco na glavi in rokavicah. Žgalo je tako, da sem se ves čas vozil s skoraj popolnoma odprtim jadrom, ko pa sem se odpel iz trapeza, da bi šel v obrat ali skočil pa mi je parkrat jadro kar iztrgalo iz rok. Enostavno nisem imel moči, da bi ga držal.
Po kakšni uri in pol matranja, ko sem bil za vsak odpeljan jibe tako vesel, da mi je skoraj prihajalo, sem postal resnično utrujen in sem se ukvarjal samo še z vodnimi štarti.
Šel sem iz vode in zaključil surfanje za tisti dan.
Dominik pa je še vedno na polno obračal front loope (salte) in poskušal switch move.
Počasi se je spustilo sonce in oba crknjena sva šla po parih pivih spat ob 7 zvečer. (Goldhorn (laško) made us sleepy:)

Naslednji dan zjutraj je žgalo še malo bolj in spet sem šel v boj. Najprej sem poskusil brez rokavic, vendar mi je po eni špuri postalo jasno, da naslednje brez rokavic ne bi odpeljal.
Šlo mi je veliko bolje kot prejšnji dan in sem na trenutke resnično užival. Tudi, ko sem povozil malce večji kos lesa, me ni motilo.
Kmalu zatem pa je bilo užitka konec. Pri delanju vodnega štarta se deska ni in ni hotela obrniti tako kot sem želel, pa če sem se še tako trudil. Nekaj časa je trajalo preden sem opazil, da se deska obnaša podobno kot se je na Karpatosu, ko sem se iz čistega veselja podal na vodo brez smernika. Segel sem pod dilo, kjer bi moral biti smernik, vendar ga ni bilo več.
Da bi se rešil, sem moral priti na drugo stran zaliva (okej hvala bogu sem bil v zalivu, in je veter pihal proti obali).
Poskusil sem se peljati brez smernika in ni šlo. poskusil sem se peljati s trapezom zapetim za zadnjo zanko, vendar brez trapeza v tako močnem vetru nisem mogel držati jadra. Tako mi je ostalo edino body draganje čez cel zaliv. Sedaj vem kako se počutijo kajterji:p.
Po vlečenju za jadrom me je končno naplavilo na skale ob obali. Prebijanje čez čeri mi ni šlo ravno preveč dobro, dokler ni pritekel Dominik in mi pomagal odnesti desko iz vode. Vseeno je ta ni odnesla brez posledic.

Video. Tokrat sem bil samo kamerman.
Pri zadnjem triku na videu je šel bobnič.

Tako je bil sredin davek smernik (ki mi ga je posodil Dominik), počena deska, Dominiku je med izvajanjem shake uspelo počiti bobnič, na koncu pa se je v avtu izpraznil še akumulator.
Kljub vsemu sva se odločila, da počakava v Ližnjanu in poskušava odsrfati še naslednji dan, vendar je v četrtek zjutraj Dominika preveč bolelo uho (takrat še ni bil prepričan, da je bobnič zares počen), zato sva se odpravila proti domu.

Prvič zares čisto novo jadro

2008-02-27T12:08:00.012+01:00

Včeraj sem nabavil čisto novega Simmer Vision 4.7 2007 v trgovini Agilis na Jesenicah (stran je že precej stara, se pa že pripravlja čisto nova, ki bo po mojem mnenju daleč najboljša od slovenskih surferskih trgovin (insajderske informacije:P)) za res hudo ceno (hvala Vesna).

Jadro se zelo lepo zriga, monofilm je debel in deluje zelo močan, mogoče me je malo zmotil precej ozek žep (sploh v primerjavi z ezzyjem), v katerega sem dal rdm jambor SouthSails. Ker je žep zelo ozek, se spodnji dve letvici dotikata jambora tudi, ko je jadro polno napeto po njem (tega nisem navajen niti pri ezzyju SE wave, niti pri Maui Sails Legend). Da bi se letvici ločili jambora, sem poskusil precej napeti po loku, vendar mi tudi tako ni uspelo popolnoma, jadro pa je na ta način čisto izgubilo pravo obliko.
Ustrašil sem se, da ta jambor ne paše v jadro in sem si šel ogledat video z navodili za sestavljanje jadra, kjer sem opazil, da se jadro napne enako kot pri meni in očitno ni s tem očitno nič narobe.

Tako sem sedaj popolnoma pomirjen in komaj čakam prvi ugoden veter, da vidim kako jadro dejansko dela.

Če ima kdo kakšen nasvet glede riganja se z veseljem priporočam.

Življenje absolventa

2008-02-20T20:41:00.011+01:00

Končno se je končalo izpitno obdobje. Končal se je tudi redni del faksa. Ostaja mi še šest izpitov.
Zadnjega bi moral opraviti že tri tedne nazaj, pa mi je to zaradi nedelovanja seminarske in nedosegljivosti profesorja uspelo šele v ponedeljek. Najbolj grozno pa je, da sem izvedel, da izpit odpade vsakič le dan ali dva preden bi ga moral opravljati. Tako sem se v moral v bistvu trikrat učiti isto stvar.

Sejem C-B-R München
V soboto sem z Vojkom in Damijanom obiskal sejem C-B-R v (potovanja in prosti čas) Münchenu.
Okrog 12 ure smo na Münchenski obvoznici zgrešili izvoz za sejem, šli dol na naslednjem, da bi se vrnili na prejšnjega, pa smo spet zgrešili uvoz, se peljali do naslednjega križišča, kjer pa je bil ponovno smerokaz za sejem, tako da smo bili spet na pravi poti. V glavnem, težko se je izgubiti.
Za parkirnino so nam zaračunali 6€, za vstopnino pa dodatnih 8€ na študenta ali 12€ na civila.
Cel sejem spravijo v približno šest hal, srfanje pa zasede nekako polovico ene. Gneča je velika, kjer te kaj zanima so prodajalci zasedeni, kjer pa nimajo ničesar pametnega pa te napadejo trije naenkrat.

C-B-R München

Iskali smo vejv desko, tri jadra, jambor in double boardbag.
Dvojnega boardbaga niso imeli nikjer, cene jamborjev so bile okrog 230€ za rdm s 75% karbona in 400 cm. Cene jader letnika 2007 so se gibale med 300 in 350 evri s tem, da so ti ponudili največ 10, 20€ popusta, če bi vzel tri jadra naenkrat. Barantanje resnično ni obrodilo nobenih sadov. Tudi za nakup deske ni bilo nobene ponudbe, ki se je ne bi dalo zavrniti. Za lanske modele je bilo potrebno plačati od 600€ navzgor.
Ves uplen sejma je bila deska Fanatic AllWave 75l za 600€, katere novi ponosni lastnik je Vojko.
Drugače sem bil zelo razočaran nad stojnicami, kjer se predstavljajo države, ker nikjer nisem zavohal ali opazil kakšne degustacije. Toliko o zastonj kosilu na katerega smo tako zelo računali. Predstavljali so še za kempiranje predelane kombije in prave kemperje, ki jim pa zaradi našega slabega finačnega stanja nismo posvetili veliko pozornosti. Videti je bilo mogoče tudi nekaj biciklov (spet nič posebnega) in še kakšno stvar...

Tako smo popolnoma sestradani okoli 5 ure zapustili sejmišče in se odpravili proti avtu. Ob vsesplošni lakoti in hudemu mrazu ob sončnem zahodu smo ugotovili, da strešni prtljažnik ne paše na avto. Ko so nam zaradi zime vsem odpovedali prsti in šraufanje prtljažnika ni bilo več mogoče, smo določili, da je pritrjen dovolj močno, da ga s strehe ne more odpihniti, če ne presežemo 90 km na uro. Stvar je delovala. Desko smo srečno pripeljali domov.

Danes pa sem tudi sam postal ponosni lastnik novega ~~Gaastra~~ SouthSails jamborja s 75% karbona in 400 cm, ki komaj čaka da sede v novo jadro. Jp. Čakam na Simmer Vision 4.7 jadro. In malo toplega vetra z juga....

To je to. Sedaj sem prost do 3. marca, ko naj bi začel delati v Iskri.

Dormeo a.k.a Če je dobr za vse top Slovence bo tud zame

2008-01-24T21:39:00.000+01:00

Tudi jaz sem nasedel. O njem je bilo že ogromno povedanega. Moja ocena? Po eni prespani noči se mi zdi kot en navaden trd jogi. Brez čudežev na žalost. Nič se ni spremenilo in še vedno sem moral zjutraj vstati. Sem se pa pridružil vsej slovenski smetani z reklam:)

The one and only Dormeo.

Da pa mi ne ukradejo dile iz kleti, sem si jo namontiral kar v sobo. V kleti pač ne morem spat sedaj ko imam Dormeo...

Trik tedna

2008-01-14T15:43:00.000+01:00

Jst sm čist predober srfer. Zdej mam že kr trik tedna na stylu. Sponsors wanted!!! :DDD

1000. Obiskovalec in A kdo kupi mojo dilo

2008-01-11T17:11:00.001+01:00

Danes ob 12:23:03 je mojo stran obiskal 1000-i (ne tisoč minus i ampak 1000. (tisoči)) obiskovalec. Kok kul:)

Okej sedaj pa k stvari.
Prodam najboljšo windsurf desko na svetu. Zaenkrat zna beach štart, vožnjo v trapezu, vodni štart, glisiranje v zankah (in to fuuuul hitr), tack (obrat v veter), jibe (obrat z vetrom), board 360 in chop hop. Išče novega lastnika, ki jo bo naučil še česa drugega (najrajši bi se naučila front loop), če pa ta kakšne stvari še ne naredi, pa mu bo dilca s svojim znanjem z veseljem priskočila na pomoč.
Ker se je v prenekaterih bojih z morjem malo poškodovala, so ji v kliniki flikka-boards nudili strokovno pomoč in ji povrnili mladost, odpornost in lepoto. Čisto pred kratkim je dobila tudi nove zanke za noge, ki še vedno prav tako lepo objamejo in stisnejo stopalo kot bi bilo prvič.
S svojimi 248 cm višine, 57 širine in volumnom 90-tih litrov gre resnično za prav postavno dekle. In vse to za samo 200€.
Evo jo:

Mistral Shift 8'2

Dominik's Windsurfing Website

2008-01-06T21:17:00.000+01:00

Dominik je na svoji novi strani objavil report s prvonovembrskega surf vikenda, ki smo ga preživeli skupaj. Za prebrat. Klik.

Najboljši slovenski Surf Video Leta je

2007-12-18T17:23:00.000+01:00

Na Velikem surf partyju 07 so podelili nagrado za najboljši slovenski surf video leta. Zmagovalni muvi je bil (kot sem skoraj napovedal že v tem prispevku):

Najboljšo nagrado na svetu Flikko pa je za ta muvi prejel Pamir.
Še reporta s partija na StyleTeam in Totisurf.
Making of the movie.
Bravo Pamir! Ej kok sm ti fovš:p

Absolvent Kreta 2007 a.k.a. 100 dni na poti (5. del – Oktober a.k.a. Zadnji Del Moje Mini Odiseje)

2007-12-08T18:12:00.000+01:00

Še vedno na Karpatosu. Ura je 7 zjutraj 29. septembra in s peščico ljudi se bližamo letalcu, ki nas bo neslo s Karpatosa proti zahodnejšim grškim otokom. To bo moj prvi polet. Preden se po stopnicah povzpnem v letalo, se eden od letaliških delavcev še pošali, da armafleksa navezanega na moj nahrbtnik, na letalu res ne bom potreboval.

Kabina aviončka me je kar malo šokirala. Strop je bil tako nizek, da sem moral celo jaz hoditi nekoliko sklonjen, trup je bil komajda dovolj širok za 2x2 sedeža, najbolj impresivna pa je bila dolžina, ki ni mogla biti daljša od treh ali štirih korakov. Pri dostopu do sedeža sem se seveda obvezno butnil v poličke za prtljago. Moje nerodnosti pa ni opazilo veliko ljudi, saj jih je bilo v letalu kakšnih pet še od prej, z Rodosa, vkrcali smo se pa tako samo štirje.
Andrea in Martina sta obljubili, da mi bosta v slovo mahali s plaže, na žalost pa je kabina letala tako kratka, da s katerega koli sedeža lahko vidiš le motor, in ju ob vzletu nisem mogel videti.

Prvi del leta je do Kasosa trajal 5 minut, potem je letalo čakalo tam približno 15 minut, sledil pa je let do letališča Sitia čisto na vzhodu Krete. Ta skok med otoki je trajal slabih 15 minut in med tem časom smo bili celo postreženi z rogljičkom in pijačo.
Začuda je letališče Sitia spet nekje sredi ničesar, v bližini ni nobene zgradbe, kaj šele avtobusne postaje. Tako sem sedel na stol v čakalnici, da premislim kako bom z dvema nahrbtnikoma, šotorom in veliko potovalko nadaljeval pot.
Kmalu me je nagovoril zmedeni Američan kakšnih štiridesetih let, ki je prav tako letel z mojim letalom in pravzaprav sploh ni vedel kje se je znašel. Mislim, da je želel leteti v Iraklion. Oba sva nekako pričakovala da bo letališče nekje v bližini nečesa. Mesta recimo. Zmenila sva se, da bova skupaj najela taksi, ki naju bi odpeljal v mesto Sitia.
Na najino začudenje pa naju je pred letališko hišico čakalo prazno parkirišče. O kakem taksiju ni bilo ne duha ne sluha. Opazila sva nekoga, ki se je odpravljal proti enemu redkih avtomobilov tam. Vprašal sem ga, kam gre in če bi naju lahko zapeljal do mesta.
"Of course I will take you there. You know, I am jehovah's witnesses and we like to help people!"
Zakon ane:). Mislim saj mi je vseeno kaj si, ampak hvala, ker me boš odpeljal iz te od boga zapuščene luknje.
Izkazalo je da je mesto le kilometer stran od letališča, le da je letališče na manjši vzdignjeni planjavi, tako da se ga ne vidi.
Zmedeni Američan se še vedno ni odločil kam, kdaj in kako bo nadaljeval pot, tako da sva ga odložila v centru mesteca, mene pa je prijazni grško-nemški jehovec odpeljal na glavno avtobusno postajo. Tam sem kupil karto za Iraklion.
Na tej tri ure dolgi poti z avtobusom sem večinoma spal, vsake toliko časa pa sem se prebudil in opazoval pokrajino, mesteca in vasice ob poti. Spomnim se, da sem se enkrat vmes zbudil v nekem povsem turističnem mestu, in se zamislil kako ljudje hodijo sem na počitnice in pravzaprav ne občutijo tiste prave počasne in brezdelne Grčije.
Prispeli smo v Iraklion in sedaj sem moral poiskati taksi, ki bi me odpeljal do mojega hotela, kjer je bila nastanjena moja skupina absolventov. Jasna in Ana sta mi poslali sms, da so v hotelu Kassavetis Hersonisos.

Hotel Kassavetis. (Foto: Grega)

Taksistu sem povedal kam želim in on mi reče, da me bo to stalo 25€. Čeljust mi je padla po tleh in medtem, ko sem jo pobiral, mi je razložil, da je to normalna cena za 25 km in se nima smisla prepirat. Čeljust mi je iz rok spet padla po tleh. Če je pa resnično 25 km, potem pa res nimam izbire.
Kmalu sem opazil, da sva se odpeljala ravno v smer iz katere sem prišel...
Hersonisos je namreč prav tisto turistično mestece iz tega zapisa malo više.
Taksi me je pripeljal pred hotel, javil sem se Ireni, vodički naše skupine, ta pa me je odpeljala do moje sobe.
V sobi sta bila že Aleš in Jernej, ki pa sta me pričakovala šele naslednji dan, tako da sta bila zelo presenečena, ko sem se prikazal na vratih.
Časa nisem imel niti toliko, da bi se dobro umil, saj smo se takoj odpravili v Star Water Park.

Star Water Park. Vsaka ima svoj faktor.
(Foto: Samo H2O)

Star Water Park. Gyros. 2,5€ za Mythosa. Mnogokrat 2€ za najbolj vodeno točeno Collegium pivo mojega življenja.
Mogoče sem bil utrujen ampak resnično mi po 3 mesecih morja, sonca in vetra ni bilo do namakanja v bazenčku.

Iz puščave v središče turizma.
(Foto: Samo H2O)

Vseeno sem moral v bazen:)
(Foto: Samo H2O)

Energijski napitek:D (Foto: Samo H2O)

Proti večeru je utrujenost čudežno izpuhtela in začeli smo pravi žur. Red love.

Ogrevanje. (Foto: Samo H2O)

B7 (mene ni)
(Foto: Samo H2O)

Red love je bil polna uspešnica. Od stage diveov do plesa do onemoglosti. Loved it.

Skupinska b7 (mene ni - hm...I wonder...)
(Foto: Samo H2O)

Drugi dan so nas še sredi noči vrgli iz postelje in nas vse skurjene odpeljali gledat neke palače kamor so Grki zapirali bike. Ker niso dobro zgradili se je stvar tekom let podrla, prišel je en nemški arheolog-zidar, ki jim je vse skupaj ponovno postavil, vendar so Grki nanj iz neznanega razloga jezni.

Dežurni skurjenci: Jasna, Peter, Jernej, Aleš, jaz.
(Foto: Samo H2O)

Senca...se#ca...$e#ca...$e#(a...$€#(a...$€#(@....
(Foto: Grega)

Senca. (Foto: Grega)

Matala (Foto: Grega)

Matala. Kosilo. Zasluženo spanje. Ko je začelo totalno pihat sem se refleksno zbudil, in šel malo zaplavat. Drugače resnično lepa plaža in lepi skoki s pečin. Ni čudno da so se hipiji naselili prav tu.
Pridemo domov in končno imam dovolj časa da se obrijem.

Grški večer. (Foto: Samo H2O)

Grški večer. Vodeno vino. Večerja. Vino. Predstava. Več vina. Ljudje so se kar lepo imeli sam pa se nekako nisem mogel sprostit (vodeno vino). Na koncu sva se s Tomažem poskusila prikrasti na avtobus druge skupine s pomanjkanjem fantov, pa so naju dekleta vrgla ven. Na drugem busu se je zgodba ponovila. Šele v tretje je uspelo.
Padla sva v skupino nekih Štajercev, ki so naju v hotelu dobro pogostili, izvedela sva same lepe stvari o naši skupini (tako lepe, da sploh nisva upala priznati iz katere sva). Iz hotela smo šli direktno v Party Corner.
Žur. Pijača. En krog za skulirat se. Irki. Darkerki. Rudarki!? Ena mlada in kar vredu, druga stara in.... Naravovarstvenici. Borki za pravice nekih izumirajočih opic ali česa že. Vprašanje zakaj bi jih zaščitili, če nam itak ne koristijo.... Debata.... Party Corner....Hm...

Water City (Foto: Samo H2O)

3. dan. Water City. Bazenčki. Mraz. Zasluženo spanje. Sredi mirnega počitka panični ljudje skačejo okrog in delajo neko koreografijo...

...katere del sem bil na koncu tudi sam.
(Foto: Samo H2O)

Hit Party. Edini večer, ki mi je moril. Je pa res, da sem se odločil, da bom abstiniral. Poskusil abstinirati...Spil zelo malo....
(Foto: Samo H2 O)

Naša noga.
(Foto: Grega)

4. dan. Beach Party. Zastonj pivo. Odbojka. Zastonj pivo. Skulpture. Pivo. Izdelava zapestnice za gleženj. Pivo. Kingstoni. Nagrade za odbojko, za navijaško skupino, za skulpturo. Zastonj pivo...

GOOOOOOO B7!!!!! (Foto: Grega)

Pivo? (Foto: Grega)

Zastonj pivo? (Foto: Grega)

Pripadnost B7 raste. (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - Lasje, lasulje.... (Foto: Grega)

Priprava na Disco Party - konkretne zadeve...(Foto: Grega)

No comment. (Foto: Grega)

Zmanjkalo? Neeeee! (Foto: Grega)

One for the road! (Foto: Grega)

Disco Party (Foto: Samo H2O)

Disco Party. Vau. Noro. Skakanje, ples, pijača... celo noč.... Konec. Gremo ven.
Okej izhod je v tej smeri. Au! Šipa! Kje so vrata! Pizda je kar naenkrat postalo vroče, zakajeno in zadušljivo tle notr! Vrata! Zakon! Ja kaj pa metle delajo tle notr??!!! Jeba - niso prava vrata! Lej tm grejo eni nekam! Zakon! Našli so vrata! Prostost! Svoboda! Zrak!
Postelja.

Boat party (Foto: Samo H2O)

5. dan. Boat party. Party? No, za nekatere že. Na tej lupinci se še spati ni dalo udobno. Dežurni skurjenci. Na čem zafuka je Domen da je tako dobre volje?!?!

Don't take no foood away from me!!!
(Foto: Samo H2O)

Packa party (Foto: Samo H2O)

Zadnji večer. Or is it? Packa Party. Party corner. Enako kot prejšnji večer, pa vendar povsem drugače. Zabave v Party Cornerju so res uspele. Vse. Obžalujem le, da nisem imel svojega flomastra.

Packa Party. (Foto: Samo H2O)

6., zadnji dan. Neka budnica s plesom se mi zdi. Ko jih jebe. Danes me ne bo nihče metal s postelje.
Jutro. Kdo je ostal v hotelu? Tomaž. Gremo na frape. Frape. Biljard. Plaža. Valovi. Italijanke. Ouzo in Metaxa 7 star. Diplome. Odhod v Iraklion proti trajektu.
Noč in vkrcanje na trajekt. Na trajektu sem si hitro rezerviral letalski sedež, se razgledal po res luksuzni ladji, se vrnil do mojega sedeža in kmalu zaspal.
Ladja je prispela v Pirej še pred svitom, trajekt iz Patrasa pa je bil naročen šele okrog polnoči, tako da smo se odpravili na ogled Aten.
Ponovno sem obiskal park v katerem sem prespal noč ob mojem zadnjem obisku mesta, pogledal, če je na meat marketu kaj novega in se povzpel na Akropolo.
Tu sem se ločil od skupinice in se na frapeju srečal z Aleksom, pri katerem sem spal, ko sem bil zadnjič v Atenah.
Okrog 3 smo odrinili iz Aten proti Patrasu. Ogledali smo si še korintski prekop, kjer smo izvedeli, da je naša ladja za Benetke pokvarjena in bomo v Grčiji prespali še eno noč. Navdušenje nad novico v busu je bilo nepopisno. Not.

Nastanili so nas v hotelu v neki vasici par kilometrov pred Patrasom. Bili smo edini gosti. Hotel je bil resnično prijeten in zdi se mi, da smo bili vsi navdušeni. Postelja, televizija, tuš, celo hladilnik, se mi zdi, po celem dnevu potovanja je prava poezija.
Večer. Bližnji lokal. Z bazenčkom. Malce utrujen začnem noč. Par piv. Energija se vrne. Ples, skakanje in pivo. Pica. Aleš, Tomaž, Urša in jaz plešemo dokler nas ne vržejo ven. Skok v bazen. Nočno kopanje v morju. Urša nam ukrade obleke. Z Alešem v boksaricah tečeva proti hotelu, za nama popolnoma gol teče Tomaž, midva pa se na ves glas dereva da naju lovi nag moški.
Hotel in spanje.

8. dan. Jutro. Kako lepo je, ko nimaš nekega urnika in lahko prespiš zajtrk. Kako zoprno je, ko prespiš zajtrk in nimaš nič za jesti, ko vstaneš.
Plaža in brezdelje do kosila. Najlepše. Pica dve uri po naročilu. Grčija pač. Avtobus do Patrasa. Vmes se ustavimo v supermarketu in trije nabavimo tri platoje piva s čudnim priokusom po viskiju. Če je poceni, je dobro.
Patras. Ladja naj bi izplula ob polnoči. Ob enih. Ob dveh izvemo, da je na ladji inšpekcija. Izpluli bomo ob treh. Najprej zaspim na pomolu, kot ostali, potem pa se zaradi mraza preselim na bus. Ob štirih nas zbudijo z novico, da se lahko vkrcamo. Ladja. Rezerviram si letalski sedež in zaspim pod njim. Neko dekle na sedežu za mano prav prisrčno smrči.

9. dan absolventa. Jutro. Izvem, da je ladja izplula šele ob 9 zjutraj. Naročim si vročo čokolado. Spijem pivo. Pojem zajtrk. Zberemo se najboljša družbica na absolventu in se zabavamo do večera. Jemo in pijemo in sploh nam ni dolgčas. Pravzaprav se zvečer ne ustavimo in nadaljujemo pozno v noč.

Kruh, nutela in sardina povrhu. How bad can it be? Not that bad actually.
(Foto: Anja)

10. dan absolventa. 8. oktober. Od doma sem odšel prvega julija. Moj stoti (100) dan na poti.
Ura je jutro in mi končno prispemo v Ancono. Naložimo se na bus in odpeljemo proti Sloveniji. Meja. Lepa Slovenija. Res je lepo prit domov, če se nekaj časa potikaš po svetu. Mogočem sem jo pričakoval bolj zeleno. Se je že malo poznala jesen. To kar kliče po praznovanju. In smo ob tonih naše narodnozabavne nazdravili s pivom.

Tomaž, jaz, Urša malo pred slovensko mejo.
(Foto: Anja)

Na Dolgem mostu v Ljubljani smo se absolventi razšli. Razpršili vsak na svoj konec. Ja. Bil je konec. Konec poletja. Konec brezskrbnega veselja. Konec moje male odisejade. Konec pač.

Umag 23.11.007

2007-11-24T19:43:00.000+01:00

Tokrat videoreport:

Smernik po bližnjem srečanju s čermi.

My New Shoes

2007-11-16T20:32:00.000+01:00

Always wanted The Superstars.

Streetsurf Dolgi most

2007-11-12T19:09:00.000+01:00

V soboto je sijal sonček in potegnil prav kul vetrič. Na Dolgi most sva se šla z bratrancem poizkusit v streetsrfanju.

Imam precej utrujeno 5ko, zdelan lok, jambor in napol strgan zglob (Karpatos), longboard pa mi je posodil Pamir.
Vsa stvar se mi je zdela precej enostavna, je pa res, da razen jibea nisem imel jajc poskusit ničesar drugega. Pa še preveč je bilo za 5ke:)
Bilo mi je resnično kul in se že veselim naslednjega srfanja. Kakršnegakoli.

Moj video (dolgočasen kot vedno (sam se pa ful lepo spreminjajo barve)).

Tako pa to delajo drugi:

By sprikleodmarele (Pamir)
Res hud video.

By matej282
Še hujši video.

Hvala Pamirju za longboard.

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (4. del – September)

2007-11-07T10:56:00.000+01:00

Doma se začnejo izpitni roki, jaz pa ostanem na Karpatosu. In prva stvar, ki jo naredim v septembru je: praznovanje rojstnega dne!

originally uploaded by ripgirl●•٠·

V slaščičarni v Pigadii kupim vsake torte po eno. Skoraj vse imajo enak okus:)

Tasotu v njegovem Surfer's Hutt-u zmanjka alkohola, zato naroči tovornjak poln pijače, ki pa obtiči na plaži. Reševat ga pride nov, močnejši tovornjak, ki pa se prav tako zakoplje v mivko. Taso ju brez uspeha poskuša potegniti ven s svojo Lado Nivo, dokler pozno zvečer (ponoči) ne prispe ogromen tovornjak, ki oba tovornjaka odvleče s plaže.

Zabave v Anemosu se tudi septembra ne končajo, le bolj privaten značaj dobijo, Andrew pa postaja čedalje bolj radodaren s svojimi The Bomb koktejli. Slika je z enega afterja, ko Mara, Tanguy, Andrea in še dva modela čakajo na moje špagete.

Od leve proti desni: Vito, Nikova sestra, njen fant, in Niko. Vito za Noro prevzame delo natakarja pri Vasiliju in mi vsake toliko časa časti kak toast ali frape, poskuša pa me tudi naučiti žongliranja s pomarančami za fresh squeezed juice. Niko dela v restavraciji pri Sokratesu (Vasilijevem bratu) in ima neverjeten smisel za humor. Imel sem čast, da mi je postregel zadnjo jebeno hrano (kot se je sam izrazil) preden je končal z delom in odšel domov na Poljsko.
Verjetno ju spomladi obiščem na Poljskem.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Septembra sem čedalje več vozil zunaj na čopu in skakal zapet v trapez. Ko me je parkrat v zraku zarotiralo in ob pristanku navilo okrog jambora, sem se naučil, da to početje ni najboljše. Posledica so bile hude bolečine v hrbtu, ki so mi oteževale življenje, surfal pa sem lahko samo po čistem flahu v laguni. Andrea mi je za lajšanje bolečin svetovala ležanje na soncu. Po kakšni uri ali dveh spanja na soncu sem se skoraj utopil v lastnem švicu, bolečin pa približno pol ure res nisem čutil.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Podedovane stvari dobrih ljudi sem si pripeljal kar z (edinim) letališkim vozičkom (drugega uporablja čistilka). Beach-bum style.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Lepega dne se v idiličnem Chicken Bayu znajde orjaški skat (tak, kakršen je ubil Steva Irwina). Jaz, nebodiga len, vzamem jambor, ga zabodem in privlečem na plažo. Andrea, ki me je stalno zbadala, naj ujamem večerjo, ki jo bo skuhala, se brani, da to ni riba in da tega ne bo jedla. Kasneje so skata pojedle ribe Karpatosa.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Vrnili smo ga morju. Žal mi je, da sem ga ubil, ampak kurc, sej je sam riba.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Sebastian in Michael zapuščata Karpatos. Prej smo s ponjavo za zaščito jader pred soncem še malo kajtali.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Andrea in jaz povabiva na pijačo Michaela in Sebastiana pred njunim prvim poskusom pobega z otoka.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tole vejverco na vrhu sm en dan furu in mi je bla tooook huda. Sam sta fina čist kratka in mi je šla v jibeu skor vsakič v spin-out.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Valda fantoma pobeg s Karpatosa prvič ni uspel, ker se je pokvaril trajekt (baje ruska ladja, ki je v 2. svetovni vojni furala vojaške tovornjake po Črnem morju), tako da sta prišla nazaj v CB in smo začeli s pitjem že zgodaj zjutraj. Opoldne je pribila vročina, zato sem šel za ohladitev malo surfat, pozabil pa sem na smernik in lok:)

Še muvi

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Tudi na surf spotih sta potrebni umetnost in kultura. Our personal stonehenge.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Karpatos konec poletja postane precej hladen. Prišel je prehlad, in vsak večer sem tako močno kašljal, da nisem mogel zaspati, dokler nisem v Anemosu spil vsaj dveh viskijev za pomiritev telesa. Stvari je bilo potrebno narediti konec. Terapija: kos kruha z medom in česnom (naravni antibiotik) za zajtrk.

originally uploaded by ripgirl●•٠·

Ko je Vasili zaprl svoj bar in so vsi kemperji in kombiji zapustili zaliv sva z Andreo ostala edini živi duši v Chicken bayu.

Končno se je zaliv izpraznil, tako da sem lahko mirno poziral za svoj prvi in zadnji fotosešn na Karpatosu. Foto: Andrea

Chop hop

Jibe

Še en skok

Še en jibe

Full speed v jibe

Okej še en jibe (ja kurc to je vse kr znam)

Board 360

Heli tack

Dež.

Lani sem bil v Grčiji mesec in pol, letos pa že skoraj tri mesece, ko sem prvič doživel dež. Bila je res prijetna osvežitev. Med surfanjem sem se resnično počutil kot doma. Spot je bil popolnoma drug. Hudo. Žgalo je za 4.0 na polno.

Na ta dan se mi je zapisalo:

Danes je 23. september. Prebrano iz koledarčka najdenega v denarnici. Je prvi dan mojega bivanja v Grčiji, ko vidim dež. Tu sem videl že tri polne lune in čakam na četrto. Počutim se polomljeno, malo me hladi in malenkost tišči na wc, ko začenjam urejati spomine s Karpatosa. Zanimivo se mi zdi pisati v slovenščini, saj jo tu govorim zares redko. V veliki večini govorim angleščino in poslušam nemščino. Zadnji Slovenki (Slovenci nasploh), ki sta kempirali v CB sta odšli skoraj dva tedna nazaj.

S Karpatosa sem se selil direktno na absolventski izlet na Kreto. Najprej sem mislil vso surf in kemping opremo vzeti s seboj na trajekt, odpluti proti Kreti, naložit vse na avtobus, se odpeljat proti Iraklionu (kjer smo imeli absolventi hotel), preživeti tam absolventa, potem pa spet vso kramo spravit na avtobus do pristanišča, na ladjo, na avtobus do Patrasa, na ladjo do Benetk in še na zadnji bus do doma.
V četrtek 20. septembra je letelo predzadnje letalo Intelekte (Adria) iz Ljubljane na Karpatos. Šel sem na letališče in in gledal, če bo morda prišel iz letala kakšen surfer. Imel sem srečo. Videl sem dva fanta (očeta in sina), jima razložil situacijo z absolventom in ju vprašal, če bi mi lahko čez en teden peljala opremo domov. Bil sem kar malo presenečen, ko sta bila takoj za. Ne morem povedat kako močno sem si oddahnil.
Čez teden dni smo res skupaj naložili opremo na letalo. Hvala, hvala vama lepa.
Tako sem v četrtek popoldne, prvič po treh mesecih ali štirih polnih lunah ostal sam, brez surfa na vetrovnem otoku. V žepu sem imel karto za trajekt na Kreto z odhodom v nedeljo zjutraj. Dva cela dneva brezdelja.
Absolventi naj bi na Kreto prišli v soboto zjutraj, in če bi jaz prišel tja v nedeljo zvečer bi zamudil dva dneva že tako dragega izleta. To mi ni bilo preveč všeč, zato sem z Andreino prijateljico Martino, ki je za teden dni priletela na počitnice iz Nemčije, štopal v Pigadio, da bi poskusil zamenjati karte za trajekt za letalske karte. V agenciji niso delali nikakršnih problemov. Brez težav bi lahko z doplačilom za letalo zamenjal karte in letel na Kreto nasledni dan, v soboto, ob 6 zjutraj. Če bi jih imel s seboj. Pa sem jih, butast kot sem, pozabil v šotoru v CB-ju.
Ura je 10 in agencija se, kakor vem, za opoldansko siesto zapre ob 12. Vprašanje, če bodo karte popoldne še na voljo. V redu. Gremo po hitrem postopku nazaj domov po karte. Taksi? Ena smer 15€. Odpade. Štop? Ena smer vsaj eno uro. Gremo rentat bicikl. Ob pol 11 najdem mesto kjer oddajajo kolesa in skuterje. Skuter? Vozil bi ga prvič v življenju, Vedran se je z njim že polomil po ulicah Pigadie, jaz pa tudi ne bi vozil počasi saj je šlo za minute. Torej odpade. Za 6€ vzamem bicikl. Šit. Nimam 6. Samo 5 je v denarnici. Okej, vzamejo tudi 5.
10 do 11 štartam iz Pigadie. Direktno v klanec. Vidim, da z japonkami ne bo šlo. V nahrbtniku imam superge. Preobujem se in štartam naprej.
Na življenje in smrt sem poganjal v hrib. Kurčeva ketna mi trikrat padle z zobnika preden dosežem najvišjo točko na cesti. Spust. Dvakrat skoraj zgrešim ovinek. Še trikilometrska ravnina pred Laguno z bočnim vetrom 6 bf.
Laguna. V šotoru poiščem karte, spijem malo vode in v teku proti kolesu zbašem vase zadnjo frutabelo. Spet na poti. Ura je 11.30. Še pol ure. Računam: pol ure - torej - če vozim povprečno 30 lahko naredim v pol ure 30 km se pravi lahko s 15 na uro pridem v 15 km oddaljeno Pigadio v pol ure(?). Moram povedat, da sem med računanjem poganjal v hrib, nasproti pa mi je pihal veter za 4.0.
Na vrhu klanca, pred spustom v mesto, s koncem večjih naporov, pride spoznanje o popolnoma napačnem računanju. Izgubim vsako upanje. 30 na uro bi težko imel povprečje že samo navzdol po tej zaviti cesti.
Vseeno že samo iz užitka zopet poženem pedala in zdrvim skozi ovinke. Morda bodo pa malo dlje odprti. S tem v mislih pičim med avtomobili po ozkih enosmernih (ne vedno v pravo smer) ulicah Pigadie.
Uletim pred agencijo in...poglej k so še vedno odprti, ura je pa 10 čez 12. Ves začuden uletim noter in s tresočimi nogami stopim pred šalter in izvlečem karte. Vsa tri dekleta za pultom me z velikim začudenjem gledajo, ko se iz mene ulije ves švic, ki se je nabiral v meni 3 mesece.
Iz mene butne: Kako pa to da ste še vedno odprti?
Ja ob 12.30 zapiramo.
Okej kul. Jst sm pa poganju k prfuknen:)
A boš vodo?
Ja. Itak ja.
In mi je šla celo po vodo v sosednji kafič.
Popijem vodo, zrihtamo karte, punca pa na koncu reče, da če bo kakšen problem naj kar pokličem v agencjio. Vprašam, če bi lahko bil kakšen problem, ona pa reče da ne, ampak naj vseeno pokličem, če bom kaj hotel zvedet. Njeni sodelavki se nama pomenljivo nasmehneta. Okej kul, se mi kar fino zazdi, ampak jaz sem prišel samo po karte. Na žalost jutri grem.
Martino sem našel ravno pri koncu kosila in tako sva skupaj s taksijem odšla nazaj v CB.
Doma sem pospravil šotor in se pripravil na let. To noč bom prespal v spalki. Če bom spal.
Seveda smo se šli poslovit še v Anemos. Andrew je bil še dodatno radodaren, tako da sem imel cel večer v roki poln kozarec nejgovega The Bomb koktejla.
Ne vem kako sem prišel do spalke in kdo mi je nastavil budilko, vem pa, da me je ta zbudila, in da letala nisem zamudil.
Andrea in Martina sta me v zgodnjih jutranjih urah pospremili na to smešno letališče, ki je ob odprtju še bolj smešno. V meni so se mešali občutki pričakovanja absolventa in kasneje doma, mehke postelje, kopalnice, tekoče vode in hkrati konca svobode, umazanosti, spanja v šotoru na armafleksih, srfanja,... konca poletja.
Še poslovili smo se, oddal sem prtljago in odšel na check-in.

Na Karpatosu sem videl štiri polne lune, ob 78 dneh na deski pa sem potegnil vsaj 56 črtic.

666. obiskovalec

2007-11-05T21:57:00.000+01:00

666. obiskovalec a.k.a. Sam Hudič me je obiskal v ponedeljek, 5. novembra, ob 21:36:53. Če se prepoznate, vam dolgujem pivo.

Hallowind 2007

2007-11-05T20:07:00.000+01:00

V sredo ob 6 zjutraj naj bi me Rok in Dominik pobrala na Dolgem mostu, odpravili pa naj bi se proti Ližnjanu (Medulin).
Prišla sta ob 7, šli smo pa v Savudrijo.
V Savudriji je dostop do vode malo zoprn (čez skale, potem je pa treba še plavat par deset metrov do vetra), drugače pa se tu pri tistih 40 vozlih, kolikor se mi zdi, da jih je bilo v sredo, naredijo res visoki valovi.
V takih razmerah (valovih) sem surfal prvič in mi je bilo resnično totalno nekaj novega. Moja nova dilca, ki sem jo prav tako vozil prvič se je izkazala za več kot preveliko (97l) in mi je delala precej težav.
V dolini in zavetrju za valom je delovala še precej vredu, ko pa sem prišel na vrh vala in občutil polno moč vetra, pa sem se prav resnično bal poskočit, da mi je ne bi zagrabil veter in bi začel kakšno neželjeno nekontrolirano rotacijo.

Moja rit v Savudriji.

Iz Savudrije smo se odpravili direktno v Kranj na rojstnodnevno zabavo Mete. Bili smo pridni in zaspali šele zgodaj zjutraj. Party je bil pa itak zakon.

Priprava na zabavo v kombiju:)

Rok in jaz že dobre volje čakava na pico.

V četrtek okrog 3. ure smo Meta, Dominik in jaz že na spotu na Kamenjaku. Spet nažiga 40 vozlov (izmerjeno) in s hudim glavobolom grem v vodo. Spet mi je čisto preveč za 4.0, ampak je zaradi manjših valov vseeno precej lažje kot v Savudriji. Spot je tudi drugače precej varen, saj piha v zaliv, dostop do vode je eden najlepših, parkirišče pa je v res lepem borovem gozdičku.
Surfam, poskušam jibe in malo skačem, dokler me pri enem skoku ne sezuje iz zank in s kljuko od trapeza ne pristanem na deski ter jo prvič zaznamujem. Ni bilo hudo (ni pila vode), vseeno pa sem imel res slabo vest, tako da sem okrog 5 šel iz vode in tisti dan nisem več surfal.

Dominik. Več slik na www.stehsegelrevue.
Mene ni noben mogu slikat k sm previsok skaku:)

Prespali smo v Medulinu, petek pa preživeli v Ližnjanu. Bil je lep low-wind day. Pa še sonček je svetu na polno.

Spet me en v rit slika.
.

My new baby

2007-10-30T18:07:00.001+01:00

Po tednih muk in čakanja I present you:

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (3. del – Avgust - Atene)

2007-10-28T12:32:00.002+01:00

Konec julija in začetek avgusta je bilo v CB najbol noro. Veter je pihal na polno, bilo je veliko ljudi, tudi nekaj Slovencev in Slovenk, zabave so bile zakon in vse je bilo totalno hudo. Le gneča v vodi je bila malo zoprna.

Andrea se mi pridruži 24. juljia in v kempu ostane še tri dni dlje od mene (do 2. oktobra). Super punca (čeprav mi noče poslati še parih fotk). Dva meseca je skakala v vulkana in zadnji dan ji je uspel. (slika s stehsegelrevue)

Jurij je 17 letni mulc iz okolice Kranja. Tudi on je na Karpatosu preživel več mesecev. Delal in učil je pri Chrisu. Drugače pa, če od koga slišite, da je kdo naredil loop na obalo, je bil to on.

(slika z reporta na portalu Totisurf)

Vojko uleti v začetku avgusta. Takrat je v kempu mnogo deklet, ki se z veseljem spravijo nanj:)

Sredi avgusta cel teden ne piha in Jurij dobi idejo, da bo za par dni odpotoval v Atene. Seveda potrebuje sopotnika in me vztrajno prepričuje naj grem z njim, dokler ne popustim. Nobeden od naju še ni bil v Atenah in tudi sanja se nama ne kje bova tam spala.
V nedeljo zjutraj se vkrcava na ladjo in po približno 20 urah se še bolj zgodaj zjutraj, v ponedeljek, znajdeva v Pireju.
Ker sva previdna backpackerja, se takoj napotiva v turistično agencijo, da bi kupila karte za povratek na Karpatos s trajektom. V prvi agenciji nama "lepo" razložijo, da sta naslednji ladji v četrtek zvečer in petek popoldne, s tem da prva ladja potuje okrog 30, druga pa 18 ur. V redu. Bova še razmislila. Jurij predlaga, da greva vprašat v še kako drugo agencijo, čeprav sem mnenja, da to nima smisla, ker sem bil prepričan, da drugih ladij ni.
Stopiva v drugo agencijo in zelo nervozna in naveličana gospa v agenciji (kot je ponavadi v Grčiji) nama pove, da ima v četrtek zvečer neko ladjo, ki pristane na Karpatosu že v petek ob 5 zjutraj. Oči mi skoraj padejo iz jamic.
"Sigurno petek zjutraj?"
"Sigurno."
"A je to trajekt ali kakšna hitra ladja?"
"Trajekt."
"Kera firma?"
"G.A. ferries."
"Naslednji dan, petek ob 5 uri?"
"Ja."
Hm. Pol more bit zgleda res. Čeprav mi niti slučajno ni bilo jasno kako lahko pride trajekt v 7 urah iz Pireja na Karpatos. Ko je gospa natisnila karte, sem jo še enkrat vprašal in je potrdila, in zdaj sem se ji verejteno zdel že resnično butast, tako da mi je celo s kemikom obkrožila datum in čas odhoda ladje in glasno in počasno razložila da ladja izpluje v četrek ob 10 zvečer, in pride v petek ob 5 zjutraj. Ok. Zadeva mi je zelo smrdela ampak sva vseeno kupila karti in odšla dogodivščinam naproti.
Jurij je vztrajal, da v Atene ne bova odpotovala z avtobusom ali taksijem (8€) ampak bova šla tja peš.
Zrihtala sva si turistični zemljevid in najprej malce tavala po Pireju, dokler ni okrog 9 pritisnila prava vročina in sva opazila, da ničesar na zemljevidu ne morava najti. Tako sva se namenila direktno proti okrog 15km oddaljenim Atenam.

Vsak s svojim nahrbtnikom s potrebščinami za teden dni, v japonkah in coklah, pri temperaturi čez 40 stopinj, sva ob bolj ali manj glavnih cestah čez predmestja počasi napredovala proti temu starodavnemu mestu.
Zanimivo je, da v teh predmestjih skoraj ni pločnikov in kakršnihkoli trgovin s hrano in pijačo, tako da je tudi samo do vode težko priti.

Po približno 7 km hoje sva se zelo razveselila pogleda na Akropolo, saj je to končno resnično pomenilo, da sva na pravi poti.

Okrog 5 popoldne, po celodnevni hoji po pripekajočem soncu in že nekoliko globlje in bliže osrčju Aten (vsaj tako sem predvideval, ker v tisti betonski džungli popolnoma izgubiš orientacijo, saj lahko vidiš le do konca ulice) sem počasi izgubil potrpljenje in se odločil povzpeti na vrh najbližjega griča, se razgledati naokrog in ugotoviti kako daleč je še do Akropole in v katero smer je potrebno iti.
Imela sva neverjetno srečo. Grič, na vrh katerega sva pravkar prišla, in na katerem stoji observatorij, je sosednji tistemu na katerem je Akropola, povezuje pa ju sleme, tako da se niti ne bo potrebno spet spustiti proti mestu.

Na vrhu hribčka sva se olajšana in vesela, ker vsa prišla do cilja, stisnila v senco in počila par minut preden sva nadaljevala pot.
Tu sva se prvič sredi ničesar srečala s tropom divjih potepuških psov, ki jih v Atenah ne manjka. Moram priznati, da sem se jih pošteno ustrašil.

Akropola. Končno. Še bolj vesel sem bil javnega stranišča na Akropoli, ki je neverjetno lepo urejen. Zdaj se lahko po celem dnevu malce umil in precej usral.

Izgleda, da so Grki spet padli not v postavljanje kamna na kamen - tokrat z moderno tehniko.

Jurij na eni ful hudi skali zraven Akropole s katere je res lep razgled.

Počasi je prišel večer in z večerom noč. Potrebno je bilo najti mesto kjer bova prespala. Park. Ampak ni tako enostavno kot se sliši. Trava je večinoma mokra od zalivanja, klopce so (namenoma) preozke ali prekratke, lahko je pretemno ali presvetlo, preblizu ceste, ... ko pa že najdeš idealno mesto in se mu približaš te oblaja trop velikih jeznih potepuških psov, ki so to mesto že zasedli.

View Larger Map
Točno tukej sva spala

Vseeno nama je uspelo najti idiličen parkec. Razgrnila sva blazine in spalke ter poskusila zaspati. Zase lahko povem, da mi kljub precejšni utrujenosti kaj več od petnajstminutnih dremežev ni uspelo.

Sredi noči začutim, kot da je nekdo vrgel vame kamenček. Pogledam naokoli ampak nikjer ni nikogar. Hm. Zaspim nazaj. Čez nekaj minut ponovno. Spet nikogar. To se je ponavljalo celo noč. Plus, da so se mimo naju vsakih par minut zapodili divji psi.
Tako se je cela komedija nadaljevala do vrhunca, ko naju je prebudil hladen tuš.
Vklopili so se sprinklerji (une stvarce k se dvignejo iz zemlje in zalivajo travo) . Panika. Zrolat armafleks, spalko, najt japonke.... Okej en japonk sem našel, še druzga... V popolni temi s spalko in armafleksom v rokah in ruzakom na hrbtu z nogami tipam za črnim japonkom... Pa še ta kurčev sprinkler mrzlo ščije po men. Kul. Najdu. Lufam stran. Na asfalt. Pločnik. Avtobusna. Klopca. Luč. Jeba. Ves sm bel.
Sedaj sem pogruntal kaj so bili tisti kamenčki. Ptiči so celo noč srali po meni. Spoznam, da sem spal točno pod gnezdom. Jurij me pomiri, ko reče da nimam na glavi nič belega. Rešil me je srečni jin-jang obesek, ki sem ga dan pred odhodom našel na Karpatosu.

Na avtobusni postaji sva počakala okrog pol ure do sončnega vzhoda, potem pa sva se prestavila v drug park. Povsod so divjali škropilniki trave in Jurij je predlagal naj si pomagam z njimi pri pranju oblek.

Pranje hlač, majice, puloverja,..

Še cel drugi dan sva hodila po Atenah, imela popoldanski dremež med klošarji v nekem parkcu, jedla rožiče ob pokopališču, sedela v McDonaldsu,...

Meat market (mesna tržnica v centru Aten - obveznen ogled, če obiščete Atene)

Naslednji dve noči sva prespala pri prijazni družini, kjer sem prvič po mesecu in pol spal v postelji (celo pod klimo), se skopal v banji, umil zobe s sladko vodo,...

Zadnji dan sem se z Aleksom sprehajal po centru in razmišljal kašen spominek naj prinesem iz Aten na Karpatos. Šla sva na giros in se usedla na neko stopnišče, da ga pojeva. Ravno sredi debate, da bi bilo neoriginalno kupovati neke spominke na tržnici zaslišim za seboj ropot. Za mojim hrbtom se je znašla slika v velikosti A4 lista. Platno napeto na lesenem okvirju, slika v črni in beli barvi, črni pravokotniki, ki so predstavljali zgradbe in belo ozadje. Precej depresivna slika. Ampak točno taka, kot zna biti velemesto, kot so Atene.
Ozrl sem se okoli sebe in na nobeni stojnici niso prodajali slik, tako da ni prišla od tam. Nekdo se je je povsem očitno hotel znebiti. Kul. Takoj sem jo pograbil in pospravil v nahrbtnik. Pa sem imel spominek.
Pozneje je v kempu na Karpatosu obveljalo, da slika prinaša nesrečo (na enem črnem pravokotniku je bil narisan celo rdeč pentagram), zato sem jo pustil na otoku in je nisem upal vzeti na letalo, ko sem letel na absolventski izlet na Kreto.
V četrtek zvečer sva se zadnji trenutek vkrcala na ladjo (tokrat sva iz Aten v Pirej prišla z vlakom za 80 evrskih stotinov) in pričakovala kratko plovbo do Karpatosa, zato tudi nisva kupila dosti hrane, pijače pa sploh ne.
Ob 5 zjutraj, ko naj bi bili že na končni destinaciji, smo pristali šele na Parosu. Kmalu sva spoznala, da naju je turistična delavka na suho nategnila in sva bila na ladji, ki potuje 30 ur. Malo pivo na ladji je bilo 3.5€. 30 ur sem gledal v zrak in preklinjal gospo, ki mi je prodala karte.

V Pigadii sva se izkrcala ob 5 zjutraj v soboto. V CB so naju pripeljali Mistralovci tik pred sončnim vzhodom.
Z Vojkom, Alenko, Ursulo, Andreo, Danijem, Jurijem, Tanguyem in še mnogimi drugimi smo pričakali konec Avgusta.

Ližnjan 21.10.007

2007-10-23T16:51:00.000+02:00

Q: Kaj je bolj neprijetno od oblačenja neoprena?
A: Slačenje neoprena.
Q: Kaj je bolj neprijetno od slačenja neoprena?
A: Oblačenje mokrega neoprena.

Bila je totalna gužva, najprej sem šel v vodo s 5.5, odsurfal 2,3 špure, potem pa je toliko pojačalo, da me je v refulu brez vsakršnega upora podrlo po tleh.
Potem sem na hitro zrigal 4.0, šel v vodo, se odpeljal do druge strani, poskusil tack in v tistem trenutku je jadro samo padlo dol po jamboru. Pa ja spet nisem zlomil jambora no...
Ne nisem. V tistem, ko se mi je mudilo nazaj surfat, nisem dobro namestil vario topa na vrh jambora in se je snel. Jeba.
Odvlekel sem surf tistih 200m do obale, v nizki vodi razstavil vse skupaj, spet približno vse sestavil in odsurfal do drugega brega, kjer sem na obali stvar spet razstavil, sestavil in zategnil s šponerjem....
In končno začel surfat... dokler ni veter enih 15 čez dve crknil.
Sicer je čez kako uro in pol spet potegnilo ampak mi vetra zaradi mraza ni uspelo počakati v neoprenu, tako da je bila surferija za tisti dan končana.

Na poti domov je nastal tale video:

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (2. del - Julij)

2007-10-20T13:56:00.000+02:00

Panorama Chicken bay-a. Čisto na levi je Vasilisov lokal, kjer smo zjutraj pili frape in kakali (seveda je šlo kakanje takoj v morje za valobranom) in kjer je bil ob sredah barbeque (12€, če ješ meso, 6€ če se pretvarjaš, da si vegetarijanec in vsake toliko časa ob nakladanju solate ukradeš kak suvlaki).

Malo bolj desno surf-station owned by Chris Shill a.k.a. The King of Karpathos a.k.a. The Biggest Malaka Ever. Čeprav je malaka, je imel najboljše cene, ko se mi je zlomil jambor, so se mi strgale zanke za trapez (3x), se mi je natrgal zglob, in ko sem uničil zanke za noge. Ne pa se pustit reševat njemu na vodi, ker vam bo zaračunal 80€, če niste njegova stranka (Mistralovci vas rešijo za 30€). In ne. Nikoli me niso reševali.

Sam veter v CB pred valobranom je neverjeten. To je po mojem mnenju najbolj refulast spot na svetu. V liniji 50 metrov padeš v 3 luknje z 2 bf, 5x pa te nabaše reful z 7bf. Vmes je veter iz nasprotne smeri:). Včasih sem imel filing, kot da mi hoče veter zlomit hrbtenico, ko je bilo v eni sekundi 5 sunkov. Od tod tudi sindrom CB-ja, stalna vožnja v zankah, tudi če komaj plutaš.

Spot je zakon za učenje vodnega štarta (nizka voda, refuli:)) in samomor za učenje trapeza. Precejkrat smo sedeli pri Vasiliju in se zabavali ob spektakularnih katapultih, ki jih ne manjka na povprečno vetroven dan.

Oranžni JP na plaži je kriv, da sem spoznal, kako dobra je lahko dila in da bom kmalu zapravil celo premoženje za novo.

Letališče na Karpatosu. Zgodba zase. Sam terminal je velik kot glavna avtobusna postaja v Ljubljani (ne mislim železniška). Na žalost delajo nov terminal, ki bo po vsej verjetnosti še bolj sfukal veter v CB.

Od samega morja do terminala je po bližnjici kakih 200m, in ko me je Vojko prosil naj mu pomagam nosit prtljago, ko prispe na Karpatos je to izgledalo nekako takole:

Surfam, dokler na nebu ne zagledam letala z modrim repom in pridem do obale ravno, ko letalo pristane, se sprehodim do terminala in ga s še mokrimi bordšortsi, brez majice in z mokrimi lasmi pričakam v terminalu. Znosiva stvari v CB in čez 15 minut spet surfam.

Jaz: Čist preveč za 5.0.

Dejan v treh tednih v nulo naštudira vodni štart, trapez, glisiranje v zankah in tack. Če bi ostal še en teden tudi jibe ne bi bil več problem.

Ivan in Eva sta bila že maja na Bolu odločena, da prideta na Karpatos.

Eva se zaljubi v HC refulast CB in pravi, da je veter na Rodosu za pusije.

Tudi Rok se je s Prasonisija preselil na Karpatos.

Enkrat sm tok hit srfu da je začel čist grmet. Sm se že bau da bom prebil zvočni zid, sam pol sm vidu, d je bil to u bistvu avion.

Na plaži od leve proti desni: Isabel, Lisa, Simon, Dominik, Mo.

Zdej že preveč za 4.0.

Loop.

Dejan jibe.

Meta in Laura.

Rok speed loop.

Rok vulkan.

Miha.

Mo. Car.

Happy.

Nova dila

2007-10-19T18:58:00.001+02:00

Danes sem naročil novo dilo. Ne bi govoril o ceni, razen tega da se bom prekleto zadolžil. V bistvu je nisem še niti videl v živo. Prišla naj bi v sredo...

2008, 97 litrov, 3 styles (Wave, Freemove, Freestyle), mal punčkasta ampk jebiga:)
Več na http://www.tabou-boards.net/index.php/boards/windsurf/3s .

Za nadaljevanje reporta s Karpatosa rabim še nekaj slikc, tako da bo treba še mal počakat.

Karpatos 2007 report a.k.a. 100 dni na poti (1. del - Potovanje)

2007-10-14T19:31:00.000+02:00

Dan po polni luni na večer prvega julijskega dne smo se Dejan, Brane in jaz takole spakirani odpravili proti Grčiji.

Noč je bila zelooo dolga. Od Slovenije, prek hrvaške in Srbije do Makedonije seveda, ki ima v zastavi sonček in se ne bi spodobilo da bi bila tam noč.

Postanek na bencinski postaji v Makedoniji in kuža.

Prehitevanje po makedonsko.

Grško-makedonska meja. Spet nazaj v EU. Okej, o tem bi se dalo razpravljati. Brane kakih 200km pred Atenami prvič preda volan na celi poti. Res svaka mu čast. Naprej vozim jaz. Kombi sem vozil prvič, zjutraj sem spal kakšno uro in sem bil tudi prekleto zjeban. Dokler nisem na grški avtocesti (dva pasova plus dva odstavna pasova) šel prehitevati šleparja, proti meni pa je prihajal osebni avto, ki je prav tako prehiteval priklopnika. Po tistem bližnjem srečanju se mi je raven adrenalina rahlo dvignila, zaspanost je izginila in tako sem brez težav vozil naslednjih 150 km, ko me je spet zamenjal Brane.

Prečkamo Atene in pridemo v Pirej. Okoli 1600km in 17 ur po odhodu od doma. Ko kupujemo karte za trajekt, nas prijazni grški turistični delavci kot ponavadi in kot verjetno vsakega turista poskušajo totalno nategnit ampak jim ne uspe. Vsaj mislim, da jim ni uspelo.

Prihod v Pigadio na Karpatosu. Približno 20 ur (večinoma spanja) po Pireju.

Prvi pogled na Devil's, Gun in Chicken Bay – mesto, kjer bom nastanjen naslednje tri mesece.

Brane naju vrže iz kombija v Chicknu in odhiti postavljat šotor na Luv spot, ker prihaja noč. Z dejanom postaviva šotor, posnameva fotko in greva na pivo.

p.s: Tukaj se zelo lepo zahvalim Branetu, ki naju je pripeljal na Karpatos.

Doma

2007-10-08T21:52:00.000+02:00

Prišel domov. Urejam vtise...

Ostal na Karpatosu

2007-09-08T23:01:00.000+02:00

Ja. Odlocitev je padla. Spricam izpitne roke.

Atene

2007-08-15T17:07:00.000+02:00

Po mesecu in pol prvic sedim za racunalnikom. Sem v Atenah pri familiji od punce od modela, ki ne zeli biti imenovan. Vzel sem si pac mal pocitka od surfanja in sel pogledat Atene. Kaj nej recem. Bil sem mesec in pol na Karpatosu. Nekaj sem srfal in nekaj sem spal. Zadnji teden ni prevec pihalo in zato sem odsel v Atene.
V cetrtek odpotujem nazaj na Karpatos in mogoce bom tam ostal do konca septembra, potem pa se bom samo preselil na Kreto za absolventa in tako preskocil jesenske izpitne roke. V bistvu se ne vem. Pustimo casu cas.

Dan odhoda

2007-07-01T16:13:00.000+02:00

Tako. Prišel je dan. Okrog 10 zvečer odrinemo iz Škofje Loke čez Balkan proti Atenam.
Kolo sem nabavil (ni se mi ga dalo fotkat, sem preveč zaseden zadnji čas), šotor zamenjal, avto napolnil....
Če bom imel kje blizu dostop do interneta bom mogoče celo kaj napisal sem gor.
Čau.

Palindrom

2007-06-28T20:17:00.000+02:00

Danes sem na števcu v avtu zagledal ful zanimivo cifro.

Potem sem opazil, da je tudi v spodnjem števcu kilometrov, če ne upoštevamo bele cifre, palindrom. Toliko sedmic na kupu gotovo pomeni srečo.

Drugače pa sem včeraj kupil šotor za Karpatos, tako da sem že skoraj kompleten.

Za na eno najbolj vročih točk sveta si kupim črn šotor. Na slikici na vreči izgleda mnogo bolj svetel in jaz bedak sem verjel, da je res. Jutri ga bom poskusil zamenjati.

P.s.: če ima kdo v kleti kako staro kolo, ki bi mi ga podaril ali prodal za majhen denar, se zelo priporočam.

Še 3 dni.

Moj 100. (stoti) obiskovalec

2007-06-26T23:23:00.001+02:00

Jeeeeee!

100. obiskovalec je stran obiskal Jun 26 2007 7:52:24 pm, z IP naslovom 84.41.39.# (Softnet) iz Slovenije. Za nagrado dobi burek ali pa pijačo.

Še 5 dni do odhoda na Karpatos.

Sam svoj mojster a.k.a. Nastavitev prestav na kolesu

2007-06-24T20:28:00.000+02:00

Aprila sem si nabavil nov bicikel in po par sto kilometrih bi moral it k serviserju na prvi (zastonjski) servis. Večkrat sem že klical serviserja, da bi mi nastavil prestave, pa me vedno naroči za naslednji dan. Problem je v tem, ker kolesa ne želim puščati pri njem, saj ga vseskozi potrebujem in ne želim doma presedeti lepega dneva samo zato, ker je kolo na servisu.
Pa sem si po vzoru Jeremyja Clarksona (Top Gear) rekel: "How hard can it be?!", z neta potegnil navodila in poskusil.
Moram reči, da sem bil dovolj butast (pač nisem navajen slediti navodilom), da dolgo nisem poštekal, kako naj bi stvar delovala. Nastavljal sem prednji menjalnik in kot vsakemu pravemu moškemu so mi bili najbolj všeč tisti mali vijaki na njem. Vrtel sem jih v pravi in nasprotni smeri urinega kazalca, poskušal vse možne kombinacije, ampak na žalost z njimi nisem dosegel preveč. Ves catch je bil v tem da sem moral malce zategniti "zajlo", kar se naredi z vrtenjem nekakšne matice na menjalniku na balanci. Tista dva vijakca sem na koncu uporabil samo še za bolj fino nastavitev.
Zadnji menjalnik pa za zaenkrat deluje še precej v redu. Nastavlja pa se ga po navodilih v glavnem samo z matico na zajli, le da je ta ni nastavljiva na balanci pač pa na koncu preden se konča pri menjalniku.

Ker, kot ponavadi, fotoaparata ni doma, ko ga potrebujem, sem bil spet prisiljen slikati z mobitelom.

Link na navodila za nastavitve prestav Shimano.

Samo še teden dni

2007-06-23T21:27:00.000+02:00

Samo še teden dni do odhoda na Karpatos. Sem že čist živčen. Pa še šotor moram kupit...Pa blazine, pa peto, pa...
Plan je pa tak:
V nedeljo 1. julija se z Branetom, ki ga še nisem nikdar videl, odpraviva s kombijem čez jugo proti Grčiji. V Pireju (Atenah) se spokava na trajekt in odpeljeva do Karpatosa. Tam se pridruživa Dejanu, ki bo na otok priletel že v nedeljo (ne vem, če ravno v nedeljo, ampak enkrat pred nama bo tam). Do 26. surfamo in kampiramo na črno v bušu (če se ne bo dal sem ga mal nafukal). 26. julija odpelje Brane kombi domov, sam pa se bom takrat odločil ali grem domov ali pa ostanem še naprej na surferiji in se vrnem domov z letalom enkrat konec avgusta oziroma takrat, ko mi postane dolgčas.

Tle pa veter res potegne.
(fotka ukradena s foruma totisurf)

Tukaj je še vetrovna statistika za lanski julij, ki je faking morilska.

Več kot pol evra na vrstico kode a.k.a. Kako sem stopil na mino

2007-06-22T13:15:00.000+02:00

Zadnji teden je bil res zafukan. Od 6 zjutraj do 4 popoldne sem bil na praksi ali na poti do tja, ko sem pršel domov sem se moral pa ob 27°C še do polnoči učiti za izpit, ki sem ga imel danes. In sem se res učil. Ob ugasnjenem računalniku. Kaj sem moral predelati je v prejšnjem postu. In mi je uspelo. Predelati.
Danes sem si posebej vzel prost dan v službi, da sem šel na izpit. Na izpitu je vse potekalo v redu dokler mi profesor ni postavil prvega vprašanja na katerega sem odgovoril kar sem vedel in znal in ni bil zadovoljen. Jebiga stopil sem na mino. Nekako sem se poskušal rešiti, vendar sem se z vsako izjavo samo še malce približal eksploziji. Tako se je zgodilo, da me je že po prvem vprašanju poslal ven. Verjetno, da so bili malce krivi tudi izpiski iz knjige, ki niso bili avtorski, čeprav bi to morali biti.

Job. Svoja zgodba. Prvi dan. V ponedeljek, so mi dali za spremenit neke uporabniške vmesnike. Ko sem pogledal tisto kodo, nisem razumel popolnoma ničesar. Nekako tako, kot bi mi nekdo pred nos postavil eno knjigo v španskem jeziku in od mene zahteval naj popravim skladnjo. Za razumevanje naj povem, da o španščini nimam pojma. Res sem se počutil totalen bebo. Bolj, ko so mi razlagali, manj mi je bilo jasno. Prepričan sem bil, da se te stvari ne da naštudirati. Bil sem tako obupan, da mi je šlo že skoraj na jok. 8 ur sem buljil v kodo in se poskušal naučiti španščine (C# v kombinaciji v .NET).
No včeraj mi je uspelo dokončati zadolživtve na delu. Počasi se začenjam učit to stvar. Res je lepo, ko se enkrat premakneš z mesta in začneš dojemati, kako tu programiranje deluje. Cel job mi bo počasi postal celo všeč.
Je pa tu še neko vprašanje. Ali se res želim naučit programirat? Prvi dan je bila vrstica moje kode vredna 15€, proti četrtku pa samo še okoli pol evra:)

Prvi dan druge prakse

2007-06-18T22:59:00.000+02:00

Pa se je spet začelo za naslednjih 14 dni. Obvezna praksa. Konec lagodnega študentskega življenja, ko si lahko praktično po mili volji krojiš dan. Ne. Sedaj bo potrebno vstajati ob 6 zjutraj in biti od doma do 4 popoldne.
Na jobu je potrebno celo delati, kar je v popolnem nasprotju s študentskimi načeli. Danes so mi spet zasuli glavo z nekakšnimi managerji, schedulerji, plugini, user interfacei in ne vem še čim, ki naj bi jih do konca prakse celo programiral. Dobro. Če sem čisto odkrit samo malo spreminjal. Da pa je mera polna imam v petek še nek ekstremno obsežen izpit. Celih 300 strani angleške bukve + 100 strani ene bedne skripte + še neke seminarske. Se že ne spomnim kdaj sem se nazadnje za nek izpit učil cel teden, pa še nisem bil prepričan, da mi bo zneslo (en teden bo v petek).
Priznam, sem razvajen. Zelo. Ampak mi sede.

Jeeeee! Konec joba! Zdej pa samo še 6 ur učenja! What a joy!

Blue Tooth

2007-06-16T19:31:00.001+02:00

He he:). Sej ne. Končno sem kupil Blue Tooth in mi ne bo več potrebno težiti Mitjatu zanj. Preprosto povedano je to napravica, ki jo vtakneš v USB in se zna po zraku pogovarjati s telefonom. Potrebujem ga pa za prenašanje slikic s fotoaparata na telefonu na računalnik. Zgleda nekako takole:

Tole je pa meni povzročilo modre zobe. Mmmmmm. Sladkane borovnice s sladoledom.

Hvala Mitja, ker si mi posojal modri zobek in si mi zrihtal tudi tega.

Še eno jadro

2007-06-15T18:35:00.001+02:00

Ker še nisem imel dovolj jader, sem si kupil še enega. Tokrat lepšega. Mogoče bom šel pa kdaj celo surfat.

Moja blagajna -210€. 4.0 Maui Sails Legend 2006 z jamborom Veplas RDM 390. Res ugodna cena za prekleto lepo ohranjeno jadro. Karpatos her we come!

Še 3 tedne.

Vrnjena usluga a.k.a. Guma ti ne poči vsak dan

2007-06-15T17:09:00.000+02:00

Včeraj okrog enih popoldne me pokliče dragi fotr in me prosi naj mu prinesem ključe njegovega avtomobila v službo, ker je on svoje po neumnosti zaklenil v avto. Sam sem bil ravno namenjen na kolo in ni mi ostalo drugega, kot da naredim majhen obvoz in mu pripeljem še ključe. Ta zgodba se tu še ne konča.
Se pa ne tem mestu začne nova zgodba.
Z bratrancem sva se odločila da se s kolesi vzpneva nad dolino Korošice (pritok Kamniške Bistrice). Pot naju je najprej vodila po dolini Kamniške Bistrice do nihalke za na Veliko planino, kjer sva pred gondolo zavila levo na makadam, se najprej malo spustila do mostu čez Kamniško Bistrico do prvega križišča. Na križišču sva šla levo in po krajšem vzponu spet levo. Tu se tura nekako začne. Vzpon v začetku ni preveč strm, vendar tudi pretirano lahek ni. Tako se vleče par kilometrov. Ko pa že nekako začneš razmišljati o tem, da bi se moral klanec že nekako končati, se cesta postavi pokonci. Zadnji kilometer je res peklenski.

Ko sem imel še dovolj energije sem s kolesa slikal Damjana, kako se matra.

Na vrhu, ki je komaj kaj nižje od 1000 m.n.v, sva si vzela pet minut, da sva se odpočila potem pa nadaljevala pot po dokaj ravni cesti kak kilometer do norega spusta. Ta spust po makadamu je resnično prestrm za moje ozke gume. Res sem moral paziti na hitrost, da sem imel še možnost zavirati v serpentinah, lahko pa sem opazoval tudi sledi zaviranja mojega bratranca, ki mi je v spustu že davno pobegnil.
Po tem spustu se pride do križišča, kjer sva šla spet levo v krajši, vendar zelo strm klanec, ki mu ponovno sledi spust.
Ta je malo lažji od prejšnjega in zato so tudi hitrosti precej višje. Lepo sem sledil cesti, brez težav odreagiral na nekaj jarkov in v nekem ostrejšem ovinku tudi videl grdo sled zaviranja gum, ki je vodila v gozd. S to sledjo si nisem preveč belil glave, saj v goščavi za njo nisem ugledal nikogar.
Tu se obe zgodbi združita:
Pičil sem dalje, dokler nisem pred seboj uzrl globljega jarka za katerega lep prehod sem imel, kakor se mi je zdelo preveč hitrosti in sem se ga odločil preskočiti. Naredil sem napako in premalo odskočil, tako da je zadnje kolo zadelo klančino in v naslednjih 50 metrih se je zadnje kolo začelo obnašati precej čudno. Ustavil sem se in zagledal prazno gumo. Jeba! S seboj nikdar ne nosim rezervne zračnice. To je pomenilo, da bo treba naprej peš. Samo upal sem, da spust ni več dolg, ker peš se mi pa res ni dalo hodit. Pa še lačen sem bil že zelo.
Tako sem hodil kakih deset minut, vmes poskusil telefonirati bratrancu, da ga ne bi skrbelo, on pa seveda s seboj ni imel telefona.
Ravno preden sem prepešačil do konca spusta sem ga srečal, ko se je odločil, da bo šel nazaj pogledat v katerem grabnu ležim. Priznal je, da ga je že malce skrbelo zame, ni pa se pozabil pohvaliti, da je sled zaviranja, ki sem jo videl na poti njegova in ga je resnično vodila v gozd. Pač. Hitrost je bila prevelika za ovinek. Jebeš.
Sledilo je še nekaj pešačenja, poklicu sem fotra, ki mi je z velikim veseljem vrnil uslugo iz začetka zgodbe, prišel pome in me odpeljal domov na kosilo.
Uf ta pot je bila pa res dolga.

Pešačenje ob prazni gumi.

Se vidimo v naslednjem klancu!

Tega posta se mi trenutno ne da še enkrat brat, zato se opravičavam za vse napake. Nekoč jih bom popravil. Fotke so posnete s telefonom zato so slabše kvalitete.

Zaščita proti kraji a.k.a Prijazni redarji

2007-06-15T16:59:00.000+02:00

V ljubljanskih Križankah prijazni redar in njegov nadvse uslužni oproda na avtomobil neznane osebe nameščata sredstvo za zaščito avtomobila pred krajo. Avtor tega prispevka ugotavlja ali je takšno varovanje zastonj ali bo moral lastnik osebnega avtomobila kaj prispevati v ljubljansko blagajno.

Kalkulator za idealno velikost jadra

2007-06-14T00:06:00.000+02:00

Totalno hudo računalo za izračun idealne velikosti jader. Pa tudi za velikost smernika in deske. Potrdi celo mojo trditev, da za glisiranje s 5.0 potrebujem vsaj okoli 20 vozlov. Pokaže tudi, da če grem letos na Karpatos nujno potrebujem še jadro 4.0.
Vesna, tale stvar je v Excelu. Če imaš 5 minut časa jo prosim spravi v kakšen .exe. Prosim:)
Kalkulator (za vse amaterje):
http://www.vims.edu/general/sailpaddle/SailCalculator.xls

Mizica pogrni se...dobesedno.

2007-06-12T17:39:00.000+02:00

Jaz otrok: Tako zanimive igračke pa še ne. Že samo video sem pogledal najmanj desetkrat, kaj bi šele bilo če bi imel pravo stvar doma. V trenutku se spomnem najmanj 10 mest, kamor bi tale zaslon postavil. Stvar je velika, svetleča, interaktivna in zgleda zelo pametna. Vse kar si lahko zaželi velik ali majhen otrok.

Jaz skeptik: Kako si bom z njo olajšal življenje? Ne morem se spomniti niti ene same situacije, kjer bi mi bila v resnično pomoč. Še en nepotreben izdelek za razvoj katerega je bilo porabljeno ogromno denarja in bo vsiljen potrošnikom. Ampak je pa vseeno ful hudo!

Kera dirka!

2007-06-10T21:11:00.000+02:00

Danes me je pa dirka formule 1 v Montrealu res presenetila:

4 X je na stezo prišel varnostni avto
Alonso je 4X zgrešil isti ovinek
Robert Kubica se res spektakularno razleti^[1]
Rosberg in Trulli sinhrono delata piruete

2 X črna zastava (diskvalifikacija Montoye in Raikkonena)
Jarno Trulli se ob varnostnem avtomobilu zaleti v zid
Takuma Sato z Aguri Hondo prehiti dvakratnega svetovnega prvaka v McLarnu
1. zmaga Lewisa Hamiltona

Tako formulo smo si vedno želeli. Kruha in iger!

^[↩]YouTube je umaknil vse posnetke nesreče Roberta Kubice z razlago: "This video is no longer available due to a copyright claim by Formula One Management", tako da se sedaj posnetek črpa od drugod. Zanimivo je, da niso umaknili drugega videa. Morda pa je to samo vprašanje časa. No, sedaj so posnetek nesreče odstranili tudi z blip.tv. Resistance is futile.

Moje novo jadro... in jambor

2007-06-07T15:16:00.001+02:00

Tako. Opremo sem nakupil. Zagonil ful keša. Zdej bo pa gnila nekje v kotu.

Ezzy 5,5 letnik 06. Dobil za 210€. In ja. Je grd. Malo me skrbi, ker je na nekaterih koncih pomečkan, da ne bo takoj počil.

Jambor. 170€.

Freeride Camp Bol 2007 Video

2007-06-05T23:32:00.000+02:00

Video z letošnjega Bola. Najboljši video ever.

By Pamir

Moj drugi zadetek

2007-06-01T20:18:00.000+02:00

Pri 69 vnosih v EuroBillTracker že moj drugi zadetek. Jeeeee!

Kratkovidnost

2007-05-27T21:23:00.000+02:00

Opozorilo: ta post je pod že tako nizkim nivojem tega bloga in je posledica dolgčasa in bližajočih se izpitov, ko raje delam vse drugo, kot da bi se učil. Je popolnoma nezanimiv, neinovativen in dela probleme iz stvari, ki so popolnoma nepomembne. Praktično je ta post tak kot jaz.

Nekaj časa me že ima, da bi se razpisal o kratkovidnosti. Zakaj ne o daljnovidnosti? Ker sem pač kratkoviden. Ne zelo, ampak ravno toliko, da lahko (težko) shajam brez očal. Večinoma.
Daleč najbolj zoprno pri minus dioptriji pa je neprepoznavanje obrazov. In s tem ljudi.
Stvar teče nekako takole:
1. Od daleč zagledaš nekoga, ki bi ti lahko bil znan. Recimo, da si gresta nasproti. Oseba se bliža in ti strmiš vanjo in študiraš ali je ali ni; ne ukvarjaš se s tem, če se zdi to buljenje njej/njemu čudno. Verjetno se ta nekdo počuti nelagodno in pozdravi. Odzdraviš in gresta naprej. Verjetno oba začudena in nobenemu ni nič jasno.
2. Na večji oddaljenosti spet ugledaš znano podobo, vendar predvidiš situacijo 1, ki ti ni prijetna, zato spremeniš smer. Pogleda (se obrneš stran) ali potovanja (greš na drugo stran ceste). Posledica: v bližnji prihodnosti ob pivu izveš kakšen arogantski prasec si:).
Moram povedati, da se mi obe točki precej pogosto dogajata.
Slaba stran ne nošenja očal je tudi, da pogosto tavam po lokalu od mize do mize, da bi našel družbo, ki jo iščem in vem da je v lokalu. Ob tem tavanju se spet počutim kot totalen bebec. Da ne rečem koliko znanih obrazov takrat spregledam in koliko neznancev pozdravim...
Vsem tem sitnostim bi se lahko izognil, če bi nosil očala. Pa jih ne morem. Ko jih imam na nosu, si jih stalno popravljam, nimam nobene orientacije v prostoru, izginejo motorične sposobnosti (kolikor jih imam) in še občutek imam, da je temperatura deset stopinj višja. Ni variante.
V bistvu sem zelo hvaležen temu, da dioptrija ni višja, in lahko živim brez očal. Res.

p.s: Pa vseen je tok hudo k dam očala gor, k vidim kar naenkrat ful več barv, ker se ne mešajo več med sabo...

Ližnjan 18.5. a.k.a. Bojne rane drugič (2.)

2007-05-19T13:24:00.000+02:00

V četrtek je bila napovedana lepa burja za petek, ki je nisem želel zamuditi. Na pot proti Ližnjanu (pri Premanturi (pri Puli)) smo se Mare, Aleš in jaz odpravili že v četrtek zvečer.
Noč smo prespali kar na spotu. Ker je za spanje v avtu prostora le za dva, šotora pa se mi ni dalo postavljati sem prespal kar pod odprtim nebom v spalni vreči. Mraza ni bilo, malo pa me je motilo, da mi je celo noč veter nosil pesek v glavo, tako da sem se zbudil s polnim nosom in ušesi zemlje, med zobmi pa mi je malo škripalo. Bil je pa lep razgled na polno nebo zvezd.
Okoli šestih zjutraj se je veter ojačal in začel sem sestavljati opremo. Malo me je stiskalo, ker je bilo iz vode slišati, da je veter čisto premočan za 5ke (jadra s kvadraturo 5 m^2, kakršnega imam sam), zato s sestavljanjem nisem preveč hitel.
Končno sestavim opremo in se podam v vodo. Na začetku seveda problemi, ko sem se ogrel je šlo pa na polno. Jadro se mi ni zdelo preveč preveliko, pravzaprav mi je bilo celo všeč, ker sem lahko delal vodni štart v zankah, ki ti prihrani celo proceduro z zapenjanjem v trapez in stopanjem v zanke. Prekleto zoprno mi je bilo le, da sem (ker ne znam nobenega obrata) z vodnimi štarti izgubljal veliko višine in sem moral stalno voziti v veter.

Ja, spet sem jaz tisti, ki je v vodi:)

(Foto: Nara)

Tako sem vozil dve, tri ure in užival do konca, dokler mi ni pogled ušel na roke, ki so bile popolnoma krvave. Dobil sem dva grda žulja na obeh palcih in od takrat nisem več mogel sto odstotno surfat. Vseskozi sem mislil na palca in kako ju bom še dodatno scefral. Pa še veter je že malo pešal, zato sem počasi šel iz vode.
Preden smo odšli domov sem se še posončil in posnel par fotk (ne z mojim fotoaparatom, tako da jih nimam).
Res lep dan, s polno vetra, zmatran sem bil do konca in resnično upam, da se tak dan kmalu ponovi.

Žulja. Zdaj res ne izgledata ne vem kako grdo, ampak polno okrvavljena sta bila res ogabna.

Več fotk in krajši report.
Še več fotk.
.

Bojne rane

2007-05-17T12:20:00.000+02:00

Prva flika na moji dilci. Zdej štekam zakaj je dobro, če je deska (vsaj) spredaj bela. Prej so se mi pa bele deske zdele toooook grde....

Sava narašča

2007-05-14T20:15:00.000+02:00

Ta borza je tok kul:)

Dva filmčka z Bola iz prejšnjih let

2007-05-13T18:13:00.000+02:00

Bol 2004 by Mitja

Bol 2005 by jaz

Bol 2007

2007-05-07T19:23:00.000+02:00

Vse se je začelo z oglasom za Freeride Camp na Bolu na Braču. Odlašal sem do zadnjega trenutka, in če ne bi bilo Vesne, ki me je zbodla, da samo nakladam in v resnici nimam namena iti, verjetno ne bi šel.

Pa sem le poklical Dejana, ki je na totisurfu iskal nekoga za delitev stroškov, in se zmenil za prevoz.
V soboto okrog osmih zjutraj smo se s še dvema dekletoma odpeljali proti Braču. Pot do Splita je prekleto predolga za tri audio CD-je. S splita skok na trajekt za eno urico, potem pa še slaba ura do Bola.
Na Bol smo prišli že proti večeru in potrebno je bilo poiskati prenočišče. Dejan je že imel rezerviran apartma (kot udeleženec Freeride Camp-a), jaz pa sem imel namen spati v kakem kampu v bližini. No, spanje v šotoru mi v ni preveč dišalo, zato sem se s cimri zmenil, da spim na tleh v jedilnici apartmaja. Nič kaj preveč udobno (ploščice), ampak precej bolje kot mrzla zemlja in šotor.
S spanjem iz očitnih razlogov nisem imel problemov, z vstajanjem pa iz še očitnejših prav tako ne.
Prvi dan je prav lepo pihal maestral in sem z mojim 5.0 jadrom in 90l desko nekajkrat prav lepo glisiral. Zdelo se mi je prav neverjetno za Bol, da kar piha. In to že prvi dan. Obetala se je dobra statistika. Na žalost se je v naslednjih dneh veter močno polenil in je od surfanja ostalo samo še plavanje s surfom in poizkusi vodnih štartov v brezveterju. Drugi so imeli s seboj opremo za šibkejši veter, sam pa sem naslednji veter dočakal šele v petek. Vmes sem zamenjal posteljo in sem se s ploščic preselil na parket (čeprav bi moral biti po vsej logiki parket toplejši, me je naslednji dan prekleto bolela ledvica, ki sem si jo očitno prehladil), slabe dneve pa smo poskušali popestriti ponoči.

V petek je potegnil dovolj močan jugo, da sem zglisiral, razbil desko, jo pokrpal, da me je odpihnilo proti Zlatnemu Ratu, da sem znosil opremo nazaj do ZOO stationa, da sem znova šel v vodo, da me je ponovno odpihnilo, da sem spoznal da ne znam surfat če ni totalen flah, in da se da včasih tudi malo zorcat če te odpihne.
V petek zvečer je Dejan odšel domov, tako da sem dobil pravo posteljo.
V soboto spet ni pihalo. V nedeljo tudi ne, imeli pa smo no-wind freestyle tekmovanje, kjer sem ugotovil, da tudi na 200 litrski deski ne znam surfat. Jah, tko je. Bomo že.
Pred odhodom sem naivno mislil da bom na morju kaj shujšal, pa smo imeli nekaj navdušenih kuharjev, tako da je bila vsak večer prava požrtija.
Drugače pa Dalmacija kot Dalmacija: sutra će bit plin (kuhali smo samo na elektriko), sutra će bit bager (ki bo splaniral obalo pred ZOO stationom), sutra će bit struja (da bo ZOO station dobil elektriko), ...

Tako so se iztekli dnevi na Bolu in potrebno se je bilo vrnit domov. Kam naprej? Ne vem. Do sedaj sem imel v mislih Prasonisi na Rodosu, pa so sedaj prišle vesti, da so tam prepovedali kampiranje.
Pustimo se presenetit. Bo že kaj prišlo.

Slike.
Več slik.

Tukaj se moram opravičit in zahvalit Milošu, da me je trpel med video analizami in napotki za pravilno surfanje, čeprav nisem bil udeleženec campa. Moram pa povedat da model res obvlada učenje in da so se fantje kar precej naučili.
Hvala tudi Vesni za bag za jadra, ker bi drugače le z veliko muko spravili vso opremo v avto.

Zakaj bi res skrival da nimam pojma o surfanju!?

Povratek.

Vrnitev na izvirno mesto greha

2007-04-27T16:05:00.000+02:00

Jeeeeeeee!!!!! Gremo srfat!!!!!
Bol here we come!
Sam da kdo ne zajebe.
Pa da bo kej vetra.

Prvič na Bolu, prvič na surfu po osnovni šoli, pred tremi leti.

Zdej pa na bicikl.

Kraja

2007-04-24T16:59:00.000+02:00

V enem prejšnjih postov sem se hvalil, kako mi iz avta z odprto šipo, ki je na parkirišču sameval nekaj ur, niso ukradli ničesar. Danes je zgodba malce drugačna. V bistvu ne danes. Danes sem končno prišel toliko k sebi, da ne bom v zvezi s tem kar bom govoril, omenjal množičnih pobojev džankijev, kako jim želim nasilne in počasne smrti, s kakšnim veseljem bi jih napičil na bodičast drog ali/in žgal na počasnem ognju. Ne. Danes ne bo govora o tem. Tudi o sekanju udov ne bom spregovoril.
Zgodilo se je okrog 2. aprila, ko so mi iz zaklenjene kleti ukradli kolo. Verjetno so tatiče zaklenjena vrata malce motila pri kraji, zato so jih enostavno vrgli s tečajev. Verjetno tako enostavno kot bi jim kakšna natezovalna napravica potegnila ude iz sklepov. Ampak kot sem rekel, v tem postu se v take stvari ne bom spuščal.
Kolo niti ni imelo ne vem kakšne velike vrednosti. Pred dvema letoma je stal približno 120 000 SIT (500€), posebej so bila kupljena še kombinirana SPD pedala, ko so ga odpeljali pa je bila na balanci še čelada, v torbici 10€ in cenena očala.
Če pa že ukradeno kolo ni bilo ravno dragoceno, pa boli ponovna investicija v nekaj kar si že imel. Boli, ker se človek počuti nategnjenega, okradenega in še revnega ko stran ponovno vrže par sto evrov. Za nekaj s čimer ni pridobil ničesar. Le vrneš se na isto stopnjo kjer si že bil.
Ah, kurc! Življenje ni potica.

No, ukradeno kolo je bilo tipa Elan Native, in če ga kdo vidi naj mi prosim sporoči.

Ko so me policisti prosili za kakšno sliko odtujenega kolesa, sem opazil da dejansko nimam nobene, zato sem prosil Vrtačnika naj mi pošlje sliko svojega (ki je, razen tega da je malenkost večji, povsem enak mojemu (bivšemu)). Tako da če kdo opazi kakšnega človeka s čudno frizuro na kolesu s slike zgoraj, naj ga ne gre takoj metat s kolesa, ampak naj preveri če se serijska številka ujema z: 040 101 527. Hvala Vrta za slikco. Upam, da te s tem nisem spravil v življenjsko nevarnost.

No pa še nekaj o novem biciklu. Hvala Sandi, da si mi ga pomagal najt. Drugače je kolo vredno slabih 20€ in se ga ne splača krast. Vgrajen ima tudi varovalni mehanizem, ki v primeru kraje skozi sedež v človeka izstreli naboj večjega kalibra. Če se kolo klub vsemu izgubi, ima
za vsak slučaj vgrajen še GPS.
Hvala tudi vsem drugim, ki ste mi pomagali pri iskanju novega kolesa. Upam, da mu ni namenjena enaka usoda kot kolesu pred njim in še enemu kolesu pred njim, ki je bil ravno tako ukraden iz kleti. Pa tud smučke so mi že ukradl iz tm prasci.

Mogoče kdaj drugič o prednostih telesnega kaznovanja in podrobneje o novem biciklu.

Pobeg

2007-04-22T18:20:00.000+02:00

Tada!!!! To bo sedaj to. S prejšnjega ponudnika se je bilo potrebno preseliti, ker so me pospamali, moderiranje komentarjev ni bilo mogoče, adminu pa se je malo jebalo za celo stvar. Vse poste, ki so bili vsaj napol smiselni, bom poskusil prenesti sem. Sploh se mi pa zdi stvar tukaj bolj všečna s kategorijami in vsem ostalim sranjem, ki bo predvsem meni pomagal, da bo tale blog malo bolj pregleden.
Saj nočem že na tem novem začetku koga kritizirati, ampak če si mislite ustvariti blog, potem blokec.si ni najboljša izbira.

Neumnost

2007-03-12T19:03:00.000+01:00

Danes sem naredil eno največjih neumnosti kar pomnim. Bil sem tako šokiran, da se nisem spomnil, da bi pofotkal.

Z avtom sem se pripeljal na faks, ki je čisto slučajno v Ljubljani, kjer je občasno težko najti parkirni prostor, in naredil par krogov, da ga najdem. Sonce je res lepo pičilo v avto, postalo je malo vroče, in ker se mi sredi zime res ni dalo zaganjati klime, sem odprl okno.

Vozim se okoli in iščem, ko vidim nekoga zapeljati iz prarkirišča. Hitro pospešim do praznega prostora in lepo, brez problema, bočno parkiram. Skočim iz avta, da si ogledam mojstrovino od parkiranja. Idealni 3 cm od robnika. Vzamem torbo, zaklenem avto, poskusim kljuko, če so vrata zaklenjena in stopim proti faksu.

Vse lepo in prav. Faks od 12 do 16 ure.

Konec faksa in grem proti avtu. Nisem mogel verjet. Šipo sem pustil odprto!!!!! Na mojo srečo in presenečenje je bilo v avtu vse nedotaknjeno. Celo avtoradia se ni nihče dotaknil. Nemogoče. Sošolki (najbolši surferki kar jih poznam) so v bližini te lokacije pri belem dnevu že ukradli radio iz zaprtega avta. Usedel sem se v avto in tri minute samo sedel pri miru, v glavi pa se nisem mogel odločiti ali naj bom prekleto jezen nad sabo, da sem naredil tako neumnost, ali pa peklensko vesel, da sem jo odnesel tako dobro.

Zaključek? Hm. Ne vem. Zelo dobro je, da imaš srečo, ko narediš neumnost.

Harmonika pod oknom

2007-03-11T19:00:00.000+01:00

Bilo je pozno dopoldne, ko sem zdolgočasen sedel za računalnikom in razmišljal kako naj najkvalitetneje zabijem tak lep dan. Pa zaslišim harmoniko. V živo. Pod oknom je model za prostovoljne prispevke igral mogoče malo bolj južnjaške ritme, ki pa so resnici na ljubo mnogo bolj prijazni do ušes, kot avtohtone viže. Zdi se mi, da so bili tudi drugi prebivalci naselja veseli te popestritve in upam, da je fant v zameno za to dobil kakšen evro ali dva.

Ker mi je sošolec pred kratkim v preizkus posodil fotoaparat, sem izrabil priložnost in malce poslikal situacijo. Bil sem tudi tak prasec, da mu nisem namenil niti evrskega stotina in me je potem zato precej pekla vest. Tako se tukaj javno opravičujem in obljubim, da ob naslednji taki situaciji ne bom tako stiskaški.

p.s. Prijateljica iz sosednjega bloka mi je pravkar dala vedeti, da pri njej doma nad glasbenikom niso bili navdušeni. No, vsak ima svoj okus.

Sunset in a rearview car mirror

2007-02-03T19:58:00.000+01:00

Ironija ali sarkazem?

2007-01-12T19:57:00.000+01:00

Tale fotografija je bila posneta za novo stavbo fakultete za matematiko in fiziko:

Ironija ali sarkazem? Presodite sami.

Kako na Skype, če nimaš mikrofona

2007-01-08T19:50:00.000+01:00

Skype je zelo uporabno orodje tudi pri učenju, da izmenjaš svoje poglede na stvari s kakšnim sošolcem ali sošolko. Pa vednar nima doma vsak mikrofona. Tudi jaz ga nimam. Pa sem se spomnil, da sem nekoč videl, da mikrofon, priklopljen na izhod za zvočnike, deluje kot majhen zvočnik.

Potem mora stvar delovati tudi obratno, sem si mislil in poskusil. Slušalke sem priklopil v vhod za mikrofon na računalniku. Če povem po pravici sem bil skoraj prepričan v neuspeh, ampak na moje presenečenje je stvar dejansko delovala. Z rezultatom nisem bil preveč zadovoljen, saj se je kljub temu, da sem dal vse precej naglas slišalo bolj slabo.

Kako stvar izboljšati? No, ker fejkam glasbenika imam doma tudi majhno mešalko. Slušalke sem vklopil vanjo, da se signal malce ojača in šele nato v računalnik. Stvar deluje precej bolje in bi bila lahko celo uporabna, če ne bi bilo toliko kablov...

Sedaj grem v najboljšega soseda po pravi mikrofon, in če bodo predragi bom verjetno še naprej govoril v slušalke, ki so lahko tudi mikrofon.

Če klikneš na slikco, lahko vidiš, da je tale mikrofončič malo preveč kompliciran za vsakodnevno uporabo.

p.s.: Ja, vidi se, da bi se moral učiti in mi hodijo po glavi neumnosti.

Kako sem odšel iskat sonce a.k.a. The day I froze to death a.k.a. ...

2006-12-13T19:45:00.000+01:00

Začelo sem je z poznim meglenim jutrom, ki mi jih je, ker sem študent, dano gledati iz postelje. Taki dnevi se prav radi tudi končajo brez dneva - začnejo se z jutrom, ki se potem vleče nekako do treh popoldan, potem pa se prevesijo v večer. Nekakšni pol-dnevi.

Tako sem se odločil, da bom sedel na kolo in se odpravil na lov za soncem. Če povem čisto po pravici, se mi je v Kamniku zdela megla tako gosta, da nisem verjel, da mi bo uspelo. Na kolo sem šel tudi dan predvčerajšnjim, in ker me je zadnjič zeblo sem se oblekel malo bolj (napaka). Nase sem navlekel majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, pulover, kolesarsko majico z dolgimi rokavi in še eno kolesarsko majico z dolgmi rokavi, obvezne smučarske rokavice, v žep pa sem si zatlačil še kapo. Rekel sem si naj si bo to dovolj, se usedel na kolo, in odpeljal.

Odpeljal sem se v ponavadi precej temno dolino Kamniške Bistrice, v katero tako ali tako redko posije sonce, saj jo obkrožajo dokaj visoki hribi. Pot proti dolini je bila precej meglena, ampak se je vseeno videlo dovolj, da me ni bilo strah, da bi me povozil kakšen težak tovornjak, ki bi me zagledal prepozno (če sploh).

Ni ravno vrhunski užitek kolesariti na zamorjen mrzel in meglen zimski dan, tako da me je že po parih sto metrih vzpona začela zapuščati volja in s tem tudi moč. Pa sem vseeno nadaljeval. Potem pa: "Vidim nebo! Vidim nebo!" Čez meglico sem zagledal Kamniško sedlo in ostale "kupe kamenja" v okolci pokrite s snegom in prelepo jasno modro nebo. Takoj sem močneje pognal pedala, in ko so name padli prvi sončni žarki sem bil poln moči in veselja in pozitivne energije. Nisem si mogel kaj, da se nebi nasmehnil kot otrok, ko končno dobi igračo, ki jo je cel mesec vsak dan hodil gledat v trgovino. Mogoče sem celo okusil majčken delček tistega občutka, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo nas, naše kraje in zimo za Novo leto zapustili in odleteli v tople kraje. Brez problema sem se povzpel do vrha, malce razgledal naokoli in se spet spustil proti Kamniku. Pri spustu je sonce prav lepo sijalo s strani, tako da so drevesa metala dolge sence čez cesto. Utripanje sonca, ko sem se peljal mimo je povzročilo, da mi je začela nekontrolirano trzati veka na očesu, kar se je umirilo šele sedaj, ko tole pišem.

Kar naenkrat sem prečkal sončno mejo in se spet znašel v mrzli, megleni in zamorjeni kotlini. Ne. Nisem mogel še domov. Mogel sem ga še enkrat videti. Prasca. Ki se mi tako izmika in ga tako potrebujem za normalno delovanje. Pri spustu z Bistrice me ni preveč zeblo in zdelo se mi je, da se lahko povzpnem še na kakšen hribček. Čez dolino Bistričice sem se namenil odpeljati proti Šenturški Gori in se spustiti v Tunjice.

Premrzle mišice na nogah po spustu je bilo prekleto težko spet spraviti v tek. V bistvu mi to niti ni uspelo, saj sem do vrha na Lenartu kar precej trpel. Nisem verjel, da bom še enkrat ugledal sonce. Pa vendar sem ga. Fiks direkt u žilo:). Drugič itak ni bilo več tako dobro kot prvič, a bilo je. Še vedno prekleto dobro. Naredil sem par posnetkov na moj telefon, ki je lahko tudi fotoaparat (če imaš dovolj domišljije) in se odvlekel še tistih par sto metrov proti vrhu. Še dobro da se na posnetkih ne vidi, kako se mi tresejo noge od mraza in utrujenosti. Pred vrhom me je v mislih že pekel kratek hribček iz Tunjic proti Kamniku (tunjiški klanec) - strah in trepet vsakega rekreativnega kolesarja iz Kamnika.

Pogled z Zakala

Spust. Na glavo sem si poveznil kapo, potem še čelado in se spustil. Dokler je bilo še sonce, še ni bilo krize, ko pa sem prevozil mejo in je postajala bližina vse bolj bela je pritisnil tudi mraz. Ta spust je precej strm in hiter, pa tudi dolg, tako da je tudi poleti, če je oblačno, kar hladen. No, danes je bil ledeno mrzel. V Tunjicah sem bil ledena kocka.

Tunjiški klanec je bil muka. Po petnajstminutnem spustu brez poganjanja (če bi poganjal, bi šel hitreje in bi me bolj zeblo) so bile noge ledeno hladne in niso bile pripravljene sodelovati. Ne vem, če se mi je kdaj prej zdela prva prestava tako težka. Rekel sem si, da imam itak celo zimo, da pridem do vrha in na tak način sem klanec tudi odpeljal.

Olajšan sem se zapeljal proti domu. Bil sem vesel, da sem videl sonce in hkrati precej izčrpan in totalno zmrznjen. Ko sem šel doma lulat, sem imel jajca majhna in scavnica je bila mrzla. Okej pretiravam ampak ne zelo.

Sv. Lenart

Preživel!....komaj

2006-11-24T19:44:00.000+01:00

Včeraj so mi izpulili oba modrostna zoba na desni. Mogoče bi moral reči, da so mi enega pulili, enega pa izpulili. Bilo je precej surovo. Spodnja osmica namreč ni mogla ven v enem kosu, ker je rasla pod kotom v sedmico in jo je bilo potrebno prežagati. In to traja. In kljub anasteziji boli. Precej neprijetno je tudi špricanje tople tekočine po ostni votlini, za katero sem skoraj prepričan, da je bila kri. Najbol grozno pa je, da sem zaradi dolžine operacije (prežagat zob pač ni stvar, ki jo lahko narediš v petih minutah) že počasi začel dvomiti v zobozdravnikove sposobnosti. Še dobro, da puljenje zgornjega ni bilo tako komplicirano in se ga je dalo potegniti ven v eni potezi.

Ko je vse končano, in bi človek že nekako rad odšel domov, sem moral še kake pol ure čakati na neko potrdilo in datum za kontrolo in odstranitev šivov.

Tudi doma se trpljene ni končalo. Najprej mi je bilo zopno vsakih deset minut hodit na wc, pljuvat iz ust kri, ker požiranje prekleto boli (še danes), ko pa je popustila anastezija se je pa pravo veselje šele začelo. Še dobro, da človek take grozne stvari hitro pozabi. Že danes si ne verjamem več, da je res tako bolelo. Res sem mislil, da ne bom preživel do danes, ali pa da bo nekoč bolečina popustila.

Malo prej sem imel prvi obrok po oprecaciji. Čokolino. Še dobro, da lahko usta odprem vsaj toliko, da gre noter žlica. Zdi se mi, da trše hrane danes še ne bom jedel. Če pogledam na lepšo stran: mogoče bom pa izgubil kakšen kilogramček:).

Upam, da nisem koga prestrašil. Konec koncev ni tako grozno in se od tega ne da umret. Le kak dan ali dva je potrbno malce bolj trpet.

Na žalost sem za domov dobil le zgornjega, ker je spodnji končal v preveč koščkih. In ja, res je grd.

Jutr mam zobarja

2006-11-22T19:40:00.000+01:00

Zobnega kirurga, če sem natančen. Zadnjega obiska nimam ravno v lepem spominu. No, v bistvu mormam na wc preden povem do konca.... ...Da nadaljujem. Bilo je pred približno pol leta, ko sem še z vsemi zobmi prišel na oralno kirurgijo.

Ulegel sem se na stol, kjer so mi dali so mi dve injekciji. Eno v zgornjo dlesen, drugo pa nekam med zgornjo in spodnjo dlesen, čisto na koncu ust. Tista, druga je bila precej neprijetna, ker sem imel občutek, da je šla igla precej globoko. No, še preden se je postopek ruvanja začel, ko je začela delovati anastezija, sem se začel prekleto potiti, pa še v glavi se mi je začelo vrteti. Če ne bi ležal, bi verjetno padel skupaj. Po pretečenih parih minutah sem spet prišel k sebi, kirurg mi je izdrl osmico in potem še drugo na isti strani in operacija je bila končana. V bistvu tisto ruvanje niti ni bilo tako neprijetno (razen škripanja in neprostovoljnega premikanja cele čeljusti nisem čutil ničesar), tista igla je bila pa res zoprna.

Naslednih 24 ur sm se prehranjeval le s krvjo, ki ni in ni hotela prenehati teči, potem pa sem si le zaželel nekaj slajšega :) in si naredil čokolino. Ker mi je čokolino precej bolj teknil kot kri, sem se ga jedel še naslednja dva dni. No, ampak sem preživel.

Zakaj vse to govorim? Ker bom jutri in v naslednjih dneh ponovil celotno proceduro. Ja, osmice grejo ven še na desni.

Oba zobka sem si shranil za spomin. Če bo vse po sreči jutri povečam zbirko na štiri. Upam, da ne na več.

Pozdrav poletju

2006-11-17T19:38:00.000+01:00

Sej nimam kaj dost povedat, samo tale osliček, čeprav iz alpskega sveta, me je prisilil, da sm se spomnil na Dalmacijo, poletje in morje.

Izkoristi vsakih pet minut

2006-11-07T19:34:00.000+01:00

Vstal sem precej zgodaj, ker je bilo treba avtomobilu zamenjati obutev. Bliža se 15. november, ko morajo biti vsi avtomobili pripravljeni na zimo, in so vulkanizerji polno zasedeni, tako da če prideš prepozno lahko precej dolgo čakaš. Bil sem zelo zgoden ampak sem vseeno čakal.

Faks se mi začne šele pozno popoldne, bilo je še jutro in dan je bilo treba še malo izkoristiti. In to kakšen dan. Tudi poleti je nebo redko tako jasno. Odločil sem se, da se s kolesom zapeljem do izvira Kamniške Bistrice.

Ne bom govoril kako zelo sem užival med vožnjo, ker mi celo pot nekako ni šlo. Ne vem zakaj¹. Bil sem toplo oblečen, sonček me je prav tolpo grel v hrbet pa tudi tistih nekaj minut, ko sonce pozimi posije v dolino sem zadel. Vse je bilo popolno. Na vrhu sem naredil še fotko in se spustil proti domu.

Zdaj pa odhajam na faks. V zatemnjeno klet z glasno brnečimi računalniki. Oh, what a joy!

¹V bistvu vem zakaj. Zdej sm se spomnu. Zic mi je za ene 2 cm dol zlezu in pol nism mogu normalno poganjat.

Takele impresionistične posnetke dela naprava za zajemanje slike na mojem telefonu.

Če je za spust po cesti od izvira pramraz, lahko kak kilometer niže od jezera, pri tabli "varujmo vode" zaviješ desno na makadam, prečkaš most s katerega je tak pogled (malenkost ostrejši) v globino korita Bistrice in nadaljuješ vožnjo po gozdni cesti po drugem bregu reke. Hitrost je tu nekoliko nižja, tako da precej manj zebe v roke in glavo. Proti koncu sledi nekoliko strmejši spust, na koncu katerega zaviješ levo na most, se spet malce dvigneš in prideš ven pri gondoli.